Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Ko si boste v bližajočem prazničnem času zaželeli, da bi bilo prihajajoče leto predvsem finančno uspešnejše, vedite, da ste si čisto sami krivi. Prejšnje leto je bilo namreč prvo, ko bi lahko vsak posameznik, ne glede na status, izobrazbo ali sposobnosti, sam poskrbel za svojo finančno blaginjo. In če ni, si je čisto sam kriv.
Govorimo seveda o kripto valutah.
Kripto valute so ena tistih stvari, ki jih docela razume le en odstotek prebivalstva, devetindevetdesetim odstotkom pa se ne sanja, za kaj gre – a se to bojijo priznati. Ker če priznaš, da ne veš, zakaj in čemu kripto valute, hkrati priznaš, da si bedak. Kako pa naj drugače razumemo smejoče mladce, ki so pred desetimi leti vložili bajeslovnih deset evrov in so danes multimilijonarji. Še celo tisti, ki so vložili deset evrov pred petimi leti so bogataši. Še tistim, ki so vložili deset evrov v začetku letošnjega leta, ne gre slabo. Hudiča, če bi vložili deset evrov včeraj, bi jih imeli danes enajst.
Najprej je treba razjasniti teorijo. Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar.
Prvo, kar fantje z očali in računalniki razložijo, je razlika med kripto valuto in pismi, ki smo jih dobivali v sedemdesetih in so govorila o tem, da če ne boš poslal naprej deset pisem desetim prejemnikom, bo nekdo umrl. Če pa jih boš, boš obogatel. Kripto valute tudi niso izjemno učinkovita čistilna sredstva, ki jih lahko poceni dobite izključno pri vaši ultra prijazni sosedi. Prav tako niso shodi Ponzijevih svečenikov, ki se končajo na Kanarskih otokih. Kripto valute so legalne, kotirajo na borzi in so prihodnost. Kot je znano, pa je prihodnost od nekdaj profitabilna. Če vas pogoltnost prihodnosti torej še ni premamila in še vedno niste vložili ter zaslužili s kripto valutami, ste najbrž dvoje: ali brezkončno zabiti slovenski kmet ki trdi, da brez dela ni jela in ne vidi dlje od krave in mleka, ali pa celo nevarni in subverzivni marksist, ki pod odejo s svetilko prebira teze o dodani vrednosti in podobne anarhistične ideje.
Kolikor razumemo, kripto valute na Slovenskem (še) niso takšen hit, kot so kje drugje. O tem nas je podučil naš nekdanji svetovni smučarski prvak, ki je končno razkril, zakaj je nehal skakati: “Da bi obogatel, seveda!”
Nezaupljivost pregovorno lokavih Slovencev do kripto valut pa se kaže v dvojem. Radi jih proizvajamo, še raje pa krademo … In drugo: ta narod je vložil silne prihranke v bosanske elektrarne, slovenske banke, banjaluško borzo, balkanske trge in kar je bilo podobnih loterijskih iger v poskočnih devetdesetih. Vso tisto zabavo smo plačali v glavnem vsi in strah, da se z bitcoini dogaja podobno, nas hromi, da ne skočimo na glavo v najnovejšo veseloigro. Pa še nekaj: trenutno se ukvarjamo z bančno luknjo, kripto valute pa na veliko uporabljajo izraz »rudarjenje«. In kaj delajo rudarji drugega, če ne kopljejo luknje?
Kakorkoli: kapitalizmu je nekako uspelo izdelati gospodarsko panogo, kjer služite s tem, da sedite pred računalnikom. Če na glas poveš, da je to nemogoče, te označijo za bedaka. Kar je še dobro. Pred padcem Enrona, ki je začel sezono kolapsov finančnih derivatov, so nasprotnike teksaških električarjev klicali še z veliko hujšimi imeni.
Ampak bitcoin je dobil zadnje dni mogočnega zagovornika. Naš največji naftni trgovec je začel prodajati kupone, s katerimi kupiš bitcoine.
Navajeni smo, da je mogoče na bencinskih servisih kupiti vse mogoče. Podobno kot na poštah. Bencin je še najmanj; veliko veselje imajo petrolovci s športnimi stavami in kartami za koncerte. Ter seveda s kavo, ki je res dobra. Zdaj je mogoče na 320 bencinskih servisih po Sloveniji kupiti tudi bitcoin. Na letakih je opisano, kako se to naredi, ampak nikjer ni napisano, čemu bi to storil. Sam princip, da plačaš z denarjem, da kupiš denar, je absurden. In to na bencinskem servisu. Bitcoina, se pravi denarja ni mogoče kupiti v banki, lahko pa ga kupiš na bencinski črpalki?! Ker je država največji lastnik v Petrolu, to vsaj malo pomeni, da si je Slovenija povrnila pravico do primarne emisije …
Ampak to še ni vse; ko človeka končno premaga požrešnost, ko pohlep premaga razum in se hoče podučiti, kako bo čez noč obogatel, se pod marketinško vzorno izvedeno spletno stranjo prikaže pasica, ki pove, da so v omrežju zamude in da transakcija ni mogoča in tralala in hopsasa. Se pravi, da sredstva iz Petrolovih kuponov niso nujno prišla v vašo elektronsko denarnico. Če niso, morate napisati email in potem čakati, da nekdo pregleda, zakaj vaš kupon, ki ste ga kupili na pumpi, ni proizvedel bitcoinov na vašem računu. Zraven je še polno pomembnih angleških besed in če ste kupon slučajno kupili, v svojo denarnico pa ničesar dobili, začutite neprijetno ščemenje v predelu trtice, ušesa začnejo rasti … pa saj veste, kaj se je zgodilo Ostržku.
Bitcoin reklamirajo kot svoboden denar, s katerim brez bančnih omejitev in državnih regulativ, z minimalnimi stroški poslovanja lahko plačujete povsod po svetu; kadarkoli in kjerkoli. Vse to je super – vendar …
Če bi se naši od potrošništva zblazneli družbi uspelo vprašati o naravi denarja, pa naj bo to bankovec, kovanec evro, dolar, tolar ali kreditna kartica ter seveda končno tudi bitcoin, bi ugotovili, da je edino človeško, krščansko, če hočete v teh svetih dnevih, menjati koruzo za krompir – drobnico za hlodovino in drva za lekcije klavirja. Vse ostalo je manipulacija.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Ko si boste v bližajočem prazničnem času zaželeli, da bi bilo prihajajoče leto predvsem finančno uspešnejše, vedite, da ste si čisto sami krivi. Prejšnje leto je bilo namreč prvo, ko bi lahko vsak posameznik, ne glede na status, izobrazbo ali sposobnosti, sam poskrbel za svojo finančno blaginjo. In če ni, si je čisto sam kriv.
Govorimo seveda o kripto valutah.
Kripto valute so ena tistih stvari, ki jih docela razume le en odstotek prebivalstva, devetindevetdesetim odstotkom pa se ne sanja, za kaj gre – a se to bojijo priznati. Ker če priznaš, da ne veš, zakaj in čemu kripto valute, hkrati priznaš, da si bedak. Kako pa naj drugače razumemo smejoče mladce, ki so pred desetimi leti vložili bajeslovnih deset evrov in so danes multimilijonarji. Še celo tisti, ki so vložili deset evrov pred petimi leti so bogataši. Še tistim, ki so vložili deset evrov v začetku letošnjega leta, ne gre slabo. Hudiča, če bi vložili deset evrov včeraj, bi jih imeli danes enajst.
Najprej je treba razjasniti teorijo. Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar.
Prvo, kar fantje z očali in računalniki razložijo, je razlika med kripto valuto in pismi, ki smo jih dobivali v sedemdesetih in so govorila o tem, da če ne boš poslal naprej deset pisem desetim prejemnikom, bo nekdo umrl. Če pa jih boš, boš obogatel. Kripto valute tudi niso izjemno učinkovita čistilna sredstva, ki jih lahko poceni dobite izključno pri vaši ultra prijazni sosedi. Prav tako niso shodi Ponzijevih svečenikov, ki se končajo na Kanarskih otokih. Kripto valute so legalne, kotirajo na borzi in so prihodnost. Kot je znano, pa je prihodnost od nekdaj profitabilna. Če vas pogoltnost prihodnosti torej še ni premamila in še vedno niste vložili ter zaslužili s kripto valutami, ste najbrž dvoje: ali brezkončno zabiti slovenski kmet ki trdi, da brez dela ni jela in ne vidi dlje od krave in mleka, ali pa celo nevarni in subverzivni marksist, ki pod odejo s svetilko prebira teze o dodani vrednosti in podobne anarhistične ideje.
Kolikor razumemo, kripto valute na Slovenskem (še) niso takšen hit, kot so kje drugje. O tem nas je podučil naš nekdanji svetovni smučarski prvak, ki je končno razkril, zakaj je nehal skakati: “Da bi obogatel, seveda!”
Nezaupljivost pregovorno lokavih Slovencev do kripto valut pa se kaže v dvojem. Radi jih proizvajamo, še raje pa krademo … In drugo: ta narod je vložil silne prihranke v bosanske elektrarne, slovenske banke, banjaluško borzo, balkanske trge in kar je bilo podobnih loterijskih iger v poskočnih devetdesetih. Vso tisto zabavo smo plačali v glavnem vsi in strah, da se z bitcoini dogaja podobno, nas hromi, da ne skočimo na glavo v najnovejšo veseloigro. Pa še nekaj: trenutno se ukvarjamo z bančno luknjo, kripto valute pa na veliko uporabljajo izraz »rudarjenje«. In kaj delajo rudarji drugega, če ne kopljejo luknje?
Kakorkoli: kapitalizmu je nekako uspelo izdelati gospodarsko panogo, kjer služite s tem, da sedite pred računalnikom. Če na glas poveš, da je to nemogoče, te označijo za bedaka. Kar je še dobro. Pred padcem Enrona, ki je začel sezono kolapsov finančnih derivatov, so nasprotnike teksaških električarjev klicali še z veliko hujšimi imeni.
Ampak bitcoin je dobil zadnje dni mogočnega zagovornika. Naš največji naftni trgovec je začel prodajati kupone, s katerimi kupiš bitcoine.
Navajeni smo, da je mogoče na bencinskih servisih kupiti vse mogoče. Podobno kot na poštah. Bencin je še najmanj; veliko veselje imajo petrolovci s športnimi stavami in kartami za koncerte. Ter seveda s kavo, ki je res dobra. Zdaj je mogoče na 320 bencinskih servisih po Sloveniji kupiti tudi bitcoin. Na letakih je opisano, kako se to naredi, ampak nikjer ni napisano, čemu bi to storil. Sam princip, da plačaš z denarjem, da kupiš denar, je absurden. In to na bencinskem servisu. Bitcoina, se pravi denarja ni mogoče kupiti v banki, lahko pa ga kupiš na bencinski črpalki?! Ker je država največji lastnik v Petrolu, to vsaj malo pomeni, da si je Slovenija povrnila pravico do primarne emisije …
Ampak to še ni vse; ko človeka končno premaga požrešnost, ko pohlep premaga razum in se hoče podučiti, kako bo čez noč obogatel, se pod marketinško vzorno izvedeno spletno stranjo prikaže pasica, ki pove, da so v omrežju zamude in da transakcija ni mogoča in tralala in hopsasa. Se pravi, da sredstva iz Petrolovih kuponov niso nujno prišla v vašo elektronsko denarnico. Če niso, morate napisati email in potem čakati, da nekdo pregleda, zakaj vaš kupon, ki ste ga kupili na pumpi, ni proizvedel bitcoinov na vašem računu. Zraven je še polno pomembnih angleških besed in če ste kupon slučajno kupili, v svojo denarnico pa ničesar dobili, začutite neprijetno ščemenje v predelu trtice, ušesa začnejo rasti … pa saj veste, kaj se je zgodilo Ostržku.
Bitcoin reklamirajo kot svoboden denar, s katerim brez bančnih omejitev in državnih regulativ, z minimalnimi stroški poslovanja lahko plačujete povsod po svetu; kadarkoli in kjerkoli. Vse to je super – vendar …
Če bi se naši od potrošništva zblazneli družbi uspelo vprašati o naravi denarja, pa naj bo to bankovec, kovanec evro, dolar, tolar ali kreditna kartica ter seveda končno tudi bitcoin, bi ugotovili, da je edino človeško, krščansko, če hočete v teh svetih dnevih, menjati koruzo za krompir – drobnico za hlodovino in drva za lekcije klavirja. Vse ostalo je manipulacija.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Neveljaven email naslov