Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Davčnoblagajniško močvirje

03.11.2015


Začenjamo s citatom iz časov, ko je bila televizija še zabavna: “Zdaj pa nekaj povsem drugačnega!”

In res naj za nekaj minut odložijo delo begunski, lobistični, strankarski in vsesplošni dušebrižniki, saj se bomo posvetili nečemu povsem zemeljskemu, aktualnemu in perečemu … Govorili bomo o davčnih blagajnah.

Gre pa tako! Nič ni bolj nerodnega za državo kot to, da se kateri od predlaganih zakonov sfiži. Se ne “implementira”, bi rekli učeno. Še vedno pomnimo sramoto ob uvajanju nepremičninskega zakona. Sramoto, zaradi katere se zavezancem še kar nekaj časa ni bati povečanih davčnih bremenitev na naših nepremičninah. In zaradi katere je na nepremičninskem trgu še vedno kaos.

Drugega januarja 2016 prihaja zakon o davčnem potrjevanju računov, njegov pravilnik lahko beremo v Uradnem listu. Na kratko povedano, gre za davčne blagajne! Ne bomo se spuščali v globine političnega računovodstva ali morebiti računovodske politike, dejstvo je, da država od zakona pričakuje večji davčni priliv, zajezitev sive ekonomije in nasploh večji red in preglednost na davčnem področju. Do tukaj vse lepo in prav, a v zasnovi zakona obstaja kleč, zaradi katere v naši skromni oddaji že danes napovedujemo, kako se bo zakon o davčnih blagajnah z implementacijo vred spremenil v fiasko, podoben nepremičninskemu.

Zakon o davčnem potrjevanju računov je najbrž prvi tako obsežen zakon, ki temelji na izključno digitalni platformi. Do tega zakona smo imeli državljani v komuniciranju z državo še vedno speljan tudi analogni obvoz. Povedano drugače: digitalno ozaveščeni in pismeni so lahko svoje obveznosti in pravice s pomočjo različnih e-portalov opravljali digitalno, vsi drugi pa so še vedno imeli na voljo gospo, okence, trajno ondulacijo in rolo omaro. In čakalno vrsto.
Novi zakon analognega obvoza nima več oziroma je ta mogoč samo v redkih izjemah … Zato se zakonu posvetimo nekoliko bolj podrobno, saj bomo skušali na njegovem primeru dokazati, da država le še enkrat več nima stika z resničnim položajem svojih državljanov.

Teorija je izjemno lepo zamišljena in v pravilniku lahko berete vse mogoče podrobnosti; od strukture samega računa do postopka potrditve in tehnologij, ki bodo tekle med operacijo. Je pa v pravilniku o izvajanju zakona o davčnem potrjevanju zapisana tudi drobna vrstica, ki je po naše čer, na kateri bo celoten zakon nasedel.

V zavihku o izmenjavi podatkov med zavezancem in davčnim organom so alineje, ki opredeljujejo dostop do informacijskega sistema davčnega organa; ta bo potekal s pomočjo enosmerne varne povezave TLS. Ta izmenjava podatkov bo povsem sinhrona, kar pomeni, da dostopna točka takoj odgovori na zahtevo uporabnika. Če pa ne odgovori takoj, najdaljši čas čakanja na odgovor ne sme presegati dveh sekund.

In smo tam.
Iz zdaj povedanega že zdavnaj sklepate, da govorimo o internetu; prvič, v naši kratki državotvorni in skoraj enako dolgi digitalni zgodovini se je zgodilo, da smo neko pomembno, celo usodno družbeno nalogo zaupali internetu. Sledi, da je treba, kjer koli po Sloveniji boste od drugega januarja naprej hoteli poslovati z gotovino, imeti dostop do spleta. In po neki skrajni nerodnosti se je med davčno/finančno elito razširila informacija, da je kar na 99 odstotkih slovenskega ozemlja dostop do spleta omogočen. V nasprotnem si seveda davčni organ ne bi upal vsega zakona obesiti na pleča tehnologiji, ki ni povsod dostopna – saj bi s tem izključil oziroma diskriminiral z ustavo omogočeno podjetniško delovanje prebivalcem, ki nimajo dostopa do interneta.

Torej, če vprašaš finančno/davčne elite, je mogoče do interneta dostopati povsod po Sloveniji. In ko raziskujemo, kdo jim je to natvezil, pridemo do internetnih ponudnikov, ki trdijo isto. Ponudniki interneta trdijo, da je z najrazličnejšimi tehnologijami vsakemu Slovencu mogoče priti na splet. V urbanih središčih z optiko in mobilnimi prenosi zadnjih generacij, na podeželju po bakrenih žicah ali z mobilnimi prenosi prvih generacij. Dacarji in nekdanji poštarji so si z vseprisotnostjo interneta na Slovenskem torej na jasnem, a kaj, ko je resničnost povsem drugačna! Internet je na slovenskem podeželju še vedno mogoče ne redka, vsekakor pa izmuzljiva dobrina. V pravilniku pravijo temu “pretočnost”, v bistvu pa pomeni, da je zunaj urbanih središč internet počasen. Obupno počasen. Naj vam razložimo, kako to gre!

“Uporabniki interneta vstajajo ob zori. Zakurijo pod računalnikom, da se nabere dovolj pare. Nato pritisnejo puščico ‘play’ in tisočinko sekunde zatem znakec ‘pause!’ Nato si odidejo oprat zobe, se odteščat, postorit v hlev in po dveh urah preverijo, koliko interneta se je nakapalo. Ako je dober dan in vetra malo, ga je dovolj za šestnajstsekundni posnetek gola z nogometnega derbija prejšnjega dne.”

Povedano drugače: zahteva, da se bosta davčna blagajna pri uporabniku in baza podatkov pri davčnem organu v tisočinki sekunde povezali in da bo davčni organ zabeležil in potrdil uporabnikov račun, se zdi, če jo soočimo s slovensko internetno realnostjo, povsem iluzorna. Seveda obstaja analogni obvoz. Tam, kjer bodo uporabniki dokazali, da internetni dostop ni mogoč, davčnih blagajn ne bo treba uporabljati. Potrdilo bo izdala pristojna agencija, ki pa ima jasno stališče, da je internetni prenos mogoč na 99 odstotkih slovenskega ozemlja.

Internet, ki je v vseh civiliziranih državah najprej pravica, bo z novo zakonodajo postal dolžnost. Vendar iz zakona ni natančno jasno, čigava dolžnost.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Davčnoblagajniško močvirje

03.11.2015


Začenjamo s citatom iz časov, ko je bila televizija še zabavna: “Zdaj pa nekaj povsem drugačnega!”

In res naj za nekaj minut odložijo delo begunski, lobistični, strankarski in vsesplošni dušebrižniki, saj se bomo posvetili nečemu povsem zemeljskemu, aktualnemu in perečemu … Govorili bomo o davčnih blagajnah.

Gre pa tako! Nič ni bolj nerodnega za državo kot to, da se kateri od predlaganih zakonov sfiži. Se ne “implementira”, bi rekli učeno. Še vedno pomnimo sramoto ob uvajanju nepremičninskega zakona. Sramoto, zaradi katere se zavezancem še kar nekaj časa ni bati povečanih davčnih bremenitev na naših nepremičninah. In zaradi katere je na nepremičninskem trgu še vedno kaos.

Drugega januarja 2016 prihaja zakon o davčnem potrjevanju računov, njegov pravilnik lahko beremo v Uradnem listu. Na kratko povedano, gre za davčne blagajne! Ne bomo se spuščali v globine političnega računovodstva ali morebiti računovodske politike, dejstvo je, da država od zakona pričakuje večji davčni priliv, zajezitev sive ekonomije in nasploh večji red in preglednost na davčnem področju. Do tukaj vse lepo in prav, a v zasnovi zakona obstaja kleč, zaradi katere v naši skromni oddaji že danes napovedujemo, kako se bo zakon o davčnih blagajnah z implementacijo vred spremenil v fiasko, podoben nepremičninskemu.

Zakon o davčnem potrjevanju računov je najbrž prvi tako obsežen zakon, ki temelji na izključno digitalni platformi. Do tega zakona smo imeli državljani v komuniciranju z državo še vedno speljan tudi analogni obvoz. Povedano drugače: digitalno ozaveščeni in pismeni so lahko svoje obveznosti in pravice s pomočjo različnih e-portalov opravljali digitalno, vsi drugi pa so še vedno imeli na voljo gospo, okence, trajno ondulacijo in rolo omaro. In čakalno vrsto.
Novi zakon analognega obvoza nima več oziroma je ta mogoč samo v redkih izjemah … Zato se zakonu posvetimo nekoliko bolj podrobno, saj bomo skušali na njegovem primeru dokazati, da država le še enkrat več nima stika z resničnim položajem svojih državljanov.

Teorija je izjemno lepo zamišljena in v pravilniku lahko berete vse mogoče podrobnosti; od strukture samega računa do postopka potrditve in tehnologij, ki bodo tekle med operacijo. Je pa v pravilniku o izvajanju zakona o davčnem potrjevanju zapisana tudi drobna vrstica, ki je po naše čer, na kateri bo celoten zakon nasedel.

V zavihku o izmenjavi podatkov med zavezancem in davčnim organom so alineje, ki opredeljujejo dostop do informacijskega sistema davčnega organa; ta bo potekal s pomočjo enosmerne varne povezave TLS. Ta izmenjava podatkov bo povsem sinhrona, kar pomeni, da dostopna točka takoj odgovori na zahtevo uporabnika. Če pa ne odgovori takoj, najdaljši čas čakanja na odgovor ne sme presegati dveh sekund.

In smo tam.
Iz zdaj povedanega že zdavnaj sklepate, da govorimo o internetu; prvič, v naši kratki državotvorni in skoraj enako dolgi digitalni zgodovini se je zgodilo, da smo neko pomembno, celo usodno družbeno nalogo zaupali internetu. Sledi, da je treba, kjer koli po Sloveniji boste od drugega januarja naprej hoteli poslovati z gotovino, imeti dostop do spleta. In po neki skrajni nerodnosti se je med davčno/finančno elito razširila informacija, da je kar na 99 odstotkih slovenskega ozemlja dostop do spleta omogočen. V nasprotnem si seveda davčni organ ne bi upal vsega zakona obesiti na pleča tehnologiji, ki ni povsod dostopna – saj bi s tem izključil oziroma diskriminiral z ustavo omogočeno podjetniško delovanje prebivalcem, ki nimajo dostopa do interneta.

Torej, če vprašaš finančno/davčne elite, je mogoče do interneta dostopati povsod po Sloveniji. In ko raziskujemo, kdo jim je to natvezil, pridemo do internetnih ponudnikov, ki trdijo isto. Ponudniki interneta trdijo, da je z najrazličnejšimi tehnologijami vsakemu Slovencu mogoče priti na splet. V urbanih središčih z optiko in mobilnimi prenosi zadnjih generacij, na podeželju po bakrenih žicah ali z mobilnimi prenosi prvih generacij. Dacarji in nekdanji poštarji so si z vseprisotnostjo interneta na Slovenskem torej na jasnem, a kaj, ko je resničnost povsem drugačna! Internet je na slovenskem podeželju še vedno mogoče ne redka, vsekakor pa izmuzljiva dobrina. V pravilniku pravijo temu “pretočnost”, v bistvu pa pomeni, da je zunaj urbanih središč internet počasen. Obupno počasen. Naj vam razložimo, kako to gre!

“Uporabniki interneta vstajajo ob zori. Zakurijo pod računalnikom, da se nabere dovolj pare. Nato pritisnejo puščico ‘play’ in tisočinko sekunde zatem znakec ‘pause!’ Nato si odidejo oprat zobe, se odteščat, postorit v hlev in po dveh urah preverijo, koliko interneta se je nakapalo. Ako je dober dan in vetra malo, ga je dovolj za šestnajstsekundni posnetek gola z nogometnega derbija prejšnjega dne.”

Povedano drugače: zahteva, da se bosta davčna blagajna pri uporabniku in baza podatkov pri davčnem organu v tisočinki sekunde povezali in da bo davčni organ zabeležil in potrdil uporabnikov račun, se zdi, če jo soočimo s slovensko internetno realnostjo, povsem iluzorna. Seveda obstaja analogni obvoz. Tam, kjer bodo uporabniki dokazali, da internetni dostop ni mogoč, davčnih blagajn ne bo treba uporabljati. Potrdilo bo izdala pristojna agencija, ki pa ima jasno stališče, da je internetni prenos mogoč na 99 odstotkih slovenskega ozemlja.

Internet, ki je v vseh civiliziranih državah najprej pravica, bo z novo zakonodajo postal dolžnost. Vendar iz zakona ni natančno jasno, čigava dolžnost.


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov