Torkova glosa Marka Radmiloviča.

Prodaja Pivovarne Laško sproža nekatera vprašanja, ki se jih v tej državi sicer nihče od odgovornih ne sprašuje. Čeprav bi se jih morali. Najprej in na začetku: kje je zdaj obrambni minister, ko so Pivovarno Laško pred našim nosom prevzeli tujci? A ja, saj res! Nimamo ga.

Ob tem, da je prejšnji bil odstavljen zaman, saj Telekoma nihče noče. In prav primerjava Telekoma in Pivovarne se zdi v kontekstu nacionalne varnosti najlepši primer nenačelnosti, do neke mere celo svetohlinstva slovenske politike.

Pri Telekomu, je šlo na nož, s tragičnimi posledicami za SD; češ, “če pride v roke tujcem, bodo le ti prisluškovali, kaj se naši soldati pogovarjajo med seboj.” Pri Laškem se ni zgodilo nič podobnega. Čeprav je podjetje vsaj toliko kot Telekom, če ne še bolj, pomembno za našo obrambno pripravljenost. A o tem nekaj pozneje. Najprej odgovorimo na hipotetično vprašanje: “Kdo nas bo napadel?”

Naše sosede se te dni ne zdijo nič kaj bojaželjne. Avstrijci se sončijo v standardu in nas okupirajo skozi odliv delovne sile, Madžari imajo dovolj svojih težav, Italijani se še niso sprijaznili z izidi zadnje vojne. Hrvati bodo z novo vlado raje ponovno napadli Srbe in tako sosedov zmanjka. Islamska država bi nas rada napadla; ampak so predaleč in pri nas dramatično manjka sunitov. Tako se zdi, sploh če analiziramo dogajanja ob odstavitvi obrambnega ministra, najbolj verjetna možnost, da bi nas napadli Nemci.

Nemci že vedo, kako to gre in tudi mi vemo, kako je, če nas napadejo švabi. Sploh pa se ta možnost zdi dovolj verjetna, če poznamo histerično reakcijo zdaj že bivšega ministra ob informaciji, da je Deutsche Telekom eden izmed potencialnih kupcev. Informacija je bila očitno napačna, histerična reakcija pa tudi. Da so Nemci možni agresorji, se zdi verjetno predvsem po logični izpeljavi … Če bi nas napadli recimo Francozi, slovenski Telekom pa bi bil v rokah Nemcev, kdo pa si upa zatrditi, da bi Nemci dovolili Francozom vpogled v slovensko komunikacijo?

Verjetno bi nemški lastniki samo nemškim vojakom dovolili prisluškovati slovenskim oficirjem … kar pa se ne bo zgodilo, ker angleški skladi tveganega kapitala delujejo resnično nemilitantno. Da ne rečemo brezvezno in brezjajčno.

Ampak zdaj k Laškemu in dobrinam tamkajšnje vode in savinjskega hmelja. Zakaj bi torej moral obrambni minister, če bi ga imeli, glasno protestirati in se celo pustiti zabrisati iz vlade ob prodaji Laškega? Zato, ker je pivo za vojskovanje izjemno pomembno! Vsekakor bolj pomembno, kot so to nekakšne žice in nekakšni radijski valovi. Vsi, ki smo služili cesarju, si lahko predstavljamo prizor, ki poteka v pojoči štajerščini – kajti vemo, da največ vojakov prihaja od tam, kjer je največja brezposelnost.

Po spopadu z Nemci slovenski poveljnik uporabi sredstva zveze (ki jih nadzoruje nemški Telekom, zato Nemci ves pogovor slišijo) in pokliče v štab brigade:

“Čuj, Franc, mi smo zdaj tu fertik in gremo na pir!”

Da, spoštovani poslušalci. Pivo je eden temeljev sodobnega vojskovanja. Včasih je bil to rum, na slovenskih južnih frontah je bila legendarna šmarnica, z izumom pločevinke in predvsem zaradi goste posejanosti Slovenije z bifeji pa je to postalo pivo.

“Kein rum, kein sturm” – bojni poklic iz jarkov prve svetovne vojne je zamenjala sodobnejša rima: “Pijem pivo laško, vsak dan eno flaško”, je sveti gral slovenskega soldata. In kako se bomo borili, če so nam vzeli Laško?! In posledično tudi Union. Ali si gospodje na obrambnem ministrstvu resnično zamišljajo, da bo slovenski vojak po bitki ali pa pred njo pil heineken?

Pri tej prodaji ne gre za nacionalni interes, ampak resnično za grob in morebiti usoden poseg v samo obrambno sposobnost te države. Minister Vizjak je po babje kričal, da je ogrožena nacionalna varnost, če bo sovrag slišal čenče med slovenskimi oficirji; nihče pa ne dvigne obrvi, ko so vojaku, se pravi neposrednemu proizvajalcu vojne, vzeli njegovo pivo.

Pa to še ni vse. Zdi se, kot da nihče na obrambnem ministrstvu ni služil vojske oziroma ni bil nikoli v gozdu s flinto v roki. Z laškim pivom sta odšla tudi Delo in Večer … in kako si zdaj gospodje zamišljajo, da bo vojak opravil veliko potrebo? Kaj resnično mislijo, da je Palominih izdelkov (ta je na srečo še naša) dovolj za štiri leta bojevanja v hosti? Kje pa! Soldat uporablja časopisni papir, ki ga dobavljajo polit komisarji! In kako naj se zdaj borec očedi s časopisom, ki ni več v slovenski lasti? Mar to ni bistveno vprašanje obrambne sposobnosti države?

Vsa zadeva s privatizacijo in predvsem z njenim učinkom na nacionalno varnost je tako shizofrena, da je preneumna celo za intelektualno omejeno slovensko politiko. Namreč: namesto, da bi se za državo bodili v miru, jo v miru zapravljajo in se hkrati pripravljajo, da se bodo zanjo borili v vojni.

Če pride do spopada, bodo gospodje seveda prestopili v spoštovan ceh skrivačev, ali po domače »krompir-vahtarjev«, mi, uboge pare, pa se bomo streljali žejni. Da ne bo pomote. Žejni in s tem demoralizirani bodo med bitko tudi abstinenti, saj je Fructal prav tako prodan.