Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Večina rib živo srebro vsebuje v zanemarljivih količinah
Ob preštevilnih informacijah o prehrani, ki jih je mogoče zaslediti v medijih, ni lahko ločiti zrna od plev in resnice od neresnic. Podobno velja za trditve o ribah. Da so zdrave, lahko prebavljive in bolj priporočljive za uživanje od drugih vrst mesa, je dobro znano. A kaj, ko so vse pogostejša tudi poročila o onesnaževalih, ki jih je najti v njih, kot je mikroplastika ali živo srebro. Koliko rib je torej modro uživati in katere? So bolj zdrave sladkovodne ali morske? Bele ali modre? Zamrznjene ali sveže? Majhne ali večje? Odgovore podajamo v tokratni rubriki Veste, kaj jeste? Do njih nam je pomagala Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani.
Na kratko
– Priporočamo pestro uživanje rib enkrat do dvakrat tedensko, predvsem kot zamenjavo za rdeče meso in mesne izdelke;
– ribe imajo ugodno hranilno sestavo, so bogat vir biološko visoko vrednih beljakovin, vitaminov in mineralov in so edinstvene po vsebnosti esencialnih omega-3 maščobnih kislin, ki so pomembne za zdravje srca;
– zlasti manjše ribe, ki jih zaužijemo s kostmi vred, so vir vitamina D, kalcija, fosforja, morske ribe pa tudi joda in selena;
– ribe so lahko prebavljive, z malo vezivnega tkiva ter rahlo celično strukturo in veljajo za kakovosten in uravnotežen obrok, še posebej v kombinaciji z zelenjavo (npr. blitvo);
– zaradi vseh omenjenih koristi naj bi tedensko zaužili približno 200 gramov ribjega mesa, od tega polovico mastnih modrih morskih rib;
– najkoristnejše ribje jedi so pripravljene iz svežih ali zamrznjenih rib, prehransko manj primerni so ribji pripravki (npr. panirane ribje palčke);
– vse ribe na trgu morajo glede mikrobiološke in kemijske varnosti ustrezati predpisom, nadzor pa redno izvajajo pristojne institucije;
– ribe in ribji izdelki lahko vsebujejo zdravju škodljiva onesnaževala. S pestro izbiro »manjših« rib (sardela, sardon, skuša, mol, špar, postrv, cipelj, orada, morski list itd.), ki so kratkožive in nižje v prehranjevalni verigi, lahko ta tveganja za zdravje bistveno zmanjšamo. Z morebitnimi škodljivimi onesnaževali so praviloma bolj obremenjene dolgo živeče, večje ter roparske ribe;
– ribe in ribji izdelki so za posameznike lahko alergeni, zato morajo biti v skladu z zakonodajo ustrezno označeni.
In kako prepoznati svežo ribo?
“Sveža riba ima tipičen vonj po ribi, oči so izbočene, čvrste, beločnice in leče prozorne, šarenica jasno obarvana. Škrge morajo biti svetlo rdeče, vlažne ter imeti vonj po ribi ali biti brez vonja. Škržni pokrovec je čvrsto zaprt. Površina sveže ribe je čvrsta, svetlih izrazitih barv in jasnega sijaja. Koža je napeta, luske se čvrsto prilegajo telesu. Mišičje je trdo, čvrsto ter na pritisk prsta ne pušča vdolbine. Analna odprtina je pri sveži ribi zaprta.” – Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Večina rib živo srebro vsebuje v zanemarljivih količinah
Ob preštevilnih informacijah o prehrani, ki jih je mogoče zaslediti v medijih, ni lahko ločiti zrna od plev in resnice od neresnic. Podobno velja za trditve o ribah. Da so zdrave, lahko prebavljive in bolj priporočljive za uživanje od drugih vrst mesa, je dobro znano. A kaj, ko so vse pogostejša tudi poročila o onesnaževalih, ki jih je najti v njih, kot je mikroplastika ali živo srebro. Koliko rib je torej modro uživati in katere? So bolj zdrave sladkovodne ali morske? Bele ali modre? Zamrznjene ali sveže? Majhne ali večje? Odgovore podajamo v tokratni rubriki Veste, kaj jeste? Do njih nam je pomagala Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani.
Na kratko
– Priporočamo pestro uživanje rib enkrat do dvakrat tedensko, predvsem kot zamenjavo za rdeče meso in mesne izdelke;
– ribe imajo ugodno hranilno sestavo, so bogat vir biološko visoko vrednih beljakovin, vitaminov in mineralov in so edinstvene po vsebnosti esencialnih omega-3 maščobnih kislin, ki so pomembne za zdravje srca;
– zlasti manjše ribe, ki jih zaužijemo s kostmi vred, so vir vitamina D, kalcija, fosforja, morske ribe pa tudi joda in selena;
– ribe so lahko prebavljive, z malo vezivnega tkiva ter rahlo celično strukturo in veljajo za kakovosten in uravnotežen obrok, še posebej v kombinaciji z zelenjavo (npr. blitvo);
– zaradi vseh omenjenih koristi naj bi tedensko zaužili približno 200 gramov ribjega mesa, od tega polovico mastnih modrih morskih rib;
– najkoristnejše ribje jedi so pripravljene iz svežih ali zamrznjenih rib, prehransko manj primerni so ribji pripravki (npr. panirane ribje palčke);
– vse ribe na trgu morajo glede mikrobiološke in kemijske varnosti ustrezati predpisom, nadzor pa redno izvajajo pristojne institucije;
– ribe in ribji izdelki lahko vsebujejo zdravju škodljiva onesnaževala. S pestro izbiro »manjših« rib (sardela, sardon, skuša, mol, špar, postrv, cipelj, orada, morski list itd.), ki so kratkožive in nižje v prehranjevalni verigi, lahko ta tveganja za zdravje bistveno zmanjšamo. Z morebitnimi škodljivimi onesnaževali so praviloma bolj obremenjene dolgo živeče, večje ter roparske ribe;
– ribe in ribji izdelki so za posameznike lahko alergeni, zato morajo biti v skladu z zakonodajo ustrezno označeni.
In kako prepoznati svežo ribo?
“Sveža riba ima tipičen vonj po ribi, oči so izbočene, čvrste, beločnice in leče prozorne, šarenica jasno obarvana. Škrge morajo biti svetlo rdeče, vlažne ter imeti vonj po ribi ali biti brez vonja. Škržni pokrovec je čvrsto zaprt. Površina sveže ribe je čvrsta, svetlih izrazitih barv in jasnega sijaja. Koža je napeta, luske se čvrsto prilegajo telesu. Mišičje je trdo, čvrsto ter na pritisk prsta ne pušča vdolbine. Analna odprtina je pri sveži ribi zaprta.” – Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani
Na policah trgovin je izbira sadnih napitkov pestra in na Zvezi potrošnikov Slovenije so ob podrobnejšem pregledu ugotovili, da so med njimi lahko velike razlike, razlaga Nina Križnik. Za potrošnike je najboljši kompas že samo poimenovanje izdelka, ki mora biti skladno z zakonodajo.
Suzana Planšak je 20 let organizirala prehrano tako v vrtcih kot tudi v osnovnih in srednjih šolah. V vrtcih je možnosti za uvajanje in preizkušanje novih jedi največ, tudi v prvih dveh triadah osnovne šole so učenci s šolsko prehrano zadovoljni, potem pa se stvari, tudi zaradi vpliva hormonov, nekoliko spremenijo.
Otroci so v vrtcu navzoči veliko časa – navadno osem, največ devet ur, zato tam pokrijejo večino dnevnih prehranskih potreb. Enotna pravila za vse vrtce so postavljena v Smernicah za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki vključujejo tudi Smernice zdravega prehranjevanja.
Pri vitaminu A se spomnimo na korenje, vitamin D povezujemo s soncem in kostmi, vitamin E z rastlinskimi olji, vitamin K pa je slabše poznan. Malokdo se vpraša, ali v svoje telo vnese dovolj tega vitamina, tudi prehranskih dodatkov z njim je malo. Razlog za to je v dejstvu, da je vitamin K, ki prispeva k normalnemu strjevanju krvi in ohranjanju zdravih kosti, navzoč v zelo različnih živilih, tako živalskega kot rastlinskega izvora.
Vitamin B9 je drug izraz za folno kislino, v to skupino sodi več spojin, ki jih skupno poimenujemo folati – vse te spojine imajo enako biološko aktivnost, folna kislina pa je sintetična oblika te spojine. V naravi folna kislina ne obstaja, ampak je v obliki folatov, navzoča je le v prehranskih dopolnilih in zdravilih. Največ folatov je v stročnicah – čičeriki, črnem fižolu, soji in leči, najdemo ga tudi v sončničnih semenih, orehih, špinači in špargljih, dober vir so še goveja in telečja jetra, pravi Marina Abazović, direktorica Dolenjskih lekarn.
Zadostna preskrba z vitamini pomaga telesu pri številnih nalogah. Pantotenska kislina, ki je del skupine ali kompleksa vitamina B, laično ji rečemo tudi vitamin B5, ima prste vmes pri številnih presnovnih funkcijah. Dr. Aleš Mlinarič, mag. farm. iz zasebnega farmacevtskega podjetja, ob tem dodaja, da ima naš organizem še eno pomembno funkcijo, in sicer tako imenovan "samoohranjevalni mehanizem", kar pomeni, da vse s hrano vnešene pantotenske kisline ne izločimo, ampak jo lahko naše telo uporabi večkrat.
Znaki manjšega pomanjkanja vitamina B1 oziroma tiamina so slabo počutje, izguba telesne mase in razdražljivost, ko pa gre za večje pomanjkanje, omenjamo nevrološke motnje in težave s srcem. Najdemo ga, kot pravi Nataša Čater, magistra farmacije iz Žalca, v razmeroma veliko živilih, čeprav v majhnih količinah.
V Veste, kaj jeste? poleti ponavljamo vitaminozno serijo, v kateri smo predstavljali zanimivosti, ki so povezane z vitamini, torej organskimi molekulami, ki jih moramo zaužiti s hrano. Danes ponovimo epizodo o vitaminu E. V nasprotju z nekaterimi drugimi, denimo vitaminom D, ga imamo v telesu dovolj in ga zelo redko primanjkuje.
Ribje olje, losos, sardine, jajca, gobe. To so živila, v katerih najdemo vitamin D. V zadnjem letu se je o tem vitaminu pisalo predvsem v povezavi z zbolevanjem za covidom-19. Čeprav ni trdnih neposrednih dokazov o tej povezavi, obstajajo vsaj posredni dokazi o tem, da je potrebna normalna raven vitamina D za ustrezno odpornost proti okužbam dihal. V tokratni oddaji več o samem vitaminu, njegovem delovanju, odgovorimo pa tudi na vprašanje, ali sta dovolj zmerna izpostavljenost soncu in pestra prehrana, ali ga moramo uživati tudi s prehranskimi dopolnili oziroma dodatki.
Vitamin A je pomemben za normalno rast, za delovanje imunskega sistema, delovanje vida, presnovo železa, za izgradnjo kože in sluznic in njihovo delovanje, omogoča oporo pri reprodukciji in vpliva na razvoj celic ter tkiv. Najdemo ga v številnih živilih, zato ga povprečen posameznik s pestro in uravnoteženo prehrano zaužije dovolj. Precej več podrobnosti o vitaminu A pa pozna Žane Temova Rakuša, mlada raziskovalka na Fakulteti za farmacijo.
Trinajst jih je. Vitaminov, ki jih na podlagi kriterija polarnosti razdelimo v dve skupini: štiri nepolarne in devet polarnih. V tokratni oddaji s prof. dr. Blažem Cigićem z Oddelka za živilstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani vitamine postavljamo v okvir, čeprav ima s tem težave že znanost.
Latte art je umetnost ustvarjanja na mlečni kremi, ko s točenjem na kavi rišemo različne motive, npr. srčke, listje ali cvetje. Strokovni učitelj strežbe na Srednji šoli za gastronomijo in turizem v Ljubljani Alen Kvrgić pravi, da je za dober latte art najprej pomembna dobra mlečna krema iz svežega in polnomastnega mleka. Pomemben je tudi pravilno pripravljen espresso ter potem časovno usklajevanje med obdelavo mleka in pripravo kave, ki traja približno 30 sekund.
Bonton je živa in nenehno spreminjajoča se stvar, kar nam je ravno čas epidemije pokazal in dokazal; navade in geste, ki so še pred letom in pol pomenile izraz bontona in spoštovanja, danes niso več zaželene. Pa vendar – če pogledamo kulturo pitja in prehranjevanja, se kaj dosti ni spremenilo. S tem ko smo več časa preživeli doma, z družino, se nam je ponudilo tudi več priložnosti, da se osnovna pravila ponovijo.
Za dober catering sta najprej pomembni dobra organizacija in ekipa, pove strokovni učitelj strežbe na Srednji šoli za gastronomijo in turizem Ljubljana Ludvik Fekonja. Slab ponudnik bo imel premalo strežnega osebja.
Večina potrošnikov se za spletni nakup odloči zaradi priročne dostave na dom in prihranka časa; nakup opravijo iz udobja domačega naslanjača in se izognejo fizičnemu naporu pri prenašanju večjih količin živil. Prednosti spletnega nakupovanja odkriva vse več potrošnikov, mnogi so ga prvič preizkusili med epidemijo, ko je nakupovanje v klasičnih trgovinah postalo precej neprijetno, pravi Nika Kremić z Mednarodnega inštituta za potrošniške raziskave.
Nasveti za vzdrževanje hladilnika in zmanjšanje tveganja za pojav okužb
Generalna skupščina Združenih narodov je na predlog Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo sprejela resolucijo, ki leto 2021 razglašuje za Mednarodno leto sadja in zelenjave. V ta namen so pred kratkim na Statističnem uradu Republike Slovenije zbrali in primerjali nekaj starejših in novejših podatkov iz anket po gospodinjstvih in kmetijskih gospodarstvih. Sogovornica: Irena Svetin.
Pomladne in poletne mesece s kulinaričnega vidika brez dvoma zaznamuje tudi peka mesa na žaru. Izbira mesa, soljenje, mariniranje, priprava žara, spremljanje središčne temperature … vse to so dejavniki, ki vplivajo na končni izdelek, torej na to, kako sočno in okusno bo pečeno meso. V rubriki Veste, kaj jeste smo tokrat pod drobnogled vzeli nekaj najpogostejših trikov, pa tudi mitov, povezanih s peko mesa na žaru.
Suhe oziroma trajne salame so navadno pripravljene iz boljših delov svinjskega in govejega ter tudi divjačinskega mesa z dodatkom začimb in čvrste slanine. Veterinar Dušan Lipej je zadnjih nekaj let predsednik ocenjevalne komisije na sevniški salamijadi. Kot je povedal, največ točk za videz na tekmovanjih dobijo salame, ki imajo približno od deset do trinajst koščkov slanine v vsaki rezini.
Pozimi bi morali odrasli na dan zaužiti 20 mikrogramov vitamina D. Po podatkih Inštituta za nutricionistiko pa povprečen odrasli zaužije le od 3 do 5 mikrogramov dnevno, torej bistveno premalo.
Neveljaven email naslov