Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začenjamo s citatom iz časov, ko je bila televizija še zabavna: “Zdaj pa nekaj povsem drugačnega!”
In res naj za nekaj minut odložijo delo begunski, lobistični, strankarski in vsesplošni dušebrižniki, saj se bomo posvetili nečemu povsem zemeljskemu, aktualnemu in perečemu … Govorili bomo o davčnih blagajnah.
Gre pa tako! Nič ni bolj nerodnega za državo kot to, da se kateri od predlaganih zakonov sfiži. Se ne “implementira”, bi rekli učeno. Še vedno pomnimo sramoto ob uvajanju nepremičninskega zakona. Sramoto, zaradi katere se zavezancem še kar nekaj časa ni bati povečanih davčnih bremenitev na naših nepremičninah. In zaradi katere je na nepremičninskem trgu še vedno kaos.
Drugega januarja 2016 prihaja zakon o davčnem potrjevanju računov, njegov pravilnik lahko beremo v Uradnem listu. Na kratko povedano, gre za davčne blagajne! Ne bomo se spuščali v globine političnega računovodstva ali morebiti računovodske politike, dejstvo je, da država od zakona pričakuje večji davčni priliv, zajezitev sive ekonomije in nasploh večji red in preglednost na davčnem področju. Do tukaj vse lepo in prav, a v zasnovi zakona obstaja kleč, zaradi katere v naši skromni oddaji že danes napovedujemo, kako se bo zakon o davčnih blagajnah z implementacijo vred spremenil v fiasko, podoben nepremičninskemu.
Zakon o davčnem potrjevanju računov je najbrž prvi tako obsežen zakon, ki temelji na izključno digitalni platformi. Do tega zakona smo imeli državljani v komuniciranju z državo še vedno speljan tudi analogni obvoz. Povedano drugače: digitalno ozaveščeni in pismeni so lahko svoje obveznosti in pravice s pomočjo različnih e-portalov opravljali digitalno, vsi drugi pa so še vedno imeli na voljo gospo, okence, trajno ondulacijo in rolo omaro. In čakalno vrsto.
Novi zakon analognega obvoza nima več oziroma je ta mogoč samo v redkih izjemah … Zato se zakonu posvetimo nekoliko bolj podrobno, saj bomo skušali na njegovem primeru dokazati, da država le še enkrat več nima stika z resničnim položajem svojih državljanov.
Teorija je izjemno lepo zamišljena in v pravilniku lahko berete vse mogoče podrobnosti; od strukture samega računa do postopka potrditve in tehnologij, ki bodo tekle med operacijo. Je pa v pravilniku o izvajanju zakona o davčnem potrjevanju zapisana tudi drobna vrstica, ki je po naše čer, na kateri bo celoten zakon nasedel.
V zavihku o izmenjavi podatkov med zavezancem in davčnim organom so alineje, ki opredeljujejo dostop do informacijskega sistema davčnega organa; ta bo potekal s pomočjo enosmerne varne povezave TLS. Ta izmenjava podatkov bo povsem sinhrona, kar pomeni, da dostopna točka takoj odgovori na zahtevo uporabnika. Če pa ne odgovori takoj, najdaljši čas čakanja na odgovor ne sme presegati dveh sekund.
In smo tam.
Iz zdaj povedanega že zdavnaj sklepate, da govorimo o internetu; prvič, v naši kratki državotvorni in skoraj enako dolgi digitalni zgodovini se je zgodilo, da smo neko pomembno, celo usodno družbeno nalogo zaupali internetu. Sledi, da je treba, kjer koli po Sloveniji boste od drugega januarja naprej hoteli poslovati z gotovino, imeti dostop do spleta. In po neki skrajni nerodnosti se je med davčno/finančno elito razširila informacija, da je kar na 99 odstotkih slovenskega ozemlja dostop do spleta omogočen. V nasprotnem si seveda davčni organ ne bi upal vsega zakona obesiti na pleča tehnologiji, ki ni povsod dostopna – saj bi s tem izključil oziroma diskriminiral z ustavo omogočeno podjetniško delovanje prebivalcem, ki nimajo dostopa do interneta.
Torej, če vprašaš finančno/davčne elite, je mogoče do interneta dostopati povsod po Sloveniji. In ko raziskujemo, kdo jim je to natvezil, pridemo do internetnih ponudnikov, ki trdijo isto. Ponudniki interneta trdijo, da je z najrazličnejšimi tehnologijami vsakemu Slovencu mogoče priti na splet. V urbanih središčih z optiko in mobilnimi prenosi zadnjih generacij, na podeželju po bakrenih žicah ali z mobilnimi prenosi prvih generacij. Dacarji in nekdanji poštarji so si z vseprisotnostjo interneta na Slovenskem torej na jasnem, a kaj, ko je resničnost povsem drugačna! Internet je na slovenskem podeželju še vedno mogoče ne redka, vsekakor pa izmuzljiva dobrina. V pravilniku pravijo temu “pretočnost”, v bistvu pa pomeni, da je zunaj urbanih središč internet počasen. Obupno počasen. Naj vam razložimo, kako to gre!
“Uporabniki interneta vstajajo ob zori. Zakurijo pod računalnikom, da se nabere dovolj pare. Nato pritisnejo puščico ‘play’ in tisočinko sekunde zatem znakec ‘pause!’ Nato si odidejo oprat zobe, se odteščat, postorit v hlev in po dveh urah preverijo, koliko interneta se je nakapalo. Ako je dober dan in vetra malo, ga je dovolj za šestnajstsekundni posnetek gola z nogometnega derbija prejšnjega dne.”
Povedano drugače: zahteva, da se bosta davčna blagajna pri uporabniku in baza podatkov pri davčnem organu v tisočinki sekunde povezali in da bo davčni organ zabeležil in potrdil uporabnikov račun, se zdi, če jo soočimo s slovensko internetno realnostjo, povsem iluzorna. Seveda obstaja analogni obvoz. Tam, kjer bodo uporabniki dokazali, da internetni dostop ni mogoč, davčnih blagajn ne bo treba uporabljati. Potrdilo bo izdala pristojna agencija, ki pa ima jasno stališče, da je internetni prenos mogoč na 99 odstotkih slovenskega ozemlja.
Internet, ki je v vseh civiliziranih državah najprej pravica, bo z novo zakonodajo postal dolžnost. Vendar iz zakona ni natančno jasno, čigava dolžnost.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Začenjamo s citatom iz časov, ko je bila televizija še zabavna: “Zdaj pa nekaj povsem drugačnega!”
In res naj za nekaj minut odložijo delo begunski, lobistični, strankarski in vsesplošni dušebrižniki, saj se bomo posvetili nečemu povsem zemeljskemu, aktualnemu in perečemu … Govorili bomo o davčnih blagajnah.
Gre pa tako! Nič ni bolj nerodnega za državo kot to, da se kateri od predlaganih zakonov sfiži. Se ne “implementira”, bi rekli učeno. Še vedno pomnimo sramoto ob uvajanju nepremičninskega zakona. Sramoto, zaradi katere se zavezancem še kar nekaj časa ni bati povečanih davčnih bremenitev na naših nepremičninah. In zaradi katere je na nepremičninskem trgu še vedno kaos.
Drugega januarja 2016 prihaja zakon o davčnem potrjevanju računov, njegov pravilnik lahko beremo v Uradnem listu. Na kratko povedano, gre za davčne blagajne! Ne bomo se spuščali v globine političnega računovodstva ali morebiti računovodske politike, dejstvo je, da država od zakona pričakuje večji davčni priliv, zajezitev sive ekonomije in nasploh večji red in preglednost na davčnem področju. Do tukaj vse lepo in prav, a v zasnovi zakona obstaja kleč, zaradi katere v naši skromni oddaji že danes napovedujemo, kako se bo zakon o davčnih blagajnah z implementacijo vred spremenil v fiasko, podoben nepremičninskemu.
Zakon o davčnem potrjevanju računov je najbrž prvi tako obsežen zakon, ki temelji na izključno digitalni platformi. Do tega zakona smo imeli državljani v komuniciranju z državo še vedno speljan tudi analogni obvoz. Povedano drugače: digitalno ozaveščeni in pismeni so lahko svoje obveznosti in pravice s pomočjo različnih e-portalov opravljali digitalno, vsi drugi pa so še vedno imeli na voljo gospo, okence, trajno ondulacijo in rolo omaro. In čakalno vrsto.
Novi zakon analognega obvoza nima več oziroma je ta mogoč samo v redkih izjemah … Zato se zakonu posvetimo nekoliko bolj podrobno, saj bomo skušali na njegovem primeru dokazati, da država le še enkrat več nima stika z resničnim položajem svojih državljanov.
Teorija je izjemno lepo zamišljena in v pravilniku lahko berete vse mogoče podrobnosti; od strukture samega računa do postopka potrditve in tehnologij, ki bodo tekle med operacijo. Je pa v pravilniku o izvajanju zakona o davčnem potrjevanju zapisana tudi drobna vrstica, ki je po naše čer, na kateri bo celoten zakon nasedel.
V zavihku o izmenjavi podatkov med zavezancem in davčnim organom so alineje, ki opredeljujejo dostop do informacijskega sistema davčnega organa; ta bo potekal s pomočjo enosmerne varne povezave TLS. Ta izmenjava podatkov bo povsem sinhrona, kar pomeni, da dostopna točka takoj odgovori na zahtevo uporabnika. Če pa ne odgovori takoj, najdaljši čas čakanja na odgovor ne sme presegati dveh sekund.
In smo tam.
Iz zdaj povedanega že zdavnaj sklepate, da govorimo o internetu; prvič, v naši kratki državotvorni in skoraj enako dolgi digitalni zgodovini se je zgodilo, da smo neko pomembno, celo usodno družbeno nalogo zaupali internetu. Sledi, da je treba, kjer koli po Sloveniji boste od drugega januarja naprej hoteli poslovati z gotovino, imeti dostop do spleta. In po neki skrajni nerodnosti se je med davčno/finančno elito razširila informacija, da je kar na 99 odstotkih slovenskega ozemlja dostop do spleta omogočen. V nasprotnem si seveda davčni organ ne bi upal vsega zakona obesiti na pleča tehnologiji, ki ni povsod dostopna – saj bi s tem izključil oziroma diskriminiral z ustavo omogočeno podjetniško delovanje prebivalcem, ki nimajo dostopa do interneta.
Torej, če vprašaš finančno/davčne elite, je mogoče do interneta dostopati povsod po Sloveniji. In ko raziskujemo, kdo jim je to natvezil, pridemo do internetnih ponudnikov, ki trdijo isto. Ponudniki interneta trdijo, da je z najrazličnejšimi tehnologijami vsakemu Slovencu mogoče priti na splet. V urbanih središčih z optiko in mobilnimi prenosi zadnjih generacij, na podeželju po bakrenih žicah ali z mobilnimi prenosi prvih generacij. Dacarji in nekdanji poštarji so si z vseprisotnostjo interneta na Slovenskem torej na jasnem, a kaj, ko je resničnost povsem drugačna! Internet je na slovenskem podeželju še vedno mogoče ne redka, vsekakor pa izmuzljiva dobrina. V pravilniku pravijo temu “pretočnost”, v bistvu pa pomeni, da je zunaj urbanih središč internet počasen. Obupno počasen. Naj vam razložimo, kako to gre!
“Uporabniki interneta vstajajo ob zori. Zakurijo pod računalnikom, da se nabere dovolj pare. Nato pritisnejo puščico ‘play’ in tisočinko sekunde zatem znakec ‘pause!’ Nato si odidejo oprat zobe, se odteščat, postorit v hlev in po dveh urah preverijo, koliko interneta se je nakapalo. Ako je dober dan in vetra malo, ga je dovolj za šestnajstsekundni posnetek gola z nogometnega derbija prejšnjega dne.”
Povedano drugače: zahteva, da se bosta davčna blagajna pri uporabniku in baza podatkov pri davčnem organu v tisočinki sekunde povezali in da bo davčni organ zabeležil in potrdil uporabnikov račun, se zdi, če jo soočimo s slovensko internetno realnostjo, povsem iluzorna. Seveda obstaja analogni obvoz. Tam, kjer bodo uporabniki dokazali, da internetni dostop ni mogoč, davčnih blagajn ne bo treba uporabljati. Potrdilo bo izdala pristojna agencija, ki pa ima jasno stališče, da je internetni prenos mogoč na 99 odstotkih slovenskega ozemlja.
Internet, ki je v vseh civiliziranih državah najprej pravica, bo z novo zakonodajo postal dolžnost. Vendar iz zakona ni natančno jasno, čigava dolžnost.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov