Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če rečemo etično novinarstvo, je približno tako, kot bi dejali mokra voda. Novinarstvo brez etike ni novinarstvo! Zakaj potem v medijih vidimo, beremo in slišimo toliko neetičnega? Odgovor smo iskali v torkovem Vročem mikrofonu. Gosta sta bila Jernej Rovšek in dr. Marko Milosavljevič.
Etično novinarstvo je besedno preobilje kot mokra voda. Novinarstvo je lahko le etično, sicer ni novinarstvo. A zakaj potem vsak dan vidimo toliko etičnih zdrsov?
Doktor Marko Milosavljevič, profesor na Fakulteti za družbene vede, in Jernej Rovšek, dolgoletni namestnik varuha človekovih pravic, se strinjata, da se novinarji in mediji, ko zaradi javnega interesa vstopajo v zasebnost ljudi, vsak dan srečujejo s številnimi etičnimi dilemami.
“Vidimo, da so etične dileme težke. Občudujem novinarje. O vprašanjih, s katerimi se sodniki, ustavni sodniki, evropski sodniki ukvarjajo mesece, leta, novinarji, mediji pa se morajo o tem odločiti hitro. V minuti.” – Jernej Rovšek
Dr. Marko Milosavljević: “Če govorim z vidika regulacije, ne toliko z vidika etike, se upošteva niz dejavnikov. Tudi ljudje sodijo v različne kategorije javnih osebnosti, delno javnih osebnosti, pri katerih imajo mediji različne pravice in možnosti, ko gre za poseganje v njihovo zasebnost.”
Jernej Rovšek: “Zasebnost je varovana, poseg v zasebnost mora imeti razloge z vidika javnega interesa, to velja tudi za novinarje in medije. Je pa to mejo težko določiti in vnaprej postaviti pravila.”
V zadnjih letih, ki jih zaznamujejo številna teroristična dejanja, opažamo, da se hitro razkrijejo identitete domnevnih storilcev, sprašujemo pa se tudi, ali mora javnost res videti vse krvave prizore, mrtve, ranjene …
Dr. Marko Milosavljević: “Ni potrebno, da vse to vidimo. A mnogi to objavljajo, sodobni spletni mediji omogočajo hitre delitve, na nižanje standardov ali ravni komuniciranja vse pogosteje pristajajo tudi profesionalni mediji.”
Jernej Rovšek: “Mogoče pa ima taka objava nek vpliv. Slišali smo, kakšen vtis so fotografije mrtvih otrok naredile na Trumpa, kar je bil tudi razlog za napad na letališče v Siriji, te posnetke so prikazovali tudi v Združenih narodih.”
Vendar mednarodnega soglasja za ta napad ni bilo …
Jernej Rovšek: “To je res, Združeni narodi so izgubili svojo osnovno funkcijo.”
Jernej Rovšek: “Če gre npr. za nek teroristični akt, je storilec javen, če gre pa za družinsko nasilje, je že vprašanje, ali je potrebna identifikacija žrtev in storilcev.”
Jernej Rovšek: “Javna naj bi zadeva postala , ko je obtožnica pravnomočna, ko obstaja že dovolj močan, utemeljen sum, da je nekdo nekaj storil. V času policijske preiskave pa se storilci naj ne bi razkrili.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Če bi v Sloveniji čakali na obtožnice ali na obsodbe, na odhode na prestajanje kazni, bi bile črne kronike v medijih relativno prazne. Takoj, ko se pojavi sum ali preiskava pri pomembnejših akterjih, nosilcih moči, je to že zadosten razlog, da se o tem poroča.”
Dr. Marko Milosavljević: “Vsi smo na nek način talci peščice podjetij iz Kalifornije, ki imajo zasebne lastnike in zasebne koristi, ne vem, zakaj bi ta zasebna podjetja imela popolnoma odprte roke pri tem, kar počnejo.”
Jernej Rovšek: “Kot pravnik bi dejal, da pravo vedno zaostaja za potrebami, ki se pojavljajo v praksi. Pred tridesetimi leti še ni bilo varstva osebnih podatkov, danes to država ureja in bo verjetno morala slejkoprej urediti tudi ta nova področja.”
Objavljanje fotografij iz osebnih profilov na Facebooku je postalo medijska praksa.
Dr. Marko Milosavljević: “Tudi to je stvar nekih novih napotkov v medijskih hišah, dodatnega izobraževanja in hkrati je povezano s kontekstom. Če gre za javne osebe, ki se same medijsko izpostavljajo, pošiljajo svoje informacije in fotografije medijem, je objava stvari iz zasebnega življenja na nek način bolj upravičena. Vprašanje je, ali gre za objavo fotografije iz javnega profila ali iz zasebnega, zaklenjenega profila, za kar medij ni pridobil soglasja, ali gre za objavo profilne fotografije ali za objavo zasebnih fotografij, na katerih so tudi druge osebe, morda celo mladoletne … Številne medijske hiše imajo za te primere natančne napotke, kako se morajo ravnati, kaj lahko objavijo.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Naglica pri novinarskem delu je razlog, da vedno več medijev izdaja nekakšne priročnike ali navodila svojim novinarjem, kako naj o določenih stvareh poročajo, na primer, kdaj smejo reči, da gre za teroristični napad itd.”
Jernej Rovšek: “Kot namestnik varuha sem se pogosto srečal s tem. Pri marginalnih skupinah se novinarji zavedajo, da ti ne bodo tožili ali sprožili postopkov. Država bi lahko pomagala z medijskim varuhom, ki bi v imenu takih ljudi sprožal postopke pred etičnim razsodiščem. Tudi pri novinarskem častnem razsodišču ugotavljamo, da se ljudje iz marginalnih skupin ne pritožujejo, ker je težko napisati tako pritožbo, veliko pritožb pa je s strani odvetnikov, ki jih plačujejo bogate, velike družbe.”
V kaotičnem medijskem prostoru sta se začela nevarno mešati tudi novinarstvo in oglaševanje.
Jernej Rovšek: “Mislim, da je tu največ prikritih etičnih dilem in problemov, s katerimi se pravzaprav nihče ne ukvarja. Povezovanje med sponzorji , različnimi komercialnimi interesi in medijskimi sporočili ni razčiščeno in nihče tega ne razkriva. Mediji niso zainteresirani, da bi to razkrivali, druga stran pa tudi ne. To je siva cona, s katero se nihče resno ne ukvarja.”
Dr. Marko Milosavljević: “Prikrito oglaševanje je v tem trenutku ena od ključnih bolečih točk naših medijev z vidika vsakodnevnega kršenja zakonodaje, nižanja standardov in siljenja novinarjev, da počnejo stvari, ki niso primerne. Na družbenih omrežjih so te stvari popolnoma odprte. Če pogledate profile znanih osebnosti na Instagramu, na Facebooku, boste videli, da je polno tega, čemur bi v medijih rekli prikrito oglaševanje.”
Dr. Marko Milosavljević: “Samoregulacija deluje, a ni učinkovita. Nič se ne spremeni, nihče ni ustrezno kaznovan, nihče ni izločen iz novinarsko-medijskega prostora. Regulacija je pogosto slaba ali celo škodljiva. Država pa se raje ukvarja s kvotami in slovensko glasbo.”
Jernej Rovšek: “Država bo to področje morala urediti, saj gre za posege v človekove pravice.”
1262 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Če rečemo etično novinarstvo, je približno tako, kot bi dejali mokra voda. Novinarstvo brez etike ni novinarstvo! Zakaj potem v medijih vidimo, beremo in slišimo toliko neetičnega? Odgovor smo iskali v torkovem Vročem mikrofonu. Gosta sta bila Jernej Rovšek in dr. Marko Milosavljevič.
Etično novinarstvo je besedno preobilje kot mokra voda. Novinarstvo je lahko le etično, sicer ni novinarstvo. A zakaj potem vsak dan vidimo toliko etičnih zdrsov?
Doktor Marko Milosavljevič, profesor na Fakulteti za družbene vede, in Jernej Rovšek, dolgoletni namestnik varuha človekovih pravic, se strinjata, da se novinarji in mediji, ko zaradi javnega interesa vstopajo v zasebnost ljudi, vsak dan srečujejo s številnimi etičnimi dilemami.
“Vidimo, da so etične dileme težke. Občudujem novinarje. O vprašanjih, s katerimi se sodniki, ustavni sodniki, evropski sodniki ukvarjajo mesece, leta, novinarji, mediji pa se morajo o tem odločiti hitro. V minuti.” – Jernej Rovšek
Dr. Marko Milosavljević: “Če govorim z vidika regulacije, ne toliko z vidika etike, se upošteva niz dejavnikov. Tudi ljudje sodijo v različne kategorije javnih osebnosti, delno javnih osebnosti, pri katerih imajo mediji različne pravice in možnosti, ko gre za poseganje v njihovo zasebnost.”
Jernej Rovšek: “Zasebnost je varovana, poseg v zasebnost mora imeti razloge z vidika javnega interesa, to velja tudi za novinarje in medije. Je pa to mejo težko določiti in vnaprej postaviti pravila.”
V zadnjih letih, ki jih zaznamujejo številna teroristična dejanja, opažamo, da se hitro razkrijejo identitete domnevnih storilcev, sprašujemo pa se tudi, ali mora javnost res videti vse krvave prizore, mrtve, ranjene …
Dr. Marko Milosavljević: “Ni potrebno, da vse to vidimo. A mnogi to objavljajo, sodobni spletni mediji omogočajo hitre delitve, na nižanje standardov ali ravni komuniciranja vse pogosteje pristajajo tudi profesionalni mediji.”
Jernej Rovšek: “Mogoče pa ima taka objava nek vpliv. Slišali smo, kakšen vtis so fotografije mrtvih otrok naredile na Trumpa, kar je bil tudi razlog za napad na letališče v Siriji, te posnetke so prikazovali tudi v Združenih narodih.”
Vendar mednarodnega soglasja za ta napad ni bilo …
Jernej Rovšek: “To je res, Združeni narodi so izgubili svojo osnovno funkcijo.”
Jernej Rovšek: “Če gre npr. za nek teroristični akt, je storilec javen, če gre pa za družinsko nasilje, je že vprašanje, ali je potrebna identifikacija žrtev in storilcev.”
Jernej Rovšek: “Javna naj bi zadeva postala , ko je obtožnica pravnomočna, ko obstaja že dovolj močan, utemeljen sum, da je nekdo nekaj storil. V času policijske preiskave pa se storilci naj ne bi razkrili.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Če bi v Sloveniji čakali na obtožnice ali na obsodbe, na odhode na prestajanje kazni, bi bile črne kronike v medijih relativno prazne. Takoj, ko se pojavi sum ali preiskava pri pomembnejših akterjih, nosilcih moči, je to že zadosten razlog, da se o tem poroča.”
Dr. Marko Milosavljević: “Vsi smo na nek način talci peščice podjetij iz Kalifornije, ki imajo zasebne lastnike in zasebne koristi, ne vem, zakaj bi ta zasebna podjetja imela popolnoma odprte roke pri tem, kar počnejo.”
Jernej Rovšek: “Kot pravnik bi dejal, da pravo vedno zaostaja za potrebami, ki se pojavljajo v praksi. Pred tridesetimi leti še ni bilo varstva osebnih podatkov, danes to država ureja in bo verjetno morala slejkoprej urediti tudi ta nova področja.”
Objavljanje fotografij iz osebnih profilov na Facebooku je postalo medijska praksa.
Dr. Marko Milosavljević: “Tudi to je stvar nekih novih napotkov v medijskih hišah, dodatnega izobraževanja in hkrati je povezano s kontekstom. Če gre za javne osebe, ki se same medijsko izpostavljajo, pošiljajo svoje informacije in fotografije medijem, je objava stvari iz zasebnega življenja na nek način bolj upravičena. Vprašanje je, ali gre za objavo fotografije iz javnega profila ali iz zasebnega, zaklenjenega profila, za kar medij ni pridobil soglasja, ali gre za objavo profilne fotografije ali za objavo zasebnih fotografij, na katerih so tudi druge osebe, morda celo mladoletne … Številne medijske hiše imajo za te primere natančne napotke, kako se morajo ravnati, kaj lahko objavijo.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Naglica pri novinarskem delu je razlog, da vedno več medijev izdaja nekakšne priročnike ali navodila svojim novinarjem, kako naj o določenih stvareh poročajo, na primer, kdaj smejo reči, da gre za teroristični napad itd.”
Jernej Rovšek: “Kot namestnik varuha sem se pogosto srečal s tem. Pri marginalnih skupinah se novinarji zavedajo, da ti ne bodo tožili ali sprožili postopkov. Država bi lahko pomagala z medijskim varuhom, ki bi v imenu takih ljudi sprožal postopke pred etičnim razsodiščem. Tudi pri novinarskem častnem razsodišču ugotavljamo, da se ljudje iz marginalnih skupin ne pritožujejo, ker je težko napisati tako pritožbo, veliko pritožb pa je s strani odvetnikov, ki jih plačujejo bogate, velike družbe.”
V kaotičnem medijskem prostoru sta se začela nevarno mešati tudi novinarstvo in oglaševanje.
Jernej Rovšek: “Mislim, da je tu največ prikritih etičnih dilem in problemov, s katerimi se pravzaprav nihče ne ukvarja. Povezovanje med sponzorji , različnimi komercialnimi interesi in medijskimi sporočili ni razčiščeno in nihče tega ne razkriva. Mediji niso zainteresirani, da bi to razkrivali, druga stran pa tudi ne. To je siva cona, s katero se nihče resno ne ukvarja.”
Dr. Marko Milosavljević: “Prikrito oglaševanje je v tem trenutku ena od ključnih bolečih točk naših medijev z vidika vsakodnevnega kršenja zakonodaje, nižanja standardov in siljenja novinarjev, da počnejo stvari, ki niso primerne. Na družbenih omrežjih so te stvari popolnoma odprte. Če pogledate profile znanih osebnosti na Instagramu, na Facebooku, boste videli, da je polno tega, čemur bi v medijih rekli prikrito oglaševanje.”
Dr. Marko Milosavljević: “Samoregulacija deluje, a ni učinkovita. Nič se ne spremeni, nihče ni ustrezno kaznovan, nihče ni izločen iz novinarsko-medijskega prostora. Regulacija je pogosto slaba ali celo škodljiva. Država pa se raje ukvarja s kvotami in slovensko glasbo.”
Jernej Rovšek: “Država bo to področje morala urediti, saj gre za posege v človekove pravice.”
Vedno bolj zgodnji in dolgi vročinski valovi, vedno bolj silovite in uničujoče nevihte niso več samo prihodnost, ampak so že postali naša sedanjost. Letos nas je vročinski val dosegel že pred koledarskim poletjem, temperature pa so v nekaterih delih Slovenije dosegle visokih 38 stopinj Celzija. Klimatologi pravijo, da bomo brez ukrepanja že na polovici tega stoletja te temperature dojemali kot normalne, Portorož bi lahko imel podnebje, kakršnega ima denimo Kairo v Egiptu. Kaj nam o podnebju sporočajo temperaturni ekstremi, kako bi sajenje dreves v mestih in ozelenitve streh pripomogli k zniževanju temperatur in kako ob energetski krizi, ko se mnoge države - med njimi Nemčija in Italija - spet obračajo k premogu in postajajo antipodnebne, postati in ostati država, ki elektriko pridobiva s pomočjo jedrske energije in iz obnovljivih virov? SOGOVORNIKI: - oblakolog Blaž Gasparini - klimatolog Gregor Vertačnik - jedrskI fizik Jan Malec
V baltskih državah so na grožnjo, ki jo predstavlja Rusija, opozarjali že od razpada Sovjetske zveze. Od leta 2014, ko je Rusija zavzela Krim, so bili še toliko bolj glasni. Tudi zato jih na nek način ruski napad na Ukrajino ni presenetil. Kot članice Nata so trdno prepričane o svoji varnosti, a negotovost med ljudmi ostaja. Kako vojna v Ukrajini vpliva na družbo v Estoniji, Latviji in Litvi?
Javni prostor je preobremenjen z oglaševanjem, ki je postalo moteče, nepriljubljeno, zastira nam poglede in nas ovira pri gibanju po mestu. Da je to lahko zelo nevarno, dobro ve Roberta iz Ljubljane, ki opisuje, kako se je na avtobusni postaji poškodovala zaradi plakatnega panoja. Direktor podjetja TAM – TAM Tomaž Drozg, grafični oblikovalec Gašper Uršič, krajinski arhitekt Zaš Brezar in likovni umetnik Arjan Pregl se strinjajo, da je zunanjega oglaševanja preveč. Bi ga bilo mogoče urediti in omejiti?
Razmere na RTV niso dobre, še več, slabe so. Pogajanj med vodstvom hiše in novinarskim sindikatom praktično ni, razen v PR sporočilih za javnost "generalnega vodstva", ki navidezno poziva k dialogu. O stavki novinarskih sindikatov in navideznih pogajanjih smo govorili v Vročem mikrofonu. Na vse to pa smo pogledali tudi skozi strokovno prizmo kadrovanja na odgovorne funkcije v Sloveniji, vključno z javno RTV.
Fašizem je strah pred svobodo, ki ga sproži bežen pogled na svobodo, pravi britanski novinar in aktivist Paul Mason, nekoč voditelj na BBC-ju. Je mobilizacija nasilnežev, ki ne želijo biti svobodni. Lekcija 20. stoletja pa je, da ko fašističen način razmišljanja prevzamejo milijoni po vsem svetu, popolnega uničenja ni več mogoče ustaviti, še piše v knjigi: Kako zaustaviti fašizem. Cilj nacistov je bil, da uničijo ves napredek od francoske revolucije in to je tudi cilj današnje skrajne desnice, opozarja. Ob prevodu knjige v nemški jezik se je s Paulom Masonom v Berlinu za RTV Slovenija pogovarjala Polona Fijavž.
Za nosoroge je človek to, kar je bil za dinozavre meteorit, je vrstica iz knjige Zadnji dve, pod katero se podpisujejo prekaljen novinarsko-publicistični par Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic. Med celovitim popotovanjem od Češke, Nemčije, prek Italije do osrednje Afrike spoznamo zadnji dve še živeči severni beli nosoroginji, zadnji dve, ki sta ostali. Z njima bo vrsta izumrla. Ali pač? V minulh letih je za vrste na robu izumrtja znanost prinesla novo upanje, obuditev vrste od smrti v rokah napredujoče tehnologije umetne oploditve in uporabe matičnih celic namreč ni več le znanstvenofantastična iluzija, ampak realna, a etično še nedorečena pot. Hkrati nam orjakinji, ki sta svoje zadnje pribežališče našli v rezervatu Ol Pejeta v Keniji, pripovedujeta zgodbo o strašni človeški pogoltnosti, ki se ne manjša, in neizmerni veri v skupno delo in rešitev.
Po prijavi, da je otrok ali mladostnik doživel domnevno spolno zlorabo, se začne zanj mučen postopek pred različnimi organi – policijo, centrom za socialno delo, sodiščem, v zdravstvenih ustanovah ... Ponavljanje pričevanj o tako travmatičnih dogodkih otroka še globlje prizadene. Ta postopek bo odslej bistveno bolj prilagojen potrebam otrok in mladostnikov. Z začetkom delovanja Hiše za otroke bo namreč otrok v prilagojenem, prijaznem in starosti primernem okolju svoje pričevanje izpovedal le enkrat, izjemoma dvakrat, posnetek pričevanja pa bo služil za postopke v različnih ustanovah. Zgled za takšno hišo so v Sloveniji dobili na Islandiji, tam deluje že od leta 1998, je pa Slovenija edina evropska država, ki je za delovanje take hiše oz. pridobivanje pričevanj na ta način sprejela poseben zakon. Gostja Vročega mikrofona bo direktorica Hiše za otroke Simona Mikec.
Naraščajoče cene vplivajo na razpoloženje potrošnikov, ozka grla v dobavi surovin ter višanje njihovih cen pa na razpoloženje predvsem v predelovalnih dejavnostih. Potem ko so se kazalniki zaupanja zaradi negotovosti v povezavi z vojno v Ukrajini močno poslabšali, negotovost tudi po rahlem aprilskem izboljšanju ostaja visoka. Tudi o nevarnosti stagflacije in popravljeni napovedi gospodarskih gibanj smo se pogovarjali z direktorico Urada za makroekonomske analize in razvoj Majo Bednaš.
Z vojno v Ukrajini se je k nam spet zateklo nekoliko večje število ljudi. Ob tem je eno od ključnih vprašanj: ali smo vključujoča družba? Inštitut za narodnostna vprašanja je izvedel raziskavo o odnosu večinskega prebivalstva do priseljencev. Delež tistih, ki mislijo, da se zaradi priseljevanja povečuje delež kaznivih dejanj, se ob jasnih podatkih počasi zmanjšuje, veča pa se delež tistih, ki menijo, da je slovenska kultura zaradi priseljevanja ogrožena.
"Že dlje časa opozarjamo na nepravilnosti in neprofesionalizem v javnem zavodu, danes pa stavkamo, ker nam ni preostalo nič drugega," je včeraj dejala predsednica generalnega vodstva stavkovnega odbora Helena Milinković. Po opozorilni stavki novinark, novinarjev, programskih ustvarjalev RTV Slovenija v Vročem mikrofonu pojasnjujemo, kaj sledi ...
Sadra na Koroškem, čistilno blato na Štajerskem, ugibanja, kakšen davek bo na tleh pustila eksplozija v Melaminu. To je le nekaj najbolj aktualnih primerov, ko se je javna okoljska pozornost v državi usmerila tudi v tla pod našimi nogami, ki jih preveč lahkotno obravnavamo kot samoumevna. V Sloveniji pozidamo veliko več dobrih kot slabih zemljišč, k njihovi degradaciji prispeva vse bolj obsežen okoljski kriminal, hkrati pa se vrstijo opozorila, da nas domača gruda ne more prehraniti. Globalno se tlem piše še slabše, saj naj bi degradacija do leta 2050 spodnesla toliko zdravih tal, kot znaša velikost Južne Amerike.
Na Valu 202 smo med redkimi mediji, ki že od prvega vala epidemije nenehno opozarjajo na hude posledice ukrepov ob epidemiji na psihično in fizično zdravje otrok. Kar so bila prej samo opozorila redkih posameznikov, zdaj vse bolj potrjujejo ugotovitve prej zadržanih ali povsem molčečih strokovnjakov in podatki. Med redkimi, ki so odločno zastavili glas za dobrobit mladih, so bili jeseni 2020 strokovnjaki na Fakulteti za šport v Ljubljani, kjer že desetletja v okviru programa Slofit vodijo t. i. športno-vzgojni karton, ki natančno meri in kaže, kako se v desetletjih spreminjajo gibalne sposobnosti generacij pa tudi teža naših otrok in mladostnikov. Že prvi rezultati pred slabima dvema letoma so kazali na katastrofo, a so se pristojni najbolj obregnili ob zanesljivost metodologije, nato pa je šolski sistem še mesece vse prej kot spodbujal vadbo in gibanje. Porazni rezultati so bili neizbežni, nedvomno bodo dolgoročno škodljivi, pri nekaterih mladih tudi trajno nepopravljivih. Kje smo zdaj in kaj je sploh še mogoče narediti?
Evropska komisija je za EU in območje z evrom znižala napoved gospodarske rasti. Za letos napoveduje 2,7-odstotno, za prihodnje leto pa 2,3-odstotno rast bruto domačega proizvoda (BDP). Skrbi pa rast cen. Inflacija bo občutno višja, dobrih 6 odstotkov, šele prihodnje leto naj bi se spustila na znosne 3 odstotke. Za Slovenijo pa so napovedi takšne: bruto domači proizvod naj bi se letos povečal za 3,7 odstotka, torej bo rast nad evropskim povprečjem, stopnja inflacije pa bo v okviru evroskega povprečja. O gospodarski sliki in o tem, če bodo aktualne napovedi zdržale, se je Zdenka Bakalar v Studio ob 17.00 na našem Prvem programu pogovarjala z direktorico urada za makroekonomske analize in razvoj Majo Bednaš, predsednikom Fiskalnega sveta Davorinom Kračunom in glavnim analitikom pri Gospodarski zbornici Slovenije Bojanom Ivancem. Oddaja je bila pripravljena tudi s finančno podporo Evropske unije. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.
Marko Polak s prof. dr. Majo Zalaznik z ljubljanske Ekonomske fakultete je razglabljal o organizaciji velikih športnih dogodkov, ki bodo v letošnjem in prihodnjem letu v Sloveniji. Pogovor bo tekel o multiplikativnih učinkih tako zajetnih projektov, pa tudi o vseh izzivih, priložnostih in težavah, ki jih prinašajo za prireditelje, lokalno skupnost in državo.
Dvig cen goriva in energentov vpliva tudi na cene ostalih dobrin in storitev, ne samo prevozov. Kupna moč pada. O vzrokih in posledicah teh dvigov se Gorazd Rečnik pogovarja s profesorjem z ekonomske fakultete v Ljubljani dr. Markom Pahorjem, govoril pa je tudi z avtoprevoznikoma, ki trdita, da je stanje v sektorju kritično.
Kadrovski bazeni na Balkanu se praznijo, velike gradbene projekte zdaj izvajajo tudi turški delavci. Kje živijo in v kakšnih razmerah delajo? O sistemskih vzrokih za aktualno dogajanje z Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice.
Nova era polarizacije. Tako so pri mednarodni organizaciji Novinarji brez meja naslovili 20. izdajo indeksa svobode medijev po svetu. Ugotavljajo, da se v informacijskem kaosu, ki smo mu priča, dogaja polarizacija tako na ravni držav kot na mednarodni ravni. Slovenija pri tem ni izjema in tako ne zaostaja za trendom polarizacije. To se vidi tudi pri letošnji oceni na indeksu svobode medijev in mestu, ki ga je zasedla. Slovenija je namreč padla za 18 mest. Tako nizko še ni bila nikoli. Zdaj se na indeksu svobode medijev uvršča v kategorijo držav, ki so označene kot “problematične”. "Slovenija se je pomaknila iz kategorije držav, v kateri so razmere opisane kot "zadovoljive", v kategorijo držav, v kateri so razmere opisane kot "problematične". Slovenija je izgubila 18 mest. S 36 je padla na 54 mesto." - Pavol Szalai, Novinarji brez meja
Dan upora proti okupatorju ponuja imenitno priložnost, da se o pomembnosti zgodovine in vloge same zgodovinopisne stroke pri nas pogovorimo z Markom Zajcem. Sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino je ravno tistih let, da se še lahko spominja življenja v skupni Jugoslaviji, ostali dve tretjini časa pa je preživel v samostojni Sloveniji. Sprva ga je strokovno najbolj navdušilo 19. stoletje, ko smo Slovenci pod Habsburžani začeli jasno izražati svojo narodno samobitnost. V zadnjih letih se je osredinil na drugo polovico 20. stoletja. Vmes je zanimiva zgodovinska pričevanja vpletal tudi v program študentskega radia in tam navduševal z oddajo Kocine zgodovine.
Analize in številke govorijo pomembno zgodbo, v kateri se razvija slovenski šport, ki na letni ravni generira 1,6 odstotka BDP. Skozi javna sredstva se v šport vrača manj kot petina teh sredstev, zato si želi športna sfera prevetritev in sprememb. Priložnosti je ogromno, zato bo zelo pomembna konkretna usmeritev države, ki bi s sistemskimi ureditvami premostila še eno težavo, ki se trenutno kaže v športu. Analiza zakulisja delovanja športa in njegovih vplivov, ki jih ima na družbo. O katerih težavah bo morala prihodnja vlada obvezno govoriti?
Neveljaven email naslov