Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Ko si boste v bližajočem prazničnem času zaželeli, da bi bilo prihajajoče leto predvsem finančno uspešnejše, vedite, da ste si čisto sami krivi. Prejšnje leto je bilo namreč prvo, ko bi lahko vsak posameznik, ne glede na status, izobrazbo ali sposobnosti, sam poskrbel za svojo finančno blaginjo. In če ni, si je čisto sam kriv.
Govorimo seveda o kripto valutah.
Kripto valute so ena tistih stvari, ki jih docela razume le en odstotek prebivalstva, devetindevetdesetim odstotkom pa se ne sanja, za kaj gre – a se to bojijo priznati. Ker če priznaš, da ne veš, zakaj in čemu kripto valute, hkrati priznaš, da si bedak. Kako pa naj drugače razumemo smejoče mladce, ki so pred desetimi leti vložili bajeslovnih deset evrov in so danes multimilijonarji. Še celo tisti, ki so vložili deset evrov pred petimi leti so bogataši. Še tistim, ki so vložili deset evrov v začetku letošnjega leta, ne gre slabo. Hudiča, če bi vložili deset evrov včeraj, bi jih imeli danes enajst.
Najprej je treba razjasniti teorijo. Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar.
Prvo, kar fantje z očali in računalniki razložijo, je razlika med kripto valuto in pismi, ki smo jih dobivali v sedemdesetih in so govorila o tem, da če ne boš poslal naprej deset pisem desetim prejemnikom, bo nekdo umrl. Če pa jih boš, boš obogatel. Kripto valute tudi niso izjemno učinkovita čistilna sredstva, ki jih lahko poceni dobite izključno pri vaši ultra prijazni sosedi. Prav tako niso shodi Ponzijevih svečenikov, ki se končajo na Kanarskih otokih. Kripto valute so legalne, kotirajo na borzi in so prihodnost. Kot je znano, pa je prihodnost od nekdaj profitabilna. Če vas pogoltnost prihodnosti torej še ni premamila in še vedno niste vložili ter zaslužili s kripto valutami, ste najbrž dvoje: ali brezkončno zabiti slovenski kmet ki trdi, da brez dela ni jela in ne vidi dlje od krave in mleka, ali pa celo nevarni in subverzivni marksist, ki pod odejo s svetilko prebira teze o dodani vrednosti in podobne anarhistične ideje.
Kolikor razumemo, kripto valute na Slovenskem (še) niso takšen hit, kot so kje drugje. O tem nas je podučil naš nekdanji svetovni smučarski prvak, ki je končno razkril, zakaj je nehal skakati: “Da bi obogatel, seveda!”
Nezaupljivost pregovorno lokavih Slovencev do kripto valut pa se kaže v dvojem. Radi jih proizvajamo, še raje pa krademo … In drugo: ta narod je vložil silne prihranke v bosanske elektrarne, slovenske banke, banjaluško borzo, balkanske trge in kar je bilo podobnih loterijskih iger v poskočnih devetdesetih. Vso tisto zabavo smo plačali v glavnem vsi in strah, da se z bitcoini dogaja podobno, nas hromi, da ne skočimo na glavo v najnovejšo veseloigro. Pa še nekaj: trenutno se ukvarjamo z bančno luknjo, kripto valute pa na veliko uporabljajo izraz »rudarjenje«. In kaj delajo rudarji drugega, če ne kopljejo luknje?
Kakorkoli: kapitalizmu je nekako uspelo izdelati gospodarsko panogo, kjer služite s tem, da sedite pred računalnikom. Če na glas poveš, da je to nemogoče, te označijo za bedaka. Kar je še dobro. Pred padcem Enrona, ki je začel sezono kolapsov finančnih derivatov, so nasprotnike teksaških električarjev klicali še z veliko hujšimi imeni.
Ampak bitcoin je dobil zadnje dni mogočnega zagovornika. Naš največji naftni trgovec je začel prodajati kupone, s katerimi kupiš bitcoine.
Navajeni smo, da je mogoče na bencinskih servisih kupiti vse mogoče. Podobno kot na poštah. Bencin je še najmanj; veliko veselje imajo petrolovci s športnimi stavami in kartami za koncerte. Ter seveda s kavo, ki je res dobra. Zdaj je mogoče na 320 bencinskih servisih po Sloveniji kupiti tudi bitcoin. Na letakih je opisano, kako se to naredi, ampak nikjer ni napisano, čemu bi to storil. Sam princip, da plačaš z denarjem, da kupiš denar, je absurden. In to na bencinskem servisu. Bitcoina, se pravi denarja ni mogoče kupiti v banki, lahko pa ga kupiš na bencinski črpalki?! Ker je država največji lastnik v Petrolu, to vsaj malo pomeni, da si je Slovenija povrnila pravico do primarne emisije …
Ampak to še ni vse; ko človeka končno premaga požrešnost, ko pohlep premaga razum in se hoče podučiti, kako bo čez noč obogatel, se pod marketinško vzorno izvedeno spletno stranjo prikaže pasica, ki pove, da so v omrežju zamude in da transakcija ni mogoča in tralala in hopsasa. Se pravi, da sredstva iz Petrolovih kuponov niso nujno prišla v vašo elektronsko denarnico. Če niso, morate napisati email in potem čakati, da nekdo pregleda, zakaj vaš kupon, ki ste ga kupili na pumpi, ni proizvedel bitcoinov na vašem računu. Zraven je še polno pomembnih angleških besed in če ste kupon slučajno kupili, v svojo denarnico pa ničesar dobili, začutite neprijetno ščemenje v predelu trtice, ušesa začnejo rasti … pa saj veste, kaj se je zgodilo Ostržku.
Bitcoin reklamirajo kot svoboden denar, s katerim brez bančnih omejitev in državnih regulativ, z minimalnimi stroški poslovanja lahko plačujete povsod po svetu; kadarkoli in kjerkoli. Vse to je super – vendar …
Če bi se naši od potrošništva zblazneli družbi uspelo vprašati o naravi denarja, pa naj bo to bankovec, kovanec evro, dolar, tolar ali kreditna kartica ter seveda končno tudi bitcoin, bi ugotovili, da je edino človeško, krščansko, če hočete v teh svetih dnevih, menjati koruzo za krompir – drobnico za hlodovino in drva za lekcije klavirja. Vse ostalo je manipulacija.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Ko si boste v bližajočem prazničnem času zaželeli, da bi bilo prihajajoče leto predvsem finančno uspešnejše, vedite, da ste si čisto sami krivi. Prejšnje leto je bilo namreč prvo, ko bi lahko vsak posameznik, ne glede na status, izobrazbo ali sposobnosti, sam poskrbel za svojo finančno blaginjo. In če ni, si je čisto sam kriv.
Govorimo seveda o kripto valutah.
Kripto valute so ena tistih stvari, ki jih docela razume le en odstotek prebivalstva, devetindevetdesetim odstotkom pa se ne sanja, za kaj gre – a se to bojijo priznati. Ker če priznaš, da ne veš, zakaj in čemu kripto valute, hkrati priznaš, da si bedak. Kako pa naj drugače razumemo smejoče mladce, ki so pred desetimi leti vložili bajeslovnih deset evrov in so danes multimilijonarji. Še celo tisti, ki so vložili deset evrov pred petimi leti so bogataši. Še tistim, ki so vložili deset evrov v začetku letošnjega leta, ne gre slabo. Hudiča, če bi vložili deset evrov včeraj, bi jih imeli danes enajst.
Najprej je treba razjasniti teorijo. Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar.
Prvo, kar fantje z očali in računalniki razložijo, je razlika med kripto valuto in pismi, ki smo jih dobivali v sedemdesetih in so govorila o tem, da če ne boš poslal naprej deset pisem desetim prejemnikom, bo nekdo umrl. Če pa jih boš, boš obogatel. Kripto valute tudi niso izjemno učinkovita čistilna sredstva, ki jih lahko poceni dobite izključno pri vaši ultra prijazni sosedi. Prav tako niso shodi Ponzijevih svečenikov, ki se končajo na Kanarskih otokih. Kripto valute so legalne, kotirajo na borzi in so prihodnost. Kot je znano, pa je prihodnost od nekdaj profitabilna. Če vas pogoltnost prihodnosti torej še ni premamila in še vedno niste vložili ter zaslužili s kripto valutami, ste najbrž dvoje: ali brezkončno zabiti slovenski kmet ki trdi, da brez dela ni jela in ne vidi dlje od krave in mleka, ali pa celo nevarni in subverzivni marksist, ki pod odejo s svetilko prebira teze o dodani vrednosti in podobne anarhistične ideje.
Kolikor razumemo, kripto valute na Slovenskem (še) niso takšen hit, kot so kje drugje. O tem nas je podučil naš nekdanji svetovni smučarski prvak, ki je končno razkril, zakaj je nehal skakati: “Da bi obogatel, seveda!”
Nezaupljivost pregovorno lokavih Slovencev do kripto valut pa se kaže v dvojem. Radi jih proizvajamo, še raje pa krademo … In drugo: ta narod je vložil silne prihranke v bosanske elektrarne, slovenske banke, banjaluško borzo, balkanske trge in kar je bilo podobnih loterijskih iger v poskočnih devetdesetih. Vso tisto zabavo smo plačali v glavnem vsi in strah, da se z bitcoini dogaja podobno, nas hromi, da ne skočimo na glavo v najnovejšo veseloigro. Pa še nekaj: trenutno se ukvarjamo z bančno luknjo, kripto valute pa na veliko uporabljajo izraz »rudarjenje«. In kaj delajo rudarji drugega, če ne kopljejo luknje?
Kakorkoli: kapitalizmu je nekako uspelo izdelati gospodarsko panogo, kjer služite s tem, da sedite pred računalnikom. Če na glas poveš, da je to nemogoče, te označijo za bedaka. Kar je še dobro. Pred padcem Enrona, ki je začel sezono kolapsov finančnih derivatov, so nasprotnike teksaških električarjev klicali še z veliko hujšimi imeni.
Ampak bitcoin je dobil zadnje dni mogočnega zagovornika. Naš največji naftni trgovec je začel prodajati kupone, s katerimi kupiš bitcoine.
Navajeni smo, da je mogoče na bencinskih servisih kupiti vse mogoče. Podobno kot na poštah. Bencin je še najmanj; veliko veselje imajo petrolovci s športnimi stavami in kartami za koncerte. Ter seveda s kavo, ki je res dobra. Zdaj je mogoče na 320 bencinskih servisih po Sloveniji kupiti tudi bitcoin. Na letakih je opisano, kako se to naredi, ampak nikjer ni napisano, čemu bi to storil. Sam princip, da plačaš z denarjem, da kupiš denar, je absurden. In to na bencinskem servisu. Bitcoina, se pravi denarja ni mogoče kupiti v banki, lahko pa ga kupiš na bencinski črpalki?! Ker je država največji lastnik v Petrolu, to vsaj malo pomeni, da si je Slovenija povrnila pravico do primarne emisije …
Ampak to še ni vse; ko človeka končno premaga požrešnost, ko pohlep premaga razum in se hoče podučiti, kako bo čez noč obogatel, se pod marketinško vzorno izvedeno spletno stranjo prikaže pasica, ki pove, da so v omrežju zamude in da transakcija ni mogoča in tralala in hopsasa. Se pravi, da sredstva iz Petrolovih kuponov niso nujno prišla v vašo elektronsko denarnico. Če niso, morate napisati email in potem čakati, da nekdo pregleda, zakaj vaš kupon, ki ste ga kupili na pumpi, ni proizvedel bitcoinov na vašem računu. Zraven je še polno pomembnih angleških besed in če ste kupon slučajno kupili, v svojo denarnico pa ničesar dobili, začutite neprijetno ščemenje v predelu trtice, ušesa začnejo rasti … pa saj veste, kaj se je zgodilo Ostržku.
Bitcoin reklamirajo kot svoboden denar, s katerim brez bančnih omejitev in državnih regulativ, z minimalnimi stroški poslovanja lahko plačujete povsod po svetu; kadarkoli in kjerkoli. Vse to je super – vendar …
Če bi se naši od potrošništva zblazneli družbi uspelo vprašati o naravi denarja, pa naj bo to bankovec, kovanec evro, dolar, tolar ali kreditna kartica ter seveda končno tudi bitcoin, bi ugotovili, da je edino človeško, krščansko, če hočete v teh svetih dnevih, menjati koruzo za krompir – drobnico za hlodovino in drva za lekcije klavirja. Vse ostalo je manipulacija.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov