Začenjamo s citatom iz časov, ko je bila televizija še zabavna: “Zdaj pa nekaj povsem drugačnega!”

In res naj za nekaj minut odložijo delo begunski, lobistični, strankarski in vsesplošni dušebrižniki, saj se bomo posvetili nečemu povsem zemeljskemu, aktualnemu in perečemu … Govorili bomo o davčnih blagajnah.

Gre pa tako! Nič ni bolj nerodnega za državo kot to, da se kateri od predlaganih zakonov sfiži. Se ne “implementira”, bi rekli učeno. Še vedno pomnimo sramoto ob uvajanju nepremičninskega zakona. Sramoto, zaradi katere se zavezancem še kar nekaj časa ni bati povečanih davčnih bremenitev na naših nepremičninah. In zaradi katere je na nepremičninskem trgu še vedno kaos.

Drugega januarja 2016 prihaja zakon o davčnem potrjevanju računov, njegov pravilnik lahko beremo v Uradnem listu. Na kratko povedano, gre za davčne blagajne! Ne bomo se spuščali v globine političnega računovodstva ali morebiti računovodske politike, dejstvo je, da država od zakona pričakuje večji davčni priliv, zajezitev sive ekonomije in nasploh večji red in preglednost na davčnem področju. Do tukaj vse lepo in prav, a v zasnovi zakona obstaja kleč, zaradi katere v naši skromni oddaji že danes napovedujemo, kako se bo zakon o davčnih blagajnah z implementacijo vred spremenil v fiasko, podoben nepremičninskemu.

Zakon o davčnem potrjevanju računov je najbrž prvi tako obsežen zakon, ki temelji na izključno digitalni platformi. Do tega zakona smo imeli državljani v komuniciranju z državo še vedno speljan tudi analogni obvoz. Povedano drugače: digitalno ozaveščeni in pismeni so lahko svoje obveznosti in pravice s pomočjo različnih e-portalov opravljali digitalno, vsi drugi pa so še vedno imeli na voljo gospo, okence, trajno ondulacijo in rolo omaro. In čakalno vrsto.
Novi zakon analognega obvoza nima več oziroma je ta mogoč samo v redkih izjemah … Zato se zakonu posvetimo nekoliko bolj podrobno, saj bomo skušali na njegovem primeru dokazati, da država le še enkrat več nima stika z resničnim položajem svojih državljanov.

Teorija je izjemno lepo zamišljena in v pravilniku lahko berete vse mogoče podrobnosti; od strukture samega računa do postopka potrditve in tehnologij, ki bodo tekle med operacijo. Je pa v pravilniku o izvajanju zakona o davčnem potrjevanju zapisana tudi drobna vrstica, ki je po naše čer, na kateri bo celoten zakon nasedel.

V zavihku o izmenjavi podatkov med zavezancem in davčnim organom so alineje, ki opredeljujejo dostop do informacijskega sistema davčnega organa; ta bo potekal s pomočjo enosmerne varne povezave TLS. Ta izmenjava podatkov bo povsem sinhrona, kar pomeni, da dostopna točka takoj odgovori na zahtevo uporabnika. Če pa ne odgovori takoj, najdaljši čas čakanja na odgovor ne sme presegati dveh sekund.

In smo tam.
Iz zdaj povedanega že zdavnaj sklepate, da govorimo o internetu; prvič, v naši kratki državotvorni in skoraj enako dolgi digitalni zgodovini se je zgodilo, da smo neko pomembno, celo usodno družbeno nalogo zaupali internetu. Sledi, da je treba, kjer koli po Sloveniji boste od drugega januarja naprej hoteli poslovati z gotovino, imeti dostop do spleta. In po neki skrajni nerodnosti se je med davčno/finančno elito razširila informacija, da je kar na 99 odstotkih slovenskega ozemlja dostop do spleta omogočen. V nasprotnem si seveda davčni organ ne bi upal vsega zakona obesiti na pleča tehnologiji, ki ni povsod dostopna – saj bi s tem izključil oziroma diskriminiral z ustavo omogočeno podjetniško delovanje prebivalcem, ki nimajo dostopa do interneta.

Torej, če vprašaš finančno/davčne elite, je mogoče do interneta dostopati povsod po Sloveniji. In ko raziskujemo, kdo jim je to natvezil, pridemo do internetnih ponudnikov, ki trdijo isto. Ponudniki interneta trdijo, da je z najrazličnejšimi tehnologijami vsakemu Slovencu mogoče priti na splet. V urbanih središčih z optiko in mobilnimi prenosi zadnjih generacij, na podeželju po bakrenih žicah ali z mobilnimi prenosi prvih generacij. Dacarji in nekdanji poštarji so si z vseprisotnostjo interneta na Slovenskem torej na jasnem, a kaj, ko je resničnost povsem drugačna! Internet je na slovenskem podeželju še vedno mogoče ne redka, vsekakor pa izmuzljiva dobrina. V pravilniku pravijo temu “pretočnost”, v bistvu pa pomeni, da je zunaj urbanih središč internet počasen. Obupno počasen. Naj vam razložimo, kako to gre!

“Uporabniki interneta vstajajo ob zori. Zakurijo pod računalnikom, da se nabere dovolj pare. Nato pritisnejo puščico ‘play’ in tisočinko sekunde zatem znakec ‘pause!’ Nato si odidejo oprat zobe, se odteščat, postorit v hlev in po dveh urah preverijo, koliko interneta se je nakapalo. Ako je dober dan in vetra malo, ga je dovolj za šestnajstsekundni posnetek gola z nogometnega derbija prejšnjega dne.”

Povedano drugače: zahteva, da se bosta davčna blagajna pri uporabniku in baza podatkov pri davčnem organu v tisočinki sekunde povezali in da bo davčni organ zabeležil in potrdil uporabnikov račun, se zdi, če jo soočimo s slovensko internetno realnostjo, povsem iluzorna. Seveda obstaja analogni obvoz. Tam, kjer bodo uporabniki dokazali, da internetni dostop ni mogoč, davčnih blagajn ne bo treba uporabljati. Potrdilo bo izdala pristojna agencija, ki pa ima jasno stališče, da je internetni prenos mogoč na 99 odstotkih slovenskega ozemlja.

Internet, ki je v vseh civiliziranih državah najprej pravica, bo z novo zakonodajo postal dolžnost. Vendar iz zakona ni natančno jasno, čigava dolžnost.