Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začenjamo s citatom iz časov, ko je bila televizija še zabavna: “Zdaj pa nekaj povsem drugačnega!”
In res naj za nekaj minut odložijo delo begunski, lobistični, strankarski in vsesplošni dušebrižniki, saj se bomo posvetili nečemu povsem zemeljskemu, aktualnemu in perečemu … Govorili bomo o davčnih blagajnah.
Gre pa tako! Nič ni bolj nerodnega za državo kot to, da se kateri od predlaganih zakonov sfiži. Se ne “implementira”, bi rekli učeno. Še vedno pomnimo sramoto ob uvajanju nepremičninskega zakona. Sramoto, zaradi katere se zavezancem še kar nekaj časa ni bati povečanih davčnih bremenitev na naših nepremičninah. In zaradi katere je na nepremičninskem trgu še vedno kaos.
Drugega januarja 2016 prihaja zakon o davčnem potrjevanju računov, njegov pravilnik lahko beremo v Uradnem listu. Na kratko povedano, gre za davčne blagajne! Ne bomo se spuščali v globine političnega računovodstva ali morebiti računovodske politike, dejstvo je, da država od zakona pričakuje večji davčni priliv, zajezitev sive ekonomije in nasploh večji red in preglednost na davčnem področju. Do tukaj vse lepo in prav, a v zasnovi zakona obstaja kleč, zaradi katere v naši skromni oddaji že danes napovedujemo, kako se bo zakon o davčnih blagajnah z implementacijo vred spremenil v fiasko, podoben nepremičninskemu.
Zakon o davčnem potrjevanju računov je najbrž prvi tako obsežen zakon, ki temelji na izključno digitalni platformi. Do tega zakona smo imeli državljani v komuniciranju z državo še vedno speljan tudi analogni obvoz. Povedano drugače: digitalno ozaveščeni in pismeni so lahko svoje obveznosti in pravice s pomočjo različnih e-portalov opravljali digitalno, vsi drugi pa so še vedno imeli na voljo gospo, okence, trajno ondulacijo in rolo omaro. In čakalno vrsto.
Novi zakon analognega obvoza nima več oziroma je ta mogoč samo v redkih izjemah … Zato se zakonu posvetimo nekoliko bolj podrobno, saj bomo skušali na njegovem primeru dokazati, da država le še enkrat več nima stika z resničnim položajem svojih državljanov.
Teorija je izjemno lepo zamišljena in v pravilniku lahko berete vse mogoče podrobnosti; od strukture samega računa do postopka potrditve in tehnologij, ki bodo tekle med operacijo. Je pa v pravilniku o izvajanju zakona o davčnem potrjevanju zapisana tudi drobna vrstica, ki je po naše čer, na kateri bo celoten zakon nasedel.
V zavihku o izmenjavi podatkov med zavezancem in davčnim organom so alineje, ki opredeljujejo dostop do informacijskega sistema davčnega organa; ta bo potekal s pomočjo enosmerne varne povezave TLS. Ta izmenjava podatkov bo povsem sinhrona, kar pomeni, da dostopna točka takoj odgovori na zahtevo uporabnika. Če pa ne odgovori takoj, najdaljši čas čakanja na odgovor ne sme presegati dveh sekund.
In smo tam.
Iz zdaj povedanega že zdavnaj sklepate, da govorimo o internetu; prvič, v naši kratki državotvorni in skoraj enako dolgi digitalni zgodovini se je zgodilo, da smo neko pomembno, celo usodno družbeno nalogo zaupali internetu. Sledi, da je treba, kjer koli po Sloveniji boste od drugega januarja naprej hoteli poslovati z gotovino, imeti dostop do spleta. In po neki skrajni nerodnosti se je med davčno/finančno elito razširila informacija, da je kar na 99 odstotkih slovenskega ozemlja dostop do spleta omogočen. V nasprotnem si seveda davčni organ ne bi upal vsega zakona obesiti na pleča tehnologiji, ki ni povsod dostopna – saj bi s tem izključil oziroma diskriminiral z ustavo omogočeno podjetniško delovanje prebivalcem, ki nimajo dostopa do interneta.
Torej, če vprašaš finančno/davčne elite, je mogoče do interneta dostopati povsod po Sloveniji. In ko raziskujemo, kdo jim je to natvezil, pridemo do internetnih ponudnikov, ki trdijo isto. Ponudniki interneta trdijo, da je z najrazličnejšimi tehnologijami vsakemu Slovencu mogoče priti na splet. V urbanih središčih z optiko in mobilnimi prenosi zadnjih generacij, na podeželju po bakrenih žicah ali z mobilnimi prenosi prvih generacij. Dacarji in nekdanji poštarji so si z vseprisotnostjo interneta na Slovenskem torej na jasnem, a kaj, ko je resničnost povsem drugačna! Internet je na slovenskem podeželju še vedno mogoče ne redka, vsekakor pa izmuzljiva dobrina. V pravilniku pravijo temu “pretočnost”, v bistvu pa pomeni, da je zunaj urbanih središč internet počasen. Obupno počasen. Naj vam razložimo, kako to gre!
“Uporabniki interneta vstajajo ob zori. Zakurijo pod računalnikom, da se nabere dovolj pare. Nato pritisnejo puščico ‘play’ in tisočinko sekunde zatem znakec ‘pause!’ Nato si odidejo oprat zobe, se odteščat, postorit v hlev in po dveh urah preverijo, koliko interneta se je nakapalo. Ako je dober dan in vetra malo, ga je dovolj za šestnajstsekundni posnetek gola z nogometnega derbija prejšnjega dne.”
Povedano drugače: zahteva, da se bosta davčna blagajna pri uporabniku in baza podatkov pri davčnem organu v tisočinki sekunde povezali in da bo davčni organ zabeležil in potrdil uporabnikov račun, se zdi, če jo soočimo s slovensko internetno realnostjo, povsem iluzorna. Seveda obstaja analogni obvoz. Tam, kjer bodo uporabniki dokazali, da internetni dostop ni mogoč, davčnih blagajn ne bo treba uporabljati. Potrdilo bo izdala pristojna agencija, ki pa ima jasno stališče, da je internetni prenos mogoč na 99 odstotkih slovenskega ozemlja.
Internet, ki je v vseh civiliziranih državah najprej pravica, bo z novo zakonodajo postal dolžnost. Vendar iz zakona ni natančno jasno, čigava dolžnost.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Začenjamo s citatom iz časov, ko je bila televizija še zabavna: “Zdaj pa nekaj povsem drugačnega!”
In res naj za nekaj minut odložijo delo begunski, lobistični, strankarski in vsesplošni dušebrižniki, saj se bomo posvetili nečemu povsem zemeljskemu, aktualnemu in perečemu … Govorili bomo o davčnih blagajnah.
Gre pa tako! Nič ni bolj nerodnega za državo kot to, da se kateri od predlaganih zakonov sfiži. Se ne “implementira”, bi rekli učeno. Še vedno pomnimo sramoto ob uvajanju nepremičninskega zakona. Sramoto, zaradi katere se zavezancem še kar nekaj časa ni bati povečanih davčnih bremenitev na naših nepremičninah. In zaradi katere je na nepremičninskem trgu še vedno kaos.
Drugega januarja 2016 prihaja zakon o davčnem potrjevanju računov, njegov pravilnik lahko beremo v Uradnem listu. Na kratko povedano, gre za davčne blagajne! Ne bomo se spuščali v globine političnega računovodstva ali morebiti računovodske politike, dejstvo je, da država od zakona pričakuje večji davčni priliv, zajezitev sive ekonomije in nasploh večji red in preglednost na davčnem področju. Do tukaj vse lepo in prav, a v zasnovi zakona obstaja kleč, zaradi katere v naši skromni oddaji že danes napovedujemo, kako se bo zakon o davčnih blagajnah z implementacijo vred spremenil v fiasko, podoben nepremičninskemu.
Zakon o davčnem potrjevanju računov je najbrž prvi tako obsežen zakon, ki temelji na izključno digitalni platformi. Do tega zakona smo imeli državljani v komuniciranju z državo še vedno speljan tudi analogni obvoz. Povedano drugače: digitalno ozaveščeni in pismeni so lahko svoje obveznosti in pravice s pomočjo različnih e-portalov opravljali digitalno, vsi drugi pa so še vedno imeli na voljo gospo, okence, trajno ondulacijo in rolo omaro. In čakalno vrsto.
Novi zakon analognega obvoza nima več oziroma je ta mogoč samo v redkih izjemah … Zato se zakonu posvetimo nekoliko bolj podrobno, saj bomo skušali na njegovem primeru dokazati, da država le še enkrat več nima stika z resničnim položajem svojih državljanov.
Teorija je izjemno lepo zamišljena in v pravilniku lahko berete vse mogoče podrobnosti; od strukture samega računa do postopka potrditve in tehnologij, ki bodo tekle med operacijo. Je pa v pravilniku o izvajanju zakona o davčnem potrjevanju zapisana tudi drobna vrstica, ki je po naše čer, na kateri bo celoten zakon nasedel.
V zavihku o izmenjavi podatkov med zavezancem in davčnim organom so alineje, ki opredeljujejo dostop do informacijskega sistema davčnega organa; ta bo potekal s pomočjo enosmerne varne povezave TLS. Ta izmenjava podatkov bo povsem sinhrona, kar pomeni, da dostopna točka takoj odgovori na zahtevo uporabnika. Če pa ne odgovori takoj, najdaljši čas čakanja na odgovor ne sme presegati dveh sekund.
In smo tam.
Iz zdaj povedanega že zdavnaj sklepate, da govorimo o internetu; prvič, v naši kratki državotvorni in skoraj enako dolgi digitalni zgodovini se je zgodilo, da smo neko pomembno, celo usodno družbeno nalogo zaupali internetu. Sledi, da je treba, kjer koli po Sloveniji boste od drugega januarja naprej hoteli poslovati z gotovino, imeti dostop do spleta. In po neki skrajni nerodnosti se je med davčno/finančno elito razširila informacija, da je kar na 99 odstotkih slovenskega ozemlja dostop do spleta omogočen. V nasprotnem si seveda davčni organ ne bi upal vsega zakona obesiti na pleča tehnologiji, ki ni povsod dostopna – saj bi s tem izključil oziroma diskriminiral z ustavo omogočeno podjetniško delovanje prebivalcem, ki nimajo dostopa do interneta.
Torej, če vprašaš finančno/davčne elite, je mogoče do interneta dostopati povsod po Sloveniji. In ko raziskujemo, kdo jim je to natvezil, pridemo do internetnih ponudnikov, ki trdijo isto. Ponudniki interneta trdijo, da je z najrazličnejšimi tehnologijami vsakemu Slovencu mogoče priti na splet. V urbanih središčih z optiko in mobilnimi prenosi zadnjih generacij, na podeželju po bakrenih žicah ali z mobilnimi prenosi prvih generacij. Dacarji in nekdanji poštarji so si z vseprisotnostjo interneta na Slovenskem torej na jasnem, a kaj, ko je resničnost povsem drugačna! Internet je na slovenskem podeželju še vedno mogoče ne redka, vsekakor pa izmuzljiva dobrina. V pravilniku pravijo temu “pretočnost”, v bistvu pa pomeni, da je zunaj urbanih središč internet počasen. Obupno počasen. Naj vam razložimo, kako to gre!
“Uporabniki interneta vstajajo ob zori. Zakurijo pod računalnikom, da se nabere dovolj pare. Nato pritisnejo puščico ‘play’ in tisočinko sekunde zatem znakec ‘pause!’ Nato si odidejo oprat zobe, se odteščat, postorit v hlev in po dveh urah preverijo, koliko interneta se je nakapalo. Ako je dober dan in vetra malo, ga je dovolj za šestnajstsekundni posnetek gola z nogometnega derbija prejšnjega dne.”
Povedano drugače: zahteva, da se bosta davčna blagajna pri uporabniku in baza podatkov pri davčnem organu v tisočinki sekunde povezali in da bo davčni organ zabeležil in potrdil uporabnikov račun, se zdi, če jo soočimo s slovensko internetno realnostjo, povsem iluzorna. Seveda obstaja analogni obvoz. Tam, kjer bodo uporabniki dokazali, da internetni dostop ni mogoč, davčnih blagajn ne bo treba uporabljati. Potrdilo bo izdala pristojna agencija, ki pa ima jasno stališče, da je internetni prenos mogoč na 99 odstotkih slovenskega ozemlja.
Internet, ki je v vseh civiliziranih državah najprej pravica, bo z novo zakonodajo postal dolžnost. Vendar iz zakona ni natančno jasno, čigava dolžnost.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov