Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Torkova glosa Marka Radmiloviča.
Prodaja Pivovarne Laško sproža nekatera vprašanja, ki se jih v tej državi sicer nihče od odgovornih ne sprašuje. Čeprav bi se jih morali. Najprej in na začetku: kje je zdaj obrambni minister, ko so Pivovarno Laško pred našim nosom prevzeli tujci? A ja, saj res! Nimamo ga.
Ob tem, da je prejšnji bil odstavljen zaman, saj Telekoma nihče noče. In prav primerjava Telekoma in Pivovarne se zdi v kontekstu nacionalne varnosti najlepši primer nenačelnosti, do neke mere celo svetohlinstva slovenske politike.
Pri Telekomu, je šlo na nož, s tragičnimi posledicami za SD; češ, “če pride v roke tujcem, bodo le ti prisluškovali, kaj se naši soldati pogovarjajo med seboj.” Pri Laškem se ni zgodilo nič podobnega. Čeprav je podjetje vsaj toliko kot Telekom, če ne še bolj, pomembno za našo obrambno pripravljenost. A o tem nekaj pozneje. Najprej odgovorimo na hipotetično vprašanje: “Kdo nas bo napadel?”
Naše sosede se te dni ne zdijo nič kaj bojaželjne. Avstrijci se sončijo v standardu in nas okupirajo skozi odliv delovne sile, Madžari imajo dovolj svojih težav, Italijani se še niso sprijaznili z izidi zadnje vojne. Hrvati bodo z novo vlado raje ponovno napadli Srbe in tako sosedov zmanjka. Islamska država bi nas rada napadla; ampak so predaleč in pri nas dramatično manjka sunitov. Tako se zdi, sploh če analiziramo dogajanja ob odstavitvi obrambnega ministra, najbolj verjetna možnost, da bi nas napadli Nemci.
Nemci že vedo, kako to gre in tudi mi vemo, kako je, če nas napadejo švabi. Sploh pa se ta možnost zdi dovolj verjetna, če poznamo histerično reakcijo zdaj že bivšega ministra ob informaciji, da je Deutsche Telekom eden izmed potencialnih kupcev. Informacija je bila očitno napačna, histerična reakcija pa tudi. Da so Nemci možni agresorji, se zdi verjetno predvsem po logični izpeljavi … Če bi nas napadli recimo Francozi, slovenski Telekom pa bi bil v rokah Nemcev, kdo pa si upa zatrditi, da bi Nemci dovolili Francozom vpogled v slovensko komunikacijo?
Verjetno bi nemški lastniki samo nemškim vojakom dovolili prisluškovati slovenskim oficirjem … kar pa se ne bo zgodilo, ker angleški skladi tveganega kapitala delujejo resnično nemilitantno. Da ne rečemo brezvezno in brezjajčno.
Ampak zdaj k Laškemu in dobrinam tamkajšnje vode in savinjskega hmelja. Zakaj bi torej moral obrambni minister, če bi ga imeli, glasno protestirati in se celo pustiti zabrisati iz vlade ob prodaji Laškega? Zato, ker je pivo za vojskovanje izjemno pomembno! Vsekakor bolj pomembno, kot so to nekakšne žice in nekakšni radijski valovi. Vsi, ki smo služili cesarju, si lahko predstavljamo prizor, ki poteka v pojoči štajerščini – kajti vemo, da največ vojakov prihaja od tam, kjer je največja brezposelnost.
Po spopadu z Nemci slovenski poveljnik uporabi sredstva zveze (ki jih nadzoruje nemški Telekom, zato Nemci ves pogovor slišijo) in pokliče v štab brigade:
“Čuj, Franc, mi smo zdaj tu fertik in gremo na pir!”
Da, spoštovani poslušalci. Pivo je eden temeljev sodobnega vojskovanja. Včasih je bil to rum, na slovenskih južnih frontah je bila legendarna šmarnica, z izumom pločevinke in predvsem zaradi goste posejanosti Slovenije z bifeji pa je to postalo pivo.
“Kein rum, kein sturm” – bojni poklic iz jarkov prve svetovne vojne je zamenjala sodobnejša rima: “Pijem pivo laško, vsak dan eno flaško”, je sveti gral slovenskega soldata. In kako se bomo borili, če so nam vzeli Laško?! In posledično tudi Union. Ali si gospodje na obrambnem ministrstvu resnično zamišljajo, da bo slovenski vojak po bitki ali pa pred njo pil heineken?
Pri tej prodaji ne gre za nacionalni interes, ampak resnično za grob in morebiti usoden poseg v samo obrambno sposobnost te države. Minister Vizjak je po babje kričal, da je ogrožena nacionalna varnost, če bo sovrag slišal čenče med slovenskimi oficirji; nihče pa ne dvigne obrvi, ko so vojaku, se pravi neposrednemu proizvajalcu vojne, vzeli njegovo pivo.
Pa to še ni vse. Zdi se, kot da nihče na obrambnem ministrstvu ni služil vojske oziroma ni bil nikoli v gozdu s flinto v roki. Z laškim pivom sta odšla tudi Delo in Večer … in kako si zdaj gospodje zamišljajo, da bo vojak opravil veliko potrebo? Kaj resnično mislijo, da je Palominih izdelkov (ta je na srečo še naša) dovolj za štiri leta bojevanja v hosti? Kje pa! Soldat uporablja časopisni papir, ki ga dobavljajo polit komisarji! In kako naj se zdaj borec očedi s časopisom, ki ni več v slovenski lasti? Mar to ni bistveno vprašanje obrambne sposobnosti države?
Vsa zadeva s privatizacijo in predvsem z njenim učinkom na nacionalno varnost je tako shizofrena, da je preneumna celo za intelektualno omejeno slovensko politiko. Namreč: namesto, da bi se za državo bodili v miru, jo v miru zapravljajo in se hkrati pripravljajo, da se bodo zanjo borili v vojni.
Če pride do spopada, bodo gospodje seveda prestopili v spoštovan ceh skrivačev, ali po domače »krompir-vahtarjev«, mi, uboge pare, pa se bomo streljali žejni. Da ne bo pomote. Žejni in s tem demoralizirani bodo med bitko tudi abstinenti, saj je Fructal prav tako prodan.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Torkova glosa Marka Radmiloviča.
Prodaja Pivovarne Laško sproža nekatera vprašanja, ki se jih v tej državi sicer nihče od odgovornih ne sprašuje. Čeprav bi se jih morali. Najprej in na začetku: kje je zdaj obrambni minister, ko so Pivovarno Laško pred našim nosom prevzeli tujci? A ja, saj res! Nimamo ga.
Ob tem, da je prejšnji bil odstavljen zaman, saj Telekoma nihče noče. In prav primerjava Telekoma in Pivovarne se zdi v kontekstu nacionalne varnosti najlepši primer nenačelnosti, do neke mere celo svetohlinstva slovenske politike.
Pri Telekomu, je šlo na nož, s tragičnimi posledicami za SD; češ, “če pride v roke tujcem, bodo le ti prisluškovali, kaj se naši soldati pogovarjajo med seboj.” Pri Laškem se ni zgodilo nič podobnega. Čeprav je podjetje vsaj toliko kot Telekom, če ne še bolj, pomembno za našo obrambno pripravljenost. A o tem nekaj pozneje. Najprej odgovorimo na hipotetično vprašanje: “Kdo nas bo napadel?”
Naše sosede se te dni ne zdijo nič kaj bojaželjne. Avstrijci se sončijo v standardu in nas okupirajo skozi odliv delovne sile, Madžari imajo dovolj svojih težav, Italijani se še niso sprijaznili z izidi zadnje vojne. Hrvati bodo z novo vlado raje ponovno napadli Srbe in tako sosedov zmanjka. Islamska država bi nas rada napadla; ampak so predaleč in pri nas dramatično manjka sunitov. Tako se zdi, sploh če analiziramo dogajanja ob odstavitvi obrambnega ministra, najbolj verjetna možnost, da bi nas napadli Nemci.
Nemci že vedo, kako to gre in tudi mi vemo, kako je, če nas napadejo švabi. Sploh pa se ta možnost zdi dovolj verjetna, če poznamo histerično reakcijo zdaj že bivšega ministra ob informaciji, da je Deutsche Telekom eden izmed potencialnih kupcev. Informacija je bila očitno napačna, histerična reakcija pa tudi. Da so Nemci možni agresorji, se zdi verjetno predvsem po logični izpeljavi … Če bi nas napadli recimo Francozi, slovenski Telekom pa bi bil v rokah Nemcev, kdo pa si upa zatrditi, da bi Nemci dovolili Francozom vpogled v slovensko komunikacijo?
Verjetno bi nemški lastniki samo nemškim vojakom dovolili prisluškovati slovenskim oficirjem … kar pa se ne bo zgodilo, ker angleški skladi tveganega kapitala delujejo resnično nemilitantno. Da ne rečemo brezvezno in brezjajčno.
Ampak zdaj k Laškemu in dobrinam tamkajšnje vode in savinjskega hmelja. Zakaj bi torej moral obrambni minister, če bi ga imeli, glasno protestirati in se celo pustiti zabrisati iz vlade ob prodaji Laškega? Zato, ker je pivo za vojskovanje izjemno pomembno! Vsekakor bolj pomembno, kot so to nekakšne žice in nekakšni radijski valovi. Vsi, ki smo služili cesarju, si lahko predstavljamo prizor, ki poteka v pojoči štajerščini – kajti vemo, da največ vojakov prihaja od tam, kjer je največja brezposelnost.
Po spopadu z Nemci slovenski poveljnik uporabi sredstva zveze (ki jih nadzoruje nemški Telekom, zato Nemci ves pogovor slišijo) in pokliče v štab brigade:
“Čuj, Franc, mi smo zdaj tu fertik in gremo na pir!”
Da, spoštovani poslušalci. Pivo je eden temeljev sodobnega vojskovanja. Včasih je bil to rum, na slovenskih južnih frontah je bila legendarna šmarnica, z izumom pločevinke in predvsem zaradi goste posejanosti Slovenije z bifeji pa je to postalo pivo.
“Kein rum, kein sturm” – bojni poklic iz jarkov prve svetovne vojne je zamenjala sodobnejša rima: “Pijem pivo laško, vsak dan eno flaško”, je sveti gral slovenskega soldata. In kako se bomo borili, če so nam vzeli Laško?! In posledično tudi Union. Ali si gospodje na obrambnem ministrstvu resnično zamišljajo, da bo slovenski vojak po bitki ali pa pred njo pil heineken?
Pri tej prodaji ne gre za nacionalni interes, ampak resnično za grob in morebiti usoden poseg v samo obrambno sposobnost te države. Minister Vizjak je po babje kričal, da je ogrožena nacionalna varnost, če bo sovrag slišal čenče med slovenskimi oficirji; nihče pa ne dvigne obrvi, ko so vojaku, se pravi neposrednemu proizvajalcu vojne, vzeli njegovo pivo.
Pa to še ni vse. Zdi se, kot da nihče na obrambnem ministrstvu ni služil vojske oziroma ni bil nikoli v gozdu s flinto v roki. Z laškim pivom sta odšla tudi Delo in Večer … in kako si zdaj gospodje zamišljajo, da bo vojak opravil veliko potrebo? Kaj resnično mislijo, da je Palominih izdelkov (ta je na srečo še naša) dovolj za štiri leta bojevanja v hosti? Kje pa! Soldat uporablja časopisni papir, ki ga dobavljajo polit komisarji! In kako naj se zdaj borec očedi s časopisom, ki ni več v slovenski lasti? Mar to ni bistveno vprašanje obrambne sposobnosti države?
Vsa zadeva s privatizacijo in predvsem z njenim učinkom na nacionalno varnost je tako shizofrena, da je preneumna celo za intelektualno omejeno slovensko politiko. Namreč: namesto, da bi se za državo bodili v miru, jo v miru zapravljajo in se hkrati pripravljajo, da se bodo zanjo borili v vojni.
Če pride do spopada, bodo gospodje seveda prestopili v spoštovan ceh skrivačev, ali po domače »krompir-vahtarjev«, mi, uboge pare, pa se bomo streljali žejni. Da ne bo pomote. Žejni in s tem demoralizirani bodo med bitko tudi abstinenti, saj je Fructal prav tako prodan.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov