Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Ko si boste v bližajočem prazničnem času zaželeli, da bi bilo prihajajoče leto predvsem finančno uspešnejše, vedite, da ste si čisto sami krivi. Prejšnje leto je bilo namreč prvo, ko bi lahko vsak posameznik, ne glede na status, izobrazbo ali sposobnosti, sam poskrbel za svojo finančno blaginjo. In če ni, si je čisto sam kriv.
Govorimo seveda o kripto valutah.
Kripto valute so ena tistih stvari, ki jih docela razume le en odstotek prebivalstva, devetindevetdesetim odstotkom pa se ne sanja, za kaj gre – a se to bojijo priznati. Ker če priznaš, da ne veš, zakaj in čemu kripto valute, hkrati priznaš, da si bedak. Kako pa naj drugače razumemo smejoče mladce, ki so pred desetimi leti vložili bajeslovnih deset evrov in so danes multimilijonarji. Še celo tisti, ki so vložili deset evrov pred petimi leti so bogataši. Še tistim, ki so vložili deset evrov v začetku letošnjega leta, ne gre slabo. Hudiča, če bi vložili deset evrov včeraj, bi jih imeli danes enajst.
Najprej je treba razjasniti teorijo. Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar.
Prvo, kar fantje z očali in računalniki razložijo, je razlika med kripto valuto in pismi, ki smo jih dobivali v sedemdesetih in so govorila o tem, da če ne boš poslal naprej deset pisem desetim prejemnikom, bo nekdo umrl. Če pa jih boš, boš obogatel. Kripto valute tudi niso izjemno učinkovita čistilna sredstva, ki jih lahko poceni dobite izključno pri vaši ultra prijazni sosedi. Prav tako niso shodi Ponzijevih svečenikov, ki se končajo na Kanarskih otokih. Kripto valute so legalne, kotirajo na borzi in so prihodnost. Kot je znano, pa je prihodnost od nekdaj profitabilna. Če vas pogoltnost prihodnosti torej še ni premamila in še vedno niste vložili ter zaslužili s kripto valutami, ste najbrž dvoje: ali brezkončno zabiti slovenski kmet ki trdi, da brez dela ni jela in ne vidi dlje od krave in mleka, ali pa celo nevarni in subverzivni marksist, ki pod odejo s svetilko prebira teze o dodani vrednosti in podobne anarhistične ideje.
Kolikor razumemo, kripto valute na Slovenskem (še) niso takšen hit, kot so kje drugje. O tem nas je podučil naš nekdanji svetovni smučarski prvak, ki je končno razkril, zakaj je nehal skakati: “Da bi obogatel, seveda!”
Nezaupljivost pregovorno lokavih Slovencev do kripto valut pa se kaže v dvojem. Radi jih proizvajamo, še raje pa krademo … In drugo: ta narod je vložil silne prihranke v bosanske elektrarne, slovenske banke, banjaluško borzo, balkanske trge in kar je bilo podobnih loterijskih iger v poskočnih devetdesetih. Vso tisto zabavo smo plačali v glavnem vsi in strah, da se z bitcoini dogaja podobno, nas hromi, da ne skočimo na glavo v najnovejšo veseloigro. Pa še nekaj: trenutno se ukvarjamo z bančno luknjo, kripto valute pa na veliko uporabljajo izraz »rudarjenje«. In kaj delajo rudarji drugega, če ne kopljejo luknje?
Kakorkoli: kapitalizmu je nekako uspelo izdelati gospodarsko panogo, kjer služite s tem, da sedite pred računalnikom. Če na glas poveš, da je to nemogoče, te označijo za bedaka. Kar je še dobro. Pred padcem Enrona, ki je začel sezono kolapsov finančnih derivatov, so nasprotnike teksaških električarjev klicali še z veliko hujšimi imeni.
Ampak bitcoin je dobil zadnje dni mogočnega zagovornika. Naš največji naftni trgovec je začel prodajati kupone, s katerimi kupiš bitcoine.
Navajeni smo, da je mogoče na bencinskih servisih kupiti vse mogoče. Podobno kot na poštah. Bencin je še najmanj; veliko veselje imajo petrolovci s športnimi stavami in kartami za koncerte. Ter seveda s kavo, ki je res dobra. Zdaj je mogoče na 320 bencinskih servisih po Sloveniji kupiti tudi bitcoin. Na letakih je opisano, kako se to naredi, ampak nikjer ni napisano, čemu bi to storil. Sam princip, da plačaš z denarjem, da kupiš denar, je absurden. In to na bencinskem servisu. Bitcoina, se pravi denarja ni mogoče kupiti v banki, lahko pa ga kupiš na bencinski črpalki?! Ker je država največji lastnik v Petrolu, to vsaj malo pomeni, da si je Slovenija povrnila pravico do primarne emisije …
Ampak to še ni vse; ko človeka končno premaga požrešnost, ko pohlep premaga razum in se hoče podučiti, kako bo čez noč obogatel, se pod marketinško vzorno izvedeno spletno stranjo prikaže pasica, ki pove, da so v omrežju zamude in da transakcija ni mogoča in tralala in hopsasa. Se pravi, da sredstva iz Petrolovih kuponov niso nujno prišla v vašo elektronsko denarnico. Če niso, morate napisati email in potem čakati, da nekdo pregleda, zakaj vaš kupon, ki ste ga kupili na pumpi, ni proizvedel bitcoinov na vašem računu. Zraven je še polno pomembnih angleških besed in če ste kupon slučajno kupili, v svojo denarnico pa ničesar dobili, začutite neprijetno ščemenje v predelu trtice, ušesa začnejo rasti … pa saj veste, kaj se je zgodilo Ostržku.
Bitcoin reklamirajo kot svoboden denar, s katerim brez bančnih omejitev in državnih regulativ, z minimalnimi stroški poslovanja lahko plačujete povsod po svetu; kadarkoli in kjerkoli. Vse to je super – vendar …
Če bi se naši od potrošništva zblazneli družbi uspelo vprašati o naravi denarja, pa naj bo to bankovec, kovanec evro, dolar, tolar ali kreditna kartica ter seveda končno tudi bitcoin, bi ugotovili, da je edino človeško, krščansko, če hočete v teh svetih dnevih, menjati koruzo za krompir – drobnico za hlodovino in drva za lekcije klavirja. Vse ostalo je manipulacija.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Ko si boste v bližajočem prazničnem času zaželeli, da bi bilo prihajajoče leto predvsem finančno uspešnejše, vedite, da ste si čisto sami krivi. Prejšnje leto je bilo namreč prvo, ko bi lahko vsak posameznik, ne glede na status, izobrazbo ali sposobnosti, sam poskrbel za svojo finančno blaginjo. In če ni, si je čisto sam kriv.
Govorimo seveda o kripto valutah.
Kripto valute so ena tistih stvari, ki jih docela razume le en odstotek prebivalstva, devetindevetdesetim odstotkom pa se ne sanja, za kaj gre – a se to bojijo priznati. Ker če priznaš, da ne veš, zakaj in čemu kripto valute, hkrati priznaš, da si bedak. Kako pa naj drugače razumemo smejoče mladce, ki so pred desetimi leti vložili bajeslovnih deset evrov in so danes multimilijonarji. Še celo tisti, ki so vložili deset evrov pred petimi leti so bogataši. Še tistim, ki so vložili deset evrov v začetku letošnjega leta, ne gre slabo. Hudiča, če bi vložili deset evrov včeraj, bi jih imeli danes enajst.
Najprej je treba razjasniti teorijo. Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar.
Prvo, kar fantje z očali in računalniki razložijo, je razlika med kripto valuto in pismi, ki smo jih dobivali v sedemdesetih in so govorila o tem, da če ne boš poslal naprej deset pisem desetim prejemnikom, bo nekdo umrl. Če pa jih boš, boš obogatel. Kripto valute tudi niso izjemno učinkovita čistilna sredstva, ki jih lahko poceni dobite izključno pri vaši ultra prijazni sosedi. Prav tako niso shodi Ponzijevih svečenikov, ki se končajo na Kanarskih otokih. Kripto valute so legalne, kotirajo na borzi in so prihodnost. Kot je znano, pa je prihodnost od nekdaj profitabilna. Če vas pogoltnost prihodnosti torej še ni premamila in še vedno niste vložili ter zaslužili s kripto valutami, ste najbrž dvoje: ali brezkončno zabiti slovenski kmet ki trdi, da brez dela ni jela in ne vidi dlje od krave in mleka, ali pa celo nevarni in subverzivni marksist, ki pod odejo s svetilko prebira teze o dodani vrednosti in podobne anarhistične ideje.
Kolikor razumemo, kripto valute na Slovenskem (še) niso takšen hit, kot so kje drugje. O tem nas je podučil naš nekdanji svetovni smučarski prvak, ki je končno razkril, zakaj je nehal skakati: “Da bi obogatel, seveda!”
Nezaupljivost pregovorno lokavih Slovencev do kripto valut pa se kaže v dvojem. Radi jih proizvajamo, še raje pa krademo … In drugo: ta narod je vložil silne prihranke v bosanske elektrarne, slovenske banke, banjaluško borzo, balkanske trge in kar je bilo podobnih loterijskih iger v poskočnih devetdesetih. Vso tisto zabavo smo plačali v glavnem vsi in strah, da se z bitcoini dogaja podobno, nas hromi, da ne skočimo na glavo v najnovejšo veseloigro. Pa še nekaj: trenutno se ukvarjamo z bančno luknjo, kripto valute pa na veliko uporabljajo izraz »rudarjenje«. In kaj delajo rudarji drugega, če ne kopljejo luknje?
Kakorkoli: kapitalizmu je nekako uspelo izdelati gospodarsko panogo, kjer služite s tem, da sedite pred računalnikom. Če na glas poveš, da je to nemogoče, te označijo za bedaka. Kar je še dobro. Pred padcem Enrona, ki je začel sezono kolapsov finančnih derivatov, so nasprotnike teksaških električarjev klicali še z veliko hujšimi imeni.
Ampak bitcoin je dobil zadnje dni mogočnega zagovornika. Naš največji naftni trgovec je začel prodajati kupone, s katerimi kupiš bitcoine.
Navajeni smo, da je mogoče na bencinskih servisih kupiti vse mogoče. Podobno kot na poštah. Bencin je še najmanj; veliko veselje imajo petrolovci s športnimi stavami in kartami za koncerte. Ter seveda s kavo, ki je res dobra. Zdaj je mogoče na 320 bencinskih servisih po Sloveniji kupiti tudi bitcoin. Na letakih je opisano, kako se to naredi, ampak nikjer ni napisano, čemu bi to storil. Sam princip, da plačaš z denarjem, da kupiš denar, je absurden. In to na bencinskem servisu. Bitcoina, se pravi denarja ni mogoče kupiti v banki, lahko pa ga kupiš na bencinski črpalki?! Ker je država največji lastnik v Petrolu, to vsaj malo pomeni, da si je Slovenija povrnila pravico do primarne emisije …
Ampak to še ni vse; ko človeka končno premaga požrešnost, ko pohlep premaga razum in se hoče podučiti, kako bo čez noč obogatel, se pod marketinško vzorno izvedeno spletno stranjo prikaže pasica, ki pove, da so v omrežju zamude in da transakcija ni mogoča in tralala in hopsasa. Se pravi, da sredstva iz Petrolovih kuponov niso nujno prišla v vašo elektronsko denarnico. Če niso, morate napisati email in potem čakati, da nekdo pregleda, zakaj vaš kupon, ki ste ga kupili na pumpi, ni proizvedel bitcoinov na vašem računu. Zraven je še polno pomembnih angleških besed in če ste kupon slučajno kupili, v svojo denarnico pa ničesar dobili, začutite neprijetno ščemenje v predelu trtice, ušesa začnejo rasti … pa saj veste, kaj se je zgodilo Ostržku.
Bitcoin reklamirajo kot svoboden denar, s katerim brez bančnih omejitev in državnih regulativ, z minimalnimi stroški poslovanja lahko plačujete povsod po svetu; kadarkoli in kjerkoli. Vse to je super – vendar …
Če bi se naši od potrošništva zblazneli družbi uspelo vprašati o naravi denarja, pa naj bo to bankovec, kovanec evro, dolar, tolar ali kreditna kartica ter seveda končno tudi bitcoin, bi ugotovili, da je edino človeško, krščansko, če hočete v teh svetih dnevih, menjati koruzo za krompir – drobnico za hlodovino in drva za lekcije klavirja. Vse ostalo je manipulacija.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov