Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če rečemo etično novinarstvo, je približno tako, kot bi dejali mokra voda. Novinarstvo brez etike ni novinarstvo! Zakaj potem v medijih vidimo, beremo in slišimo toliko neetičnega? Odgovor smo iskali v torkovem Vročem mikrofonu. Gosta sta bila Jernej Rovšek in dr. Marko Milosavljevič.
Etično novinarstvo je besedno preobilje kot mokra voda. Novinarstvo je lahko le etično, sicer ni novinarstvo. A zakaj potem vsak dan vidimo toliko etičnih zdrsov?
Doktor Marko Milosavljevič, profesor na Fakulteti za družbene vede, in Jernej Rovšek, dolgoletni namestnik varuha človekovih pravic, se strinjata, da se novinarji in mediji, ko zaradi javnega interesa vstopajo v zasebnost ljudi, vsak dan srečujejo s številnimi etičnimi dilemami.
“Vidimo, da so etične dileme težke. Občudujem novinarje. O vprašanjih, s katerimi se sodniki, ustavni sodniki, evropski sodniki ukvarjajo mesece, leta, novinarji, mediji pa se morajo o tem odločiti hitro. V minuti.” – Jernej Rovšek
Dr. Marko Milosavljević: “Če govorim z vidika regulacije, ne toliko z vidika etike, se upošteva niz dejavnikov. Tudi ljudje sodijo v različne kategorije javnih osebnosti, delno javnih osebnosti, pri katerih imajo mediji različne pravice in možnosti, ko gre za poseganje v njihovo zasebnost.”
Jernej Rovšek: “Zasebnost je varovana, poseg v zasebnost mora imeti razloge z vidika javnega interesa, to velja tudi za novinarje in medije. Je pa to mejo težko določiti in vnaprej postaviti pravila.”
V zadnjih letih, ki jih zaznamujejo številna teroristična dejanja, opažamo, da se hitro razkrijejo identitete domnevnih storilcev, sprašujemo pa se tudi, ali mora javnost res videti vse krvave prizore, mrtve, ranjene …
Dr. Marko Milosavljević: “Ni potrebno, da vse to vidimo. A mnogi to objavljajo, sodobni spletni mediji omogočajo hitre delitve, na nižanje standardov ali ravni komuniciranja vse pogosteje pristajajo tudi profesionalni mediji.”
Jernej Rovšek: “Mogoče pa ima taka objava nek vpliv. Slišali smo, kakšen vtis so fotografije mrtvih otrok naredile na Trumpa, kar je bil tudi razlog za napad na letališče v Siriji, te posnetke so prikazovali tudi v Združenih narodih.”
Vendar mednarodnega soglasja za ta napad ni bilo …
Jernej Rovšek: “To je res, Združeni narodi so izgubili svojo osnovno funkcijo.”
Jernej Rovšek: “Če gre npr. za nek teroristični akt, je storilec javen, če gre pa za družinsko nasilje, je že vprašanje, ali je potrebna identifikacija žrtev in storilcev.”
Jernej Rovšek: “Javna naj bi zadeva postala , ko je obtožnica pravnomočna, ko obstaja že dovolj močan, utemeljen sum, da je nekdo nekaj storil. V času policijske preiskave pa se storilci naj ne bi razkrili.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Če bi v Sloveniji čakali na obtožnice ali na obsodbe, na odhode na prestajanje kazni, bi bile črne kronike v medijih relativno prazne. Takoj, ko se pojavi sum ali preiskava pri pomembnejših akterjih, nosilcih moči, je to že zadosten razlog, da se o tem poroča.”
Dr. Marko Milosavljević: “Vsi smo na nek način talci peščice podjetij iz Kalifornije, ki imajo zasebne lastnike in zasebne koristi, ne vem, zakaj bi ta zasebna podjetja imela popolnoma odprte roke pri tem, kar počnejo.”
Jernej Rovšek: “Kot pravnik bi dejal, da pravo vedno zaostaja za potrebami, ki se pojavljajo v praksi. Pred tridesetimi leti še ni bilo varstva osebnih podatkov, danes to država ureja in bo verjetno morala slejkoprej urediti tudi ta nova področja.”
Objavljanje fotografij iz osebnih profilov na Facebooku je postalo medijska praksa.
Dr. Marko Milosavljević: “Tudi to je stvar nekih novih napotkov v medijskih hišah, dodatnega izobraževanja in hkrati je povezano s kontekstom. Če gre za javne osebe, ki se same medijsko izpostavljajo, pošiljajo svoje informacije in fotografije medijem, je objava stvari iz zasebnega življenja na nek način bolj upravičena. Vprašanje je, ali gre za objavo fotografije iz javnega profila ali iz zasebnega, zaklenjenega profila, za kar medij ni pridobil soglasja, ali gre za objavo profilne fotografije ali za objavo zasebnih fotografij, na katerih so tudi druge osebe, morda celo mladoletne … Številne medijske hiše imajo za te primere natančne napotke, kako se morajo ravnati, kaj lahko objavijo.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Naglica pri novinarskem delu je razlog, da vedno več medijev izdaja nekakšne priročnike ali navodila svojim novinarjem, kako naj o določenih stvareh poročajo, na primer, kdaj smejo reči, da gre za teroristični napad itd.”
Jernej Rovšek: “Kot namestnik varuha sem se pogosto srečal s tem. Pri marginalnih skupinah se novinarji zavedajo, da ti ne bodo tožili ali sprožili postopkov. Država bi lahko pomagala z medijskim varuhom, ki bi v imenu takih ljudi sprožal postopke pred etičnim razsodiščem. Tudi pri novinarskem častnem razsodišču ugotavljamo, da se ljudje iz marginalnih skupin ne pritožujejo, ker je težko napisati tako pritožbo, veliko pritožb pa je s strani odvetnikov, ki jih plačujejo bogate, velike družbe.”
V kaotičnem medijskem prostoru sta se začela nevarno mešati tudi novinarstvo in oglaševanje.
Jernej Rovšek: “Mislim, da je tu največ prikritih etičnih dilem in problemov, s katerimi se pravzaprav nihče ne ukvarja. Povezovanje med sponzorji , različnimi komercialnimi interesi in medijskimi sporočili ni razčiščeno in nihče tega ne razkriva. Mediji niso zainteresirani, da bi to razkrivali, druga stran pa tudi ne. To je siva cona, s katero se nihče resno ne ukvarja.”
Dr. Marko Milosavljević: “Prikrito oglaševanje je v tem trenutku ena od ključnih bolečih točk naših medijev z vidika vsakodnevnega kršenja zakonodaje, nižanja standardov in siljenja novinarjev, da počnejo stvari, ki niso primerne. Na družbenih omrežjih so te stvari popolnoma odprte. Če pogledate profile znanih osebnosti na Instagramu, na Facebooku, boste videli, da je polno tega, čemur bi v medijih rekli prikrito oglaševanje.”
Dr. Marko Milosavljević: “Samoregulacija deluje, a ni učinkovita. Nič se ne spremeni, nihče ni ustrezno kaznovan, nihče ni izločen iz novinarsko-medijskega prostora. Regulacija je pogosto slaba ali celo škodljiva. Država pa se raje ukvarja s kvotami in slovensko glasbo.”
Jernej Rovšek: “Država bo to področje morala urediti, saj gre za posege v človekove pravice.”
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Če rečemo etično novinarstvo, je približno tako, kot bi dejali mokra voda. Novinarstvo brez etike ni novinarstvo! Zakaj potem v medijih vidimo, beremo in slišimo toliko neetičnega? Odgovor smo iskali v torkovem Vročem mikrofonu. Gosta sta bila Jernej Rovšek in dr. Marko Milosavljevič.
Etično novinarstvo je besedno preobilje kot mokra voda. Novinarstvo je lahko le etično, sicer ni novinarstvo. A zakaj potem vsak dan vidimo toliko etičnih zdrsov?
Doktor Marko Milosavljevič, profesor na Fakulteti za družbene vede, in Jernej Rovšek, dolgoletni namestnik varuha človekovih pravic, se strinjata, da se novinarji in mediji, ko zaradi javnega interesa vstopajo v zasebnost ljudi, vsak dan srečujejo s številnimi etičnimi dilemami.
“Vidimo, da so etične dileme težke. Občudujem novinarje. O vprašanjih, s katerimi se sodniki, ustavni sodniki, evropski sodniki ukvarjajo mesece, leta, novinarji, mediji pa se morajo o tem odločiti hitro. V minuti.” – Jernej Rovšek
Dr. Marko Milosavljević: “Če govorim z vidika regulacije, ne toliko z vidika etike, se upošteva niz dejavnikov. Tudi ljudje sodijo v različne kategorije javnih osebnosti, delno javnih osebnosti, pri katerih imajo mediji različne pravice in možnosti, ko gre za poseganje v njihovo zasebnost.”
Jernej Rovšek: “Zasebnost je varovana, poseg v zasebnost mora imeti razloge z vidika javnega interesa, to velja tudi za novinarje in medije. Je pa to mejo težko določiti in vnaprej postaviti pravila.”
V zadnjih letih, ki jih zaznamujejo številna teroristična dejanja, opažamo, da se hitro razkrijejo identitete domnevnih storilcev, sprašujemo pa se tudi, ali mora javnost res videti vse krvave prizore, mrtve, ranjene …
Dr. Marko Milosavljević: “Ni potrebno, da vse to vidimo. A mnogi to objavljajo, sodobni spletni mediji omogočajo hitre delitve, na nižanje standardov ali ravni komuniciranja vse pogosteje pristajajo tudi profesionalni mediji.”
Jernej Rovšek: “Mogoče pa ima taka objava nek vpliv. Slišali smo, kakšen vtis so fotografije mrtvih otrok naredile na Trumpa, kar je bil tudi razlog za napad na letališče v Siriji, te posnetke so prikazovali tudi v Združenih narodih.”
Vendar mednarodnega soglasja za ta napad ni bilo …
Jernej Rovšek: “To je res, Združeni narodi so izgubili svojo osnovno funkcijo.”
Jernej Rovšek: “Če gre npr. za nek teroristični akt, je storilec javen, če gre pa za družinsko nasilje, je že vprašanje, ali je potrebna identifikacija žrtev in storilcev.”
Jernej Rovšek: “Javna naj bi zadeva postala , ko je obtožnica pravnomočna, ko obstaja že dovolj močan, utemeljen sum, da je nekdo nekaj storil. V času policijske preiskave pa se storilci naj ne bi razkrili.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Če bi v Sloveniji čakali na obtožnice ali na obsodbe, na odhode na prestajanje kazni, bi bile črne kronike v medijih relativno prazne. Takoj, ko se pojavi sum ali preiskava pri pomembnejših akterjih, nosilcih moči, je to že zadosten razlog, da se o tem poroča.”
Dr. Marko Milosavljević: “Vsi smo na nek način talci peščice podjetij iz Kalifornije, ki imajo zasebne lastnike in zasebne koristi, ne vem, zakaj bi ta zasebna podjetja imela popolnoma odprte roke pri tem, kar počnejo.”
Jernej Rovšek: “Kot pravnik bi dejal, da pravo vedno zaostaja za potrebami, ki se pojavljajo v praksi. Pred tridesetimi leti še ni bilo varstva osebnih podatkov, danes to država ureja in bo verjetno morala slejkoprej urediti tudi ta nova področja.”
Objavljanje fotografij iz osebnih profilov na Facebooku je postalo medijska praksa.
Dr. Marko Milosavljević: “Tudi to je stvar nekih novih napotkov v medijskih hišah, dodatnega izobraževanja in hkrati je povezano s kontekstom. Če gre za javne osebe, ki se same medijsko izpostavljajo, pošiljajo svoje informacije in fotografije medijem, je objava stvari iz zasebnega življenja na nek način bolj upravičena. Vprašanje je, ali gre za objavo fotografije iz javnega profila ali iz zasebnega, zaklenjenega profila, za kar medij ni pridobil soglasja, ali gre za objavo profilne fotografije ali za objavo zasebnih fotografij, na katerih so tudi druge osebe, morda celo mladoletne … Številne medijske hiše imajo za te primere natančne napotke, kako se morajo ravnati, kaj lahko objavijo.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Naglica pri novinarskem delu je razlog, da vedno več medijev izdaja nekakšne priročnike ali navodila svojim novinarjem, kako naj o določenih stvareh poročajo, na primer, kdaj smejo reči, da gre za teroristični napad itd.”
Jernej Rovšek: “Kot namestnik varuha sem se pogosto srečal s tem. Pri marginalnih skupinah se novinarji zavedajo, da ti ne bodo tožili ali sprožili postopkov. Država bi lahko pomagala z medijskim varuhom, ki bi v imenu takih ljudi sprožal postopke pred etičnim razsodiščem. Tudi pri novinarskem častnem razsodišču ugotavljamo, da se ljudje iz marginalnih skupin ne pritožujejo, ker je težko napisati tako pritožbo, veliko pritožb pa je s strani odvetnikov, ki jih plačujejo bogate, velike družbe.”
V kaotičnem medijskem prostoru sta se začela nevarno mešati tudi novinarstvo in oglaševanje.
Jernej Rovšek: “Mislim, da je tu največ prikritih etičnih dilem in problemov, s katerimi se pravzaprav nihče ne ukvarja. Povezovanje med sponzorji , različnimi komercialnimi interesi in medijskimi sporočili ni razčiščeno in nihče tega ne razkriva. Mediji niso zainteresirani, da bi to razkrivali, druga stran pa tudi ne. To je siva cona, s katero se nihče resno ne ukvarja.”
Dr. Marko Milosavljević: “Prikrito oglaševanje je v tem trenutku ena od ključnih bolečih točk naših medijev z vidika vsakodnevnega kršenja zakonodaje, nižanja standardov in siljenja novinarjev, da počnejo stvari, ki niso primerne. Na družbenih omrežjih so te stvari popolnoma odprte. Če pogledate profile znanih osebnosti na Instagramu, na Facebooku, boste videli, da je polno tega, čemur bi v medijih rekli prikrito oglaševanje.”
Dr. Marko Milosavljević: “Samoregulacija deluje, a ni učinkovita. Nič se ne spremeni, nihče ni ustrezno kaznovan, nihče ni izločen iz novinarsko-medijskega prostora. Regulacija je pogosto slaba ali celo škodljiva. Država pa se raje ukvarja s kvotami in slovensko glasbo.”
Jernej Rovšek: “Država bo to področje morala urediti, saj gre za posege v človekove pravice.”
Eden od ciljev sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti je tudi jasnejša ločnica med javnim in zasebnim zdravstvenim sistemom, predvsem z omejevanjem oziroma prepovedjo t. i. dvojnih praks – redno zaposlenih v javnih zavodih, ki prek s. p. opravljajo tudi popoldansko delo pri zasebnikih.
V času, ko si vse bolj obremenjeni gorski reševalci prizadevajo za ureditev svojega statusa, odločevalci iščejo možnosti, kako zaračunavati morebitne zlorabe gorske reševalne službe. Gorski reševalci so imeli letos 539 posredovanj. V 179-ih posredovanjih v gorah in na drugih težko dostopnih območjih je sodelovala policija, ki je pri pohodnikih ugotovila 27 primerov malomarnosti. Takšnih primerov ni veliko. Se pa zgodi, da predvsem tuji pohodniki neodgovorno izbirajo cilje, se izgubijo in so neprimerno opremljeni. Zato ministrstva za notranje zadeve, obrambo in zdravje pripravljajo uredbo, s katero bi vlada uzakonila plačilo stroškov reševanja za ugotovljeno malomarnost. Gorski reševalci, prostovoljci se s tem ne bodo ukvarjali, saj bodo še naprej pomagali vsem, ki potrebujejo pomoč.
V vojni v Gazi je bilo v zadnjem letu ubitih več otrok in žensk kot v enakem obdobju v katerem koli drugem konfliktu v zadnjih dveh desetletjih, je sporočila nevladna organizacija Oxfam. Večina enklave je porušene, ljudje so razseljeni, zadnji izraelski vdor v Libanon, napadi na Bejrut pa tudi Sirijo in Jemen pa nikakor ne kažejo na umirjanje razmer in končanje spopadov. Kaj ta vojna na Bližnjem vzhodu pomeni za mednarodni pravni red, kakšne so možnosti za razrešitev najdlje trajajočega konflikta, kako znova povrniti moč Organizaciji združenih narodov? O vsem tem s profesorjem mednarodnega prava, diplomatom Združenih narodov in nekdanjim predsednikom Slovenije dr. Danilom Türkom.
Pri Evropski komisiji bodo priporočili prepoved vseh oblik kajenja na zunanjih javnih prostorih in tako na države članice skušali vplivati v okviru širših prizadevanj za obvladovanje zdravstvenih tveganj. Kaj bi v praksi prepoved pomenila za gostince in koliko aerosoli iz elektronskih cigaret, ki se pogosto tržijo kot varnejša alternativa klasičnemu kajenju, v resnici mimoidoče izpostavljajo strupenim snovem?
Če Evropska unija ne bo spremenila smeri, bo evropska avtomobilska industrija propadla, odpuščenih bo na desettisoče delavcev, opozarja italijanski minister za industrijo Adolfo Urso, tudi Nemčija poziva Bruselj, naj omili cilje za zmanjšanje izpustov CO2 za avtomobile. Smo na pragu nove krize? Nekdaj je veljalo, da "ko kihne Nemčija, se prehladi vsa Evropa". O tem, v kakšni kondiciji je slovensko gospodarstvo in kako zelo nas morajo skrbeti razmere v Nemčiji z Bojanom Ivancem, glavnim ekonomistom Gospodarske zbornice Slovenije in Majo Derčar, dopisnico iz Nemčije.
Komisija za preprečevanje korupcije je v dvajsetih letih obstoja izpeljala številne preventivno-nadzorne dejavnosti, obravnavala veliko prijav in sprejela mnenja, priporočila in odločitve, s katerimi je povzročila burne odzive, številne odstope, doživela pa tudi brezbrižnost, molk in nespoštovanje svojih ugotovitev.
Slovenija je v kombinatoriki sestavljanja nove Evropske komisije dobila resor za širitev EU, ki je ena od dolgoletnih prioritet slovenske zunanje politike. Čeprav je širitev na Zahodni Balkan že nekaj let na mrtvi točki, je resor za širitev vseeno eno pomembnejših področij tega razreza, saj je z vključitvijo povojne obnove v Ukrajini dobil večjo geopolitično težo. Kako pomemben je ta resor za komisijo in EU, bo pokazala razdelitev sredstev, ki jih bo Evropska unija namenila za ta namen in dejanska podpora nadaljnji širitvi. Ali bo s slovensko komisarko Marto Kos širitev dobila nov zagon, se bodo postopki pospešili, kako so novico o morebitni slovenski komisarki sprejeli v balkanskih državah? To so vprašanja, ki jih zastavljamo poznavalcu mednarodnih odnosov Farisu Kočanu s Fakultete za družbene vede v Ljubljani in našemu dopisniku z Balkana Boštjanu Anžinu.
"Farmacevtska stroka je jasna, konoplja spada med zdravilne rastline z dokazanimi farmakološkimi učinki," pravi eden od sogovornikov tokratnega Vročega mikrofona dr. Borut Štrukelj. Ni pa zdravilo za vse. Kaj počne vlada po posvetovalnih referendumih? Kdaj bomo dobili zakone, ki bodo regulirali področje? Kako je legalizacija vplivala na primer na boje med klani v nemških mestih in zakaj nameravajo Čehi narediti še pogumnejše korake pri legalizaciji v primerjavi z Nemci?
Ni nepomembno, ali učitelj čuti posebno motivacijo v tem, da spodbuja nadarjene, se jim dodatno posveča in jih uči vztrajnega in trdega dela. V državi je veliko takih učiteljev, hkrati pa – kot pravijo v Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije – na žalost tudi nekaj 'črnih lis' med območji, kjer primanjkuje učiteljev ali pa šola in učitelji zaradi pomanjkanja financ, kadra ali energije nimajo motivacije in časa, da bi se dodatno posvečali nadarjenim. Kako uspešen je slovenski šolski sistem pri delu z nadarjenimi?
V Vročem mikrofonu osvetlimo težave, ki jih imajo Romi pri izobraževanju. Izhajajo iz skupnosti z močno zakoreninjeno tradicijo, marsikje se počutijo nesprejete, težko dobijo službo. Otroci imajo malo izkušenj z zunanjim svetom – v večini ne obiskujejo obšolskih dejavnosti, zato je zanje socializacija z drugimi učenci težja. Kako spodbuditi romske otroke, da bi hodili v šolo? Kako doseči, da bo izobrazba postala pomembna? Stanje v Metliki, Novem mestu in Leskovcu pri Krškem preverja Kaja Ravnak.
Pred desetletjem več kot 120 prijav na posamezno razpisano delovno mesto učitelja, danes kljub ponavljanju razpisov nobene. Dober teden po začetku pouka se v šolah umirja kaotično iskanje manjkajočega učiteljskega kadra. Ravnatelji poročajo, da z birokratsko akrobatiko krpajo vse bolj zevajočo kadrovsko luknjo. Največje pomanjkanje je na področju matematično-tehničnih predmetov in razrednega pouka, manjka pa tudi kader v šolskih kuhinjah in računovodje. Ob naraščajočih zahtevah so šole na meji zmogljivosti, opozarjajo ravnatelji, ki se ob tem sprašujejo: "Zakaj že?"
Zapletom pri gradnji prizidka onkološke stavbe namreč ni videti konca. Država s prebivalci zgradbe tik ob gradbišču ne najde dogovora za odkup stanovanj in preselitev, kar bi omogočilo gradnjo, saj so ti, nezadovoljni s ponujenimi rešitvami, že drugič vložili pritožbo na gradbeno dovoljenje. Poleg prostorskega in kadrovskega pomankanja težave pri zdravljenju povzročata tudi obsevalnika, ki se pogosto kvarita. Skratka, razmere na mariborski onkologiji so zaskrbljujoče, opozarjajo bolniki, ki odgovorne v državi med drugim tudi javno sprašujejo: si bolniki res zaslužimo, da se zdravimo na hodniku?
Ne le negovalnega kadra - v bolnišnicah in domovih za starejše kritično primanjkuje tudi kuharjev. Množični odhodi se nadaljujejo, mladih delo zaradi nizkega plačila in težkih delovnih pogojev ne zanima. V vodstvih zavodov opozarjajo na nujne sistemske spremembe, še preden se v državi zgodi kuharski kolaps. Kako zaostrene razmere obvladujejo za zidovih kuhinj mariborskega Kliničnega centra in doma Danice Vogrinec?
Pred 30 leti je kot prvi in za zdaj edini predsednik Belorusije zaprisegel Aleksander Lukašenko, ki se na pragu svoje sedemdesetletnice pripravlja že na svoj sedmi mandat. Belorusija je demokracija le na papirju, številni oporečniki so v zaporih, resna opozicija je aktivna samo iz tujine, a ji je s spremembami ustave onemogočeno kandidiranje na volitvah. Tudi odvisnost od Rusije in navezanost nanjo to 9-milijonsko državo na vse bolj zaprtih mejah z Evropsko unijo potiskata v totalno diktaturo sovjetskega tipa z močnim kultom osebnosti. Kako je živeti in delati v Belorusiji, kaj pravijo oporečniki, kakšna prihodnost čaka to državo?
Odnos zahodne liberalne družbe do vojne v Gazi je pasiven, ubijanje je postala norma sodobne kapitalistične družbe. Na sicer že slišano, a žal mnogokrat preslišano sporočilo, so opozarjali tudi na letošnji ediciji Festivala Grounded, kjer sta se že osmo leto zapored prepletali kritična misel in elektronska glasba. Letošnja tema festivala je bil antipalestinski rasizem. Kaj točno ta besedna zveza pomeni smo se pogovarjali z aktivisti iz Palestine in Izraela ter novinarji in raziskovalci iz tujine.
Pred tremi leti je tako Evropo kot svet obkrožila novica, da je v avstrijskem Gradcu županja postala članica Komunistične stranke Avstrije. Elke Kahr je tako postala prva komunistična županja v zgodovini Avstrije. Vse to se je zgodilo sredi tradicionalno precej konservativne družbe, vsesplošnega in strogega kapitalističnega gospodarstva ter demokracije. Zakaj to v resnici ni fenomen? In kako županja drugega največjega avstrijskega mesta razume komunizem?
Potečen rok uporabe, plastični delci v himalajski soli, presežena mejna vrednost klorpirifos-etilena v bananah, pa pesticidi v breskvah, piriproksifen v uvoženih hruškah, kontaminacija goveje kocke zaradi mehanske poškodbe stroja, pa preveč segret med, E. coli v bio ajdovi moki, plesniv proteinski prigrizek, listerija v burati, arzen v rižu, prisotnost kovinskih delcev v otroških lizikah ...
V Evropi smo trenutno priča enemu najbolj nenavadnih predsedovanj Svetu Evropske unije. Madžarska je predsedovanje prevzela 1. julija, a že do zdaj dvignila toliko prahu kot najbrž še nobena država pred njo. Viktor Orban je takoj zagnal diplomatsko ofenzivo, ki jo je poimenoval mirovna misija.
V dveh tednih se je zemljevid ameriške politične krajine popolnoma spremenil. Najprej poskus atentata, ki ga je Donald Trump odlično izkoristil za pridobivanje nove podpore, nato še odstop Joeja Bidna od kandidature za drugi predsedniški mandat. Že štiri mesece pred volitvami lahko torej kampanjo označimo za zgodovinsko. Kdo ima v novih okoliščinah več možnosti? Kako spretni bodo morali biti v Demokratski stranki, da bi njihova najverjetnejša kandidatka Kamala Harris lahko dosegla zmago na novembrskih volitvah? Kako se na spremembe odziva javnost?
Nobenega zdravila ni, s katerim bi vam čudežno skopnela teža. No, vsaj tako se je reklo do nedavnega. Potem ko je pred nekaj leti prišlo na trg kot nova sila v boju zoper sladkorno bolezen, se je vmes izkazalo, da je uspešno tudi pri hujšanju. Ozempic ni več le farmacevtski pojem, ampak predvsem popkulturni in finančni fenomen, ob čemer se v tokratni oddaji sprašujemo, ali ni navdušenje nad njim preuranjeno in kaj dejansko pomeni iskanje idealne teže z njim.
Neveljaven email naslov