Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Torkova glosa Marka Radmiloviča.
Prodaja Pivovarne Laško sproža nekatera vprašanja, ki se jih v tej državi sicer nihče od odgovornih ne sprašuje. Čeprav bi se jih morali. Najprej in na začetku: kje je zdaj obrambni minister, ko so Pivovarno Laško pred našim nosom prevzeli tujci? A ja, saj res! Nimamo ga.
Ob tem, da je prejšnji bil odstavljen zaman, saj Telekoma nihče noče. In prav primerjava Telekoma in Pivovarne se zdi v kontekstu nacionalne varnosti najlepši primer nenačelnosti, do neke mere celo svetohlinstva slovenske politike.
Pri Telekomu, je šlo na nož, s tragičnimi posledicami za SD; češ, “če pride v roke tujcem, bodo le ti prisluškovali, kaj se naši soldati pogovarjajo med seboj.” Pri Laškem se ni zgodilo nič podobnega. Čeprav je podjetje vsaj toliko kot Telekom, če ne še bolj, pomembno za našo obrambno pripravljenost. A o tem nekaj pozneje. Najprej odgovorimo na hipotetično vprašanje: “Kdo nas bo napadel?”
Naše sosede se te dni ne zdijo nič kaj bojaželjne. Avstrijci se sončijo v standardu in nas okupirajo skozi odliv delovne sile, Madžari imajo dovolj svojih težav, Italijani se še niso sprijaznili z izidi zadnje vojne. Hrvati bodo z novo vlado raje ponovno napadli Srbe in tako sosedov zmanjka. Islamska država bi nas rada napadla; ampak so predaleč in pri nas dramatično manjka sunitov. Tako se zdi, sploh če analiziramo dogajanja ob odstavitvi obrambnega ministra, najbolj verjetna možnost, da bi nas napadli Nemci.
Nemci že vedo, kako to gre in tudi mi vemo, kako je, če nas napadejo švabi. Sploh pa se ta možnost zdi dovolj verjetna, če poznamo histerično reakcijo zdaj že bivšega ministra ob informaciji, da je Deutsche Telekom eden izmed potencialnih kupcev. Informacija je bila očitno napačna, histerična reakcija pa tudi. Da so Nemci možni agresorji, se zdi verjetno predvsem po logični izpeljavi … Če bi nas napadli recimo Francozi, slovenski Telekom pa bi bil v rokah Nemcev, kdo pa si upa zatrditi, da bi Nemci dovolili Francozom vpogled v slovensko komunikacijo?
Verjetno bi nemški lastniki samo nemškim vojakom dovolili prisluškovati slovenskim oficirjem … kar pa se ne bo zgodilo, ker angleški skladi tveganega kapitala delujejo resnično nemilitantno. Da ne rečemo brezvezno in brezjajčno.
Ampak zdaj k Laškemu in dobrinam tamkajšnje vode in savinjskega hmelja. Zakaj bi torej moral obrambni minister, če bi ga imeli, glasno protestirati in se celo pustiti zabrisati iz vlade ob prodaji Laškega? Zato, ker je pivo za vojskovanje izjemno pomembno! Vsekakor bolj pomembno, kot so to nekakšne žice in nekakšni radijski valovi. Vsi, ki smo služili cesarju, si lahko predstavljamo prizor, ki poteka v pojoči štajerščini – kajti vemo, da največ vojakov prihaja od tam, kjer je največja brezposelnost.
Po spopadu z Nemci slovenski poveljnik uporabi sredstva zveze (ki jih nadzoruje nemški Telekom, zato Nemci ves pogovor slišijo) in pokliče v štab brigade:
“Čuj, Franc, mi smo zdaj tu fertik in gremo na pir!”
Da, spoštovani poslušalci. Pivo je eden temeljev sodobnega vojskovanja. Včasih je bil to rum, na slovenskih južnih frontah je bila legendarna šmarnica, z izumom pločevinke in predvsem zaradi goste posejanosti Slovenije z bifeji pa je to postalo pivo.
“Kein rum, kein sturm” – bojni poklic iz jarkov prve svetovne vojne je zamenjala sodobnejša rima: “Pijem pivo laško, vsak dan eno flaško”, je sveti gral slovenskega soldata. In kako se bomo borili, če so nam vzeli Laško?! In posledično tudi Union. Ali si gospodje na obrambnem ministrstvu resnično zamišljajo, da bo slovenski vojak po bitki ali pa pred njo pil heineken?
Pri tej prodaji ne gre za nacionalni interes, ampak resnično za grob in morebiti usoden poseg v samo obrambno sposobnost te države. Minister Vizjak je po babje kričal, da je ogrožena nacionalna varnost, če bo sovrag slišal čenče med slovenskimi oficirji; nihče pa ne dvigne obrvi, ko so vojaku, se pravi neposrednemu proizvajalcu vojne, vzeli njegovo pivo.
Pa to še ni vse. Zdi se, kot da nihče na obrambnem ministrstvu ni služil vojske oziroma ni bil nikoli v gozdu s flinto v roki. Z laškim pivom sta odšla tudi Delo in Večer … in kako si zdaj gospodje zamišljajo, da bo vojak opravil veliko potrebo? Kaj resnično mislijo, da je Palominih izdelkov (ta je na srečo še naša) dovolj za štiri leta bojevanja v hosti? Kje pa! Soldat uporablja časopisni papir, ki ga dobavljajo polit komisarji! In kako naj se zdaj borec očedi s časopisom, ki ni več v slovenski lasti? Mar to ni bistveno vprašanje obrambne sposobnosti države?
Vsa zadeva s privatizacijo in predvsem z njenim učinkom na nacionalno varnost je tako shizofrena, da je preneumna celo za intelektualno omejeno slovensko politiko. Namreč: namesto, da bi se za državo bodili v miru, jo v miru zapravljajo in se hkrati pripravljajo, da se bodo zanjo borili v vojni.
Če pride do spopada, bodo gospodje seveda prestopili v spoštovan ceh skrivačev, ali po domače »krompir-vahtarjev«, mi, uboge pare, pa se bomo streljali žejni. Da ne bo pomote. Žejni in s tem demoralizirani bodo med bitko tudi abstinenti, saj je Fructal prav tako prodan.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Torkova glosa Marka Radmiloviča.
Prodaja Pivovarne Laško sproža nekatera vprašanja, ki se jih v tej državi sicer nihče od odgovornih ne sprašuje. Čeprav bi se jih morali. Najprej in na začetku: kje je zdaj obrambni minister, ko so Pivovarno Laško pred našim nosom prevzeli tujci? A ja, saj res! Nimamo ga.
Ob tem, da je prejšnji bil odstavljen zaman, saj Telekoma nihče noče. In prav primerjava Telekoma in Pivovarne se zdi v kontekstu nacionalne varnosti najlepši primer nenačelnosti, do neke mere celo svetohlinstva slovenske politike.
Pri Telekomu, je šlo na nož, s tragičnimi posledicami za SD; češ, “če pride v roke tujcem, bodo le ti prisluškovali, kaj se naši soldati pogovarjajo med seboj.” Pri Laškem se ni zgodilo nič podobnega. Čeprav je podjetje vsaj toliko kot Telekom, če ne še bolj, pomembno za našo obrambno pripravljenost. A o tem nekaj pozneje. Najprej odgovorimo na hipotetično vprašanje: “Kdo nas bo napadel?”
Naše sosede se te dni ne zdijo nič kaj bojaželjne. Avstrijci se sončijo v standardu in nas okupirajo skozi odliv delovne sile, Madžari imajo dovolj svojih težav, Italijani se še niso sprijaznili z izidi zadnje vojne. Hrvati bodo z novo vlado raje ponovno napadli Srbe in tako sosedov zmanjka. Islamska država bi nas rada napadla; ampak so predaleč in pri nas dramatično manjka sunitov. Tako se zdi, sploh če analiziramo dogajanja ob odstavitvi obrambnega ministra, najbolj verjetna možnost, da bi nas napadli Nemci.
Nemci že vedo, kako to gre in tudi mi vemo, kako je, če nas napadejo švabi. Sploh pa se ta možnost zdi dovolj verjetna, če poznamo histerično reakcijo zdaj že bivšega ministra ob informaciji, da je Deutsche Telekom eden izmed potencialnih kupcev. Informacija je bila očitno napačna, histerična reakcija pa tudi. Da so Nemci možni agresorji, se zdi verjetno predvsem po logični izpeljavi … Če bi nas napadli recimo Francozi, slovenski Telekom pa bi bil v rokah Nemcev, kdo pa si upa zatrditi, da bi Nemci dovolili Francozom vpogled v slovensko komunikacijo?
Verjetno bi nemški lastniki samo nemškim vojakom dovolili prisluškovati slovenskim oficirjem … kar pa se ne bo zgodilo, ker angleški skladi tveganega kapitala delujejo resnično nemilitantno. Da ne rečemo brezvezno in brezjajčno.
Ampak zdaj k Laškemu in dobrinam tamkajšnje vode in savinjskega hmelja. Zakaj bi torej moral obrambni minister, če bi ga imeli, glasno protestirati in se celo pustiti zabrisati iz vlade ob prodaji Laškega? Zato, ker je pivo za vojskovanje izjemno pomembno! Vsekakor bolj pomembno, kot so to nekakšne žice in nekakšni radijski valovi. Vsi, ki smo služili cesarju, si lahko predstavljamo prizor, ki poteka v pojoči štajerščini – kajti vemo, da največ vojakov prihaja od tam, kjer je največja brezposelnost.
Po spopadu z Nemci slovenski poveljnik uporabi sredstva zveze (ki jih nadzoruje nemški Telekom, zato Nemci ves pogovor slišijo) in pokliče v štab brigade:
“Čuj, Franc, mi smo zdaj tu fertik in gremo na pir!”
Da, spoštovani poslušalci. Pivo je eden temeljev sodobnega vojskovanja. Včasih je bil to rum, na slovenskih južnih frontah je bila legendarna šmarnica, z izumom pločevinke in predvsem zaradi goste posejanosti Slovenije z bifeji pa je to postalo pivo.
“Kein rum, kein sturm” – bojni poklic iz jarkov prve svetovne vojne je zamenjala sodobnejša rima: “Pijem pivo laško, vsak dan eno flaško”, je sveti gral slovenskega soldata. In kako se bomo borili, če so nam vzeli Laško?! In posledično tudi Union. Ali si gospodje na obrambnem ministrstvu resnično zamišljajo, da bo slovenski vojak po bitki ali pa pred njo pil heineken?
Pri tej prodaji ne gre za nacionalni interes, ampak resnično za grob in morebiti usoden poseg v samo obrambno sposobnost te države. Minister Vizjak je po babje kričal, da je ogrožena nacionalna varnost, če bo sovrag slišal čenče med slovenskimi oficirji; nihče pa ne dvigne obrvi, ko so vojaku, se pravi neposrednemu proizvajalcu vojne, vzeli njegovo pivo.
Pa to še ni vse. Zdi se, kot da nihče na obrambnem ministrstvu ni služil vojske oziroma ni bil nikoli v gozdu s flinto v roki. Z laškim pivom sta odšla tudi Delo in Večer … in kako si zdaj gospodje zamišljajo, da bo vojak opravil veliko potrebo? Kaj resnično mislijo, da je Palominih izdelkov (ta je na srečo še naša) dovolj za štiri leta bojevanja v hosti? Kje pa! Soldat uporablja časopisni papir, ki ga dobavljajo polit komisarji! In kako naj se zdaj borec očedi s časopisom, ki ni več v slovenski lasti? Mar to ni bistveno vprašanje obrambne sposobnosti države?
Vsa zadeva s privatizacijo in predvsem z njenim učinkom na nacionalno varnost je tako shizofrena, da je preneumna celo za intelektualno omejeno slovensko politiko. Namreč: namesto, da bi se za državo bodili v miru, jo v miru zapravljajo in se hkrati pripravljajo, da se bodo zanjo borili v vojni.
Če pride do spopada, bodo gospodje seveda prestopili v spoštovan ceh skrivačev, ali po domače »krompir-vahtarjev«, mi, uboge pare, pa se bomo streljali žejni. Da ne bo pomote. Žejni in s tem demoralizirani bodo med bitko tudi abstinenti, saj je Fructal prav tako prodan.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov