Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Torkova glosa Marka Radmiloviča.
Prodaja Pivovarne Laško sproža nekatera vprašanja, ki se jih v tej državi sicer nihče od odgovornih ne sprašuje. Čeprav bi se jih morali. Najprej in na začetku: kje je zdaj obrambni minister, ko so Pivovarno Laško pred našim nosom prevzeli tujci? A ja, saj res! Nimamo ga.
Ob tem, da je prejšnji bil odstavljen zaman, saj Telekoma nihče noče. In prav primerjava Telekoma in Pivovarne se zdi v kontekstu nacionalne varnosti najlepši primer nenačelnosti, do neke mere celo svetohlinstva slovenske politike.
Pri Telekomu, je šlo na nož, s tragičnimi posledicami za SD; češ, “če pride v roke tujcem, bodo le ti prisluškovali, kaj se naši soldati pogovarjajo med seboj.” Pri Laškem se ni zgodilo nič podobnega. Čeprav je podjetje vsaj toliko kot Telekom, če ne še bolj, pomembno za našo obrambno pripravljenost. A o tem nekaj pozneje. Najprej odgovorimo na hipotetično vprašanje: “Kdo nas bo napadel?”
Naše sosede se te dni ne zdijo nič kaj bojaželjne. Avstrijci se sončijo v standardu in nas okupirajo skozi odliv delovne sile, Madžari imajo dovolj svojih težav, Italijani se še niso sprijaznili z izidi zadnje vojne. Hrvati bodo z novo vlado raje ponovno napadli Srbe in tako sosedov zmanjka. Islamska država bi nas rada napadla; ampak so predaleč in pri nas dramatično manjka sunitov. Tako se zdi, sploh če analiziramo dogajanja ob odstavitvi obrambnega ministra, najbolj verjetna možnost, da bi nas napadli Nemci.
Nemci že vedo, kako to gre in tudi mi vemo, kako je, če nas napadejo švabi. Sploh pa se ta možnost zdi dovolj verjetna, če poznamo histerično reakcijo zdaj že bivšega ministra ob informaciji, da je Deutsche Telekom eden izmed potencialnih kupcev. Informacija je bila očitno napačna, histerična reakcija pa tudi. Da so Nemci možni agresorji, se zdi verjetno predvsem po logični izpeljavi … Če bi nas napadli recimo Francozi, slovenski Telekom pa bi bil v rokah Nemcev, kdo pa si upa zatrditi, da bi Nemci dovolili Francozom vpogled v slovensko komunikacijo?
Verjetno bi nemški lastniki samo nemškim vojakom dovolili prisluškovati slovenskim oficirjem … kar pa se ne bo zgodilo, ker angleški skladi tveganega kapitala delujejo resnično nemilitantno. Da ne rečemo brezvezno in brezjajčno.
Ampak zdaj k Laškemu in dobrinam tamkajšnje vode in savinjskega hmelja. Zakaj bi torej moral obrambni minister, če bi ga imeli, glasno protestirati in se celo pustiti zabrisati iz vlade ob prodaji Laškega? Zato, ker je pivo za vojskovanje izjemno pomembno! Vsekakor bolj pomembno, kot so to nekakšne žice in nekakšni radijski valovi. Vsi, ki smo služili cesarju, si lahko predstavljamo prizor, ki poteka v pojoči štajerščini – kajti vemo, da največ vojakov prihaja od tam, kjer je največja brezposelnost.
Po spopadu z Nemci slovenski poveljnik uporabi sredstva zveze (ki jih nadzoruje nemški Telekom, zato Nemci ves pogovor slišijo) in pokliče v štab brigade:
“Čuj, Franc, mi smo zdaj tu fertik in gremo na pir!”
Da, spoštovani poslušalci. Pivo je eden temeljev sodobnega vojskovanja. Včasih je bil to rum, na slovenskih južnih frontah je bila legendarna šmarnica, z izumom pločevinke in predvsem zaradi goste posejanosti Slovenije z bifeji pa je to postalo pivo.
“Kein rum, kein sturm” – bojni poklic iz jarkov prve svetovne vojne je zamenjala sodobnejša rima: “Pijem pivo laško, vsak dan eno flaško”, je sveti gral slovenskega soldata. In kako se bomo borili, če so nam vzeli Laško?! In posledično tudi Union. Ali si gospodje na obrambnem ministrstvu resnično zamišljajo, da bo slovenski vojak po bitki ali pa pred njo pil heineken?
Pri tej prodaji ne gre za nacionalni interes, ampak resnično za grob in morebiti usoden poseg v samo obrambno sposobnost te države. Minister Vizjak je po babje kričal, da je ogrožena nacionalna varnost, če bo sovrag slišal čenče med slovenskimi oficirji; nihče pa ne dvigne obrvi, ko so vojaku, se pravi neposrednemu proizvajalcu vojne, vzeli njegovo pivo.
Pa to še ni vse. Zdi se, kot da nihče na obrambnem ministrstvu ni služil vojske oziroma ni bil nikoli v gozdu s flinto v roki. Z laškim pivom sta odšla tudi Delo in Večer … in kako si zdaj gospodje zamišljajo, da bo vojak opravil veliko potrebo? Kaj resnično mislijo, da je Palominih izdelkov (ta je na srečo še naša) dovolj za štiri leta bojevanja v hosti? Kje pa! Soldat uporablja časopisni papir, ki ga dobavljajo polit komisarji! In kako naj se zdaj borec očedi s časopisom, ki ni več v slovenski lasti? Mar to ni bistveno vprašanje obrambne sposobnosti države?
Vsa zadeva s privatizacijo in predvsem z njenim učinkom na nacionalno varnost je tako shizofrena, da je preneumna celo za intelektualno omejeno slovensko politiko. Namreč: namesto, da bi se za državo bodili v miru, jo v miru zapravljajo in se hkrati pripravljajo, da se bodo zanjo borili v vojni.
Če pride do spopada, bodo gospodje seveda prestopili v spoštovan ceh skrivačev, ali po domače »krompir-vahtarjev«, mi, uboge pare, pa se bomo streljali žejni. Da ne bo pomote. Žejni in s tem demoralizirani bodo med bitko tudi abstinenti, saj je Fructal prav tako prodan.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Torkova glosa Marka Radmiloviča.
Prodaja Pivovarne Laško sproža nekatera vprašanja, ki se jih v tej državi sicer nihče od odgovornih ne sprašuje. Čeprav bi se jih morali. Najprej in na začetku: kje je zdaj obrambni minister, ko so Pivovarno Laško pred našim nosom prevzeli tujci? A ja, saj res! Nimamo ga.
Ob tem, da je prejšnji bil odstavljen zaman, saj Telekoma nihče noče. In prav primerjava Telekoma in Pivovarne se zdi v kontekstu nacionalne varnosti najlepši primer nenačelnosti, do neke mere celo svetohlinstva slovenske politike.
Pri Telekomu, je šlo na nož, s tragičnimi posledicami za SD; češ, “če pride v roke tujcem, bodo le ti prisluškovali, kaj se naši soldati pogovarjajo med seboj.” Pri Laškem se ni zgodilo nič podobnega. Čeprav je podjetje vsaj toliko kot Telekom, če ne še bolj, pomembno za našo obrambno pripravljenost. A o tem nekaj pozneje. Najprej odgovorimo na hipotetično vprašanje: “Kdo nas bo napadel?”
Naše sosede se te dni ne zdijo nič kaj bojaželjne. Avstrijci se sončijo v standardu in nas okupirajo skozi odliv delovne sile, Madžari imajo dovolj svojih težav, Italijani se še niso sprijaznili z izidi zadnje vojne. Hrvati bodo z novo vlado raje ponovno napadli Srbe in tako sosedov zmanjka. Islamska država bi nas rada napadla; ampak so predaleč in pri nas dramatično manjka sunitov. Tako se zdi, sploh če analiziramo dogajanja ob odstavitvi obrambnega ministra, najbolj verjetna možnost, da bi nas napadli Nemci.
Nemci že vedo, kako to gre in tudi mi vemo, kako je, če nas napadejo švabi. Sploh pa se ta možnost zdi dovolj verjetna, če poznamo histerično reakcijo zdaj že bivšega ministra ob informaciji, da je Deutsche Telekom eden izmed potencialnih kupcev. Informacija je bila očitno napačna, histerična reakcija pa tudi. Da so Nemci možni agresorji, se zdi verjetno predvsem po logični izpeljavi … Če bi nas napadli recimo Francozi, slovenski Telekom pa bi bil v rokah Nemcev, kdo pa si upa zatrditi, da bi Nemci dovolili Francozom vpogled v slovensko komunikacijo?
Verjetno bi nemški lastniki samo nemškim vojakom dovolili prisluškovati slovenskim oficirjem … kar pa se ne bo zgodilo, ker angleški skladi tveganega kapitala delujejo resnično nemilitantno. Da ne rečemo brezvezno in brezjajčno.
Ampak zdaj k Laškemu in dobrinam tamkajšnje vode in savinjskega hmelja. Zakaj bi torej moral obrambni minister, če bi ga imeli, glasno protestirati in se celo pustiti zabrisati iz vlade ob prodaji Laškega? Zato, ker je pivo za vojskovanje izjemno pomembno! Vsekakor bolj pomembno, kot so to nekakšne žice in nekakšni radijski valovi. Vsi, ki smo služili cesarju, si lahko predstavljamo prizor, ki poteka v pojoči štajerščini – kajti vemo, da največ vojakov prihaja od tam, kjer je največja brezposelnost.
Po spopadu z Nemci slovenski poveljnik uporabi sredstva zveze (ki jih nadzoruje nemški Telekom, zato Nemci ves pogovor slišijo) in pokliče v štab brigade:
“Čuj, Franc, mi smo zdaj tu fertik in gremo na pir!”
Da, spoštovani poslušalci. Pivo je eden temeljev sodobnega vojskovanja. Včasih je bil to rum, na slovenskih južnih frontah je bila legendarna šmarnica, z izumom pločevinke in predvsem zaradi goste posejanosti Slovenije z bifeji pa je to postalo pivo.
“Kein rum, kein sturm” – bojni poklic iz jarkov prve svetovne vojne je zamenjala sodobnejša rima: “Pijem pivo laško, vsak dan eno flaško”, je sveti gral slovenskega soldata. In kako se bomo borili, če so nam vzeli Laško?! In posledično tudi Union. Ali si gospodje na obrambnem ministrstvu resnično zamišljajo, da bo slovenski vojak po bitki ali pa pred njo pil heineken?
Pri tej prodaji ne gre za nacionalni interes, ampak resnično za grob in morebiti usoden poseg v samo obrambno sposobnost te države. Minister Vizjak je po babje kričal, da je ogrožena nacionalna varnost, če bo sovrag slišal čenče med slovenskimi oficirji; nihče pa ne dvigne obrvi, ko so vojaku, se pravi neposrednemu proizvajalcu vojne, vzeli njegovo pivo.
Pa to še ni vse. Zdi se, kot da nihče na obrambnem ministrstvu ni služil vojske oziroma ni bil nikoli v gozdu s flinto v roki. Z laškim pivom sta odšla tudi Delo in Večer … in kako si zdaj gospodje zamišljajo, da bo vojak opravil veliko potrebo? Kaj resnično mislijo, da je Palominih izdelkov (ta je na srečo še naša) dovolj za štiri leta bojevanja v hosti? Kje pa! Soldat uporablja časopisni papir, ki ga dobavljajo polit komisarji! In kako naj se zdaj borec očedi s časopisom, ki ni več v slovenski lasti? Mar to ni bistveno vprašanje obrambne sposobnosti države?
Vsa zadeva s privatizacijo in predvsem z njenim učinkom na nacionalno varnost je tako shizofrena, da je preneumna celo za intelektualno omejeno slovensko politiko. Namreč: namesto, da bi se za državo bodili v miru, jo v miru zapravljajo in se hkrati pripravljajo, da se bodo zanjo borili v vojni.
Če pride do spopada, bodo gospodje seveda prestopili v spoštovan ceh skrivačev, ali po domače »krompir-vahtarjev«, mi, uboge pare, pa se bomo streljali žejni. Da ne bo pomote. Žejni in s tem demoralizirani bodo med bitko tudi abstinenti, saj je Fructal prav tako prodan.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Neveljaven email naslov