Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Ko si boste v bližajočem prazničnem času zaželeli, da bi bilo prihajajoče leto predvsem finančno uspešnejše, vedite, da ste si čisto sami krivi. Prejšnje leto je bilo namreč prvo, ko bi lahko vsak posameznik, ne glede na status, izobrazbo ali sposobnosti, sam poskrbel za svojo finančno blaginjo. In če ni, si je čisto sam kriv.
Govorimo seveda o kripto valutah.
Kripto valute so ena tistih stvari, ki jih docela razume le en odstotek prebivalstva, devetindevetdesetim odstotkom pa se ne sanja, za kaj gre – a se to bojijo priznati. Ker če priznaš, da ne veš, zakaj in čemu kripto valute, hkrati priznaš, da si bedak. Kako pa naj drugače razumemo smejoče mladce, ki so pred desetimi leti vložili bajeslovnih deset evrov in so danes multimilijonarji. Še celo tisti, ki so vložili deset evrov pred petimi leti so bogataši. Še tistim, ki so vložili deset evrov v začetku letošnjega leta, ne gre slabo. Hudiča, če bi vložili deset evrov včeraj, bi jih imeli danes enajst.
Najprej je treba razjasniti teorijo. Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar.
Prvo, kar fantje z očali in računalniki razložijo, je razlika med kripto valuto in pismi, ki smo jih dobivali v sedemdesetih in so govorila o tem, da če ne boš poslal naprej deset pisem desetim prejemnikom, bo nekdo umrl. Če pa jih boš, boš obogatel. Kripto valute tudi niso izjemno učinkovita čistilna sredstva, ki jih lahko poceni dobite izključno pri vaši ultra prijazni sosedi. Prav tako niso shodi Ponzijevih svečenikov, ki se končajo na Kanarskih otokih. Kripto valute so legalne, kotirajo na borzi in so prihodnost. Kot je znano, pa je prihodnost od nekdaj profitabilna. Če vas pogoltnost prihodnosti torej še ni premamila in še vedno niste vložili ter zaslužili s kripto valutami, ste najbrž dvoje: ali brezkončno zabiti slovenski kmet ki trdi, da brez dela ni jela in ne vidi dlje od krave in mleka, ali pa celo nevarni in subverzivni marksist, ki pod odejo s svetilko prebira teze o dodani vrednosti in podobne anarhistične ideje.
Kolikor razumemo, kripto valute na Slovenskem (še) niso takšen hit, kot so kje drugje. O tem nas je podučil naš nekdanji svetovni smučarski prvak, ki je končno razkril, zakaj je nehal skakati: “Da bi obogatel, seveda!”
Nezaupljivost pregovorno lokavih Slovencev do kripto valut pa se kaže v dvojem. Radi jih proizvajamo, še raje pa krademo … In drugo: ta narod je vložil silne prihranke v bosanske elektrarne, slovenske banke, banjaluško borzo, balkanske trge in kar je bilo podobnih loterijskih iger v poskočnih devetdesetih. Vso tisto zabavo smo plačali v glavnem vsi in strah, da se z bitcoini dogaja podobno, nas hromi, da ne skočimo na glavo v najnovejšo veseloigro. Pa še nekaj: trenutno se ukvarjamo z bančno luknjo, kripto valute pa na veliko uporabljajo izraz »rudarjenje«. In kaj delajo rudarji drugega, če ne kopljejo luknje?
Kakorkoli: kapitalizmu je nekako uspelo izdelati gospodarsko panogo, kjer služite s tem, da sedite pred računalnikom. Če na glas poveš, da je to nemogoče, te označijo za bedaka. Kar je še dobro. Pred padcem Enrona, ki je začel sezono kolapsov finančnih derivatov, so nasprotnike teksaških električarjev klicali še z veliko hujšimi imeni.
Ampak bitcoin je dobil zadnje dni mogočnega zagovornika. Naš največji naftni trgovec je začel prodajati kupone, s katerimi kupiš bitcoine.
Navajeni smo, da je mogoče na bencinskih servisih kupiti vse mogoče. Podobno kot na poštah. Bencin je še najmanj; veliko veselje imajo petrolovci s športnimi stavami in kartami za koncerte. Ter seveda s kavo, ki je res dobra. Zdaj je mogoče na 320 bencinskih servisih po Sloveniji kupiti tudi bitcoin. Na letakih je opisano, kako se to naredi, ampak nikjer ni napisano, čemu bi to storil. Sam princip, da plačaš z denarjem, da kupiš denar, je absurden. In to na bencinskem servisu. Bitcoina, se pravi denarja ni mogoče kupiti v banki, lahko pa ga kupiš na bencinski črpalki?! Ker je država največji lastnik v Petrolu, to vsaj malo pomeni, da si je Slovenija povrnila pravico do primarne emisije …
Ampak to še ni vse; ko človeka končno premaga požrešnost, ko pohlep premaga razum in se hoče podučiti, kako bo čez noč obogatel, se pod marketinško vzorno izvedeno spletno stranjo prikaže pasica, ki pove, da so v omrežju zamude in da transakcija ni mogoča in tralala in hopsasa. Se pravi, da sredstva iz Petrolovih kuponov niso nujno prišla v vašo elektronsko denarnico. Če niso, morate napisati email in potem čakati, da nekdo pregleda, zakaj vaš kupon, ki ste ga kupili na pumpi, ni proizvedel bitcoinov na vašem računu. Zraven je še polno pomembnih angleških besed in če ste kupon slučajno kupili, v svojo denarnico pa ničesar dobili, začutite neprijetno ščemenje v predelu trtice, ušesa začnejo rasti … pa saj veste, kaj se je zgodilo Ostržku.
Bitcoin reklamirajo kot svoboden denar, s katerim brez bančnih omejitev in državnih regulativ, z minimalnimi stroški poslovanja lahko plačujete povsod po svetu; kadarkoli in kjerkoli. Vse to je super – vendar …
Če bi se naši od potrošništva zblazneli družbi uspelo vprašati o naravi denarja, pa naj bo to bankovec, kovanec evro, dolar, tolar ali kreditna kartica ter seveda končno tudi bitcoin, bi ugotovili, da je edino človeško, krščansko, če hočete v teh svetih dnevih, menjati koruzo za krompir – drobnico za hlodovino in drva za lekcije klavirja. Vse ostalo je manipulacija.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Ko si boste v bližajočem prazničnem času zaželeli, da bi bilo prihajajoče leto predvsem finančno uspešnejše, vedite, da ste si čisto sami krivi. Prejšnje leto je bilo namreč prvo, ko bi lahko vsak posameznik, ne glede na status, izobrazbo ali sposobnosti, sam poskrbel za svojo finančno blaginjo. In če ni, si je čisto sam kriv.
Govorimo seveda o kripto valutah.
Kripto valute so ena tistih stvari, ki jih docela razume le en odstotek prebivalstva, devetindevetdesetim odstotkom pa se ne sanja, za kaj gre – a se to bojijo priznati. Ker če priznaš, da ne veš, zakaj in čemu kripto valute, hkrati priznaš, da si bedak. Kako pa naj drugače razumemo smejoče mladce, ki so pred desetimi leti vložili bajeslovnih deset evrov in so danes multimilijonarji. Še celo tisti, ki so vložili deset evrov pred petimi leti so bogataši. Še tistim, ki so vložili deset evrov v začetku letošnjega leta, ne gre slabo. Hudiča, če bi vložili deset evrov včeraj, bi jih imeli danes enajst.
Najprej je treba razjasniti teorijo. Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar.
Prvo, kar fantje z očali in računalniki razložijo, je razlika med kripto valuto in pismi, ki smo jih dobivali v sedemdesetih in so govorila o tem, da če ne boš poslal naprej deset pisem desetim prejemnikom, bo nekdo umrl. Če pa jih boš, boš obogatel. Kripto valute tudi niso izjemno učinkovita čistilna sredstva, ki jih lahko poceni dobite izključno pri vaši ultra prijazni sosedi. Prav tako niso shodi Ponzijevih svečenikov, ki se končajo na Kanarskih otokih. Kripto valute so legalne, kotirajo na borzi in so prihodnost. Kot je znano, pa je prihodnost od nekdaj profitabilna. Če vas pogoltnost prihodnosti torej še ni premamila in še vedno niste vložili ter zaslužili s kripto valutami, ste najbrž dvoje: ali brezkončno zabiti slovenski kmet ki trdi, da brez dela ni jela in ne vidi dlje od krave in mleka, ali pa celo nevarni in subverzivni marksist, ki pod odejo s svetilko prebira teze o dodani vrednosti in podobne anarhistične ideje.
Kolikor razumemo, kripto valute na Slovenskem (še) niso takšen hit, kot so kje drugje. O tem nas je podučil naš nekdanji svetovni smučarski prvak, ki je končno razkril, zakaj je nehal skakati: “Da bi obogatel, seveda!”
Nezaupljivost pregovorno lokavih Slovencev do kripto valut pa se kaže v dvojem. Radi jih proizvajamo, še raje pa krademo … In drugo: ta narod je vložil silne prihranke v bosanske elektrarne, slovenske banke, banjaluško borzo, balkanske trge in kar je bilo podobnih loterijskih iger v poskočnih devetdesetih. Vso tisto zabavo smo plačali v glavnem vsi in strah, da se z bitcoini dogaja podobno, nas hromi, da ne skočimo na glavo v najnovejšo veseloigro. Pa še nekaj: trenutno se ukvarjamo z bančno luknjo, kripto valute pa na veliko uporabljajo izraz »rudarjenje«. In kaj delajo rudarji drugega, če ne kopljejo luknje?
Kakorkoli: kapitalizmu je nekako uspelo izdelati gospodarsko panogo, kjer služite s tem, da sedite pred računalnikom. Če na glas poveš, da je to nemogoče, te označijo za bedaka. Kar je še dobro. Pred padcem Enrona, ki je začel sezono kolapsov finančnih derivatov, so nasprotnike teksaških električarjev klicali še z veliko hujšimi imeni.
Ampak bitcoin je dobil zadnje dni mogočnega zagovornika. Naš največji naftni trgovec je začel prodajati kupone, s katerimi kupiš bitcoine.
Navajeni smo, da je mogoče na bencinskih servisih kupiti vse mogoče. Podobno kot na poštah. Bencin je še najmanj; veliko veselje imajo petrolovci s športnimi stavami in kartami za koncerte. Ter seveda s kavo, ki je res dobra. Zdaj je mogoče na 320 bencinskih servisih po Sloveniji kupiti tudi bitcoin. Na letakih je opisano, kako se to naredi, ampak nikjer ni napisano, čemu bi to storil. Sam princip, da plačaš z denarjem, da kupiš denar, je absurden. In to na bencinskem servisu. Bitcoina, se pravi denarja ni mogoče kupiti v banki, lahko pa ga kupiš na bencinski črpalki?! Ker je država največji lastnik v Petrolu, to vsaj malo pomeni, da si je Slovenija povrnila pravico do primarne emisije …
Ampak to še ni vse; ko človeka končno premaga požrešnost, ko pohlep premaga razum in se hoče podučiti, kako bo čez noč obogatel, se pod marketinško vzorno izvedeno spletno stranjo prikaže pasica, ki pove, da so v omrežju zamude in da transakcija ni mogoča in tralala in hopsasa. Se pravi, da sredstva iz Petrolovih kuponov niso nujno prišla v vašo elektronsko denarnico. Če niso, morate napisati email in potem čakati, da nekdo pregleda, zakaj vaš kupon, ki ste ga kupili na pumpi, ni proizvedel bitcoinov na vašem računu. Zraven je še polno pomembnih angleških besed in če ste kupon slučajno kupili, v svojo denarnico pa ničesar dobili, začutite neprijetno ščemenje v predelu trtice, ušesa začnejo rasti … pa saj veste, kaj se je zgodilo Ostržku.
Bitcoin reklamirajo kot svoboden denar, s katerim brez bančnih omejitev in državnih regulativ, z minimalnimi stroški poslovanja lahko plačujete povsod po svetu; kadarkoli in kjerkoli. Vse to je super – vendar …
Če bi se naši od potrošništva zblazneli družbi uspelo vprašati o naravi denarja, pa naj bo to bankovec, kovanec evro, dolar, tolar ali kreditna kartica ter seveda končno tudi bitcoin, bi ugotovili, da je edino človeško, krščansko, če hočete v teh svetih dnevih, menjati koruzo za krompir – drobnico za hlodovino in drva za lekcije klavirja. Vse ostalo je manipulacija.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Neveljaven email naslov