Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Ko si boste v bližajočem prazničnem času zaželeli, da bi bilo prihajajoče leto predvsem finančno uspešnejše, vedite, da ste si čisto sami krivi. Prejšnje leto je bilo namreč prvo, ko bi lahko vsak posameznik, ne glede na status, izobrazbo ali sposobnosti, sam poskrbel za svojo finančno blaginjo. In če ni, si je čisto sam kriv.
Govorimo seveda o kripto valutah.
Kripto valute so ena tistih stvari, ki jih docela razume le en odstotek prebivalstva, devetindevetdesetim odstotkom pa se ne sanja, za kaj gre – a se to bojijo priznati. Ker če priznaš, da ne veš, zakaj in čemu kripto valute, hkrati priznaš, da si bedak. Kako pa naj drugače razumemo smejoče mladce, ki so pred desetimi leti vložili bajeslovnih deset evrov in so danes multimilijonarji. Še celo tisti, ki so vložili deset evrov pred petimi leti so bogataši. Še tistim, ki so vložili deset evrov v začetku letošnjega leta, ne gre slabo. Hudiča, če bi vložili deset evrov včeraj, bi jih imeli danes enajst.
Najprej je treba razjasniti teorijo. Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar.
Prvo, kar fantje z očali in računalniki razložijo, je razlika med kripto valuto in pismi, ki smo jih dobivali v sedemdesetih in so govorila o tem, da če ne boš poslal naprej deset pisem desetim prejemnikom, bo nekdo umrl. Če pa jih boš, boš obogatel. Kripto valute tudi niso izjemno učinkovita čistilna sredstva, ki jih lahko poceni dobite izključno pri vaši ultra prijazni sosedi. Prav tako niso shodi Ponzijevih svečenikov, ki se končajo na Kanarskih otokih. Kripto valute so legalne, kotirajo na borzi in so prihodnost. Kot je znano, pa je prihodnost od nekdaj profitabilna. Če vas pogoltnost prihodnosti torej še ni premamila in še vedno niste vložili ter zaslužili s kripto valutami, ste najbrž dvoje: ali brezkončno zabiti slovenski kmet ki trdi, da brez dela ni jela in ne vidi dlje od krave in mleka, ali pa celo nevarni in subverzivni marksist, ki pod odejo s svetilko prebira teze o dodani vrednosti in podobne anarhistične ideje.
Kolikor razumemo, kripto valute na Slovenskem (še) niso takšen hit, kot so kje drugje. O tem nas je podučil naš nekdanji svetovni smučarski prvak, ki je končno razkril, zakaj je nehal skakati: “Da bi obogatel, seveda!”
Nezaupljivost pregovorno lokavih Slovencev do kripto valut pa se kaže v dvojem. Radi jih proizvajamo, še raje pa krademo … In drugo: ta narod je vložil silne prihranke v bosanske elektrarne, slovenske banke, banjaluško borzo, balkanske trge in kar je bilo podobnih loterijskih iger v poskočnih devetdesetih. Vso tisto zabavo smo plačali v glavnem vsi in strah, da se z bitcoini dogaja podobno, nas hromi, da ne skočimo na glavo v najnovejšo veseloigro. Pa še nekaj: trenutno se ukvarjamo z bančno luknjo, kripto valute pa na veliko uporabljajo izraz »rudarjenje«. In kaj delajo rudarji drugega, če ne kopljejo luknje?
Kakorkoli: kapitalizmu je nekako uspelo izdelati gospodarsko panogo, kjer služite s tem, da sedite pred računalnikom. Če na glas poveš, da je to nemogoče, te označijo za bedaka. Kar je še dobro. Pred padcem Enrona, ki je začel sezono kolapsov finančnih derivatov, so nasprotnike teksaških električarjev klicali še z veliko hujšimi imeni.
Ampak bitcoin je dobil zadnje dni mogočnega zagovornika. Naš največji naftni trgovec je začel prodajati kupone, s katerimi kupiš bitcoine.
Navajeni smo, da je mogoče na bencinskih servisih kupiti vse mogoče. Podobno kot na poštah. Bencin je še najmanj; veliko veselje imajo petrolovci s športnimi stavami in kartami za koncerte. Ter seveda s kavo, ki je res dobra. Zdaj je mogoče na 320 bencinskih servisih po Sloveniji kupiti tudi bitcoin. Na letakih je opisano, kako se to naredi, ampak nikjer ni napisano, čemu bi to storil. Sam princip, da plačaš z denarjem, da kupiš denar, je absurden. In to na bencinskem servisu. Bitcoina, se pravi denarja ni mogoče kupiti v banki, lahko pa ga kupiš na bencinski črpalki?! Ker je država največji lastnik v Petrolu, to vsaj malo pomeni, da si je Slovenija povrnila pravico do primarne emisije …
Ampak to še ni vse; ko človeka končno premaga požrešnost, ko pohlep premaga razum in se hoče podučiti, kako bo čez noč obogatel, se pod marketinško vzorno izvedeno spletno stranjo prikaže pasica, ki pove, da so v omrežju zamude in da transakcija ni mogoča in tralala in hopsasa. Se pravi, da sredstva iz Petrolovih kuponov niso nujno prišla v vašo elektronsko denarnico. Če niso, morate napisati email in potem čakati, da nekdo pregleda, zakaj vaš kupon, ki ste ga kupili na pumpi, ni proizvedel bitcoinov na vašem računu. Zraven je še polno pomembnih angleških besed in če ste kupon slučajno kupili, v svojo denarnico pa ničesar dobili, začutite neprijetno ščemenje v predelu trtice, ušesa začnejo rasti … pa saj veste, kaj se je zgodilo Ostržku.
Bitcoin reklamirajo kot svoboden denar, s katerim brez bančnih omejitev in državnih regulativ, z minimalnimi stroški poslovanja lahko plačujete povsod po svetu; kadarkoli in kjerkoli. Vse to je super – vendar …
Če bi se naši od potrošništva zblazneli družbi uspelo vprašati o naravi denarja, pa naj bo to bankovec, kovanec evro, dolar, tolar ali kreditna kartica ter seveda končno tudi bitcoin, bi ugotovili, da je edino človeško, krščansko, če hočete v teh svetih dnevih, menjati koruzo za krompir – drobnico za hlodovino in drva za lekcije klavirja. Vse ostalo je manipulacija.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Ko si boste v bližajočem prazničnem času zaželeli, da bi bilo prihajajoče leto predvsem finančno uspešnejše, vedite, da ste si čisto sami krivi. Prejšnje leto je bilo namreč prvo, ko bi lahko vsak posameznik, ne glede na status, izobrazbo ali sposobnosti, sam poskrbel za svojo finančno blaginjo. In če ni, si je čisto sam kriv.
Govorimo seveda o kripto valutah.
Kripto valute so ena tistih stvari, ki jih docela razume le en odstotek prebivalstva, devetindevetdesetim odstotkom pa se ne sanja, za kaj gre – a se to bojijo priznati. Ker če priznaš, da ne veš, zakaj in čemu kripto valute, hkrati priznaš, da si bedak. Kako pa naj drugače razumemo smejoče mladce, ki so pred desetimi leti vložili bajeslovnih deset evrov in so danes multimilijonarji. Še celo tisti, ki so vložili deset evrov pred petimi leti so bogataši. Še tistim, ki so vložili deset evrov v začetku letošnjega leta, ne gre slabo. Hudiča, če bi vložili deset evrov včeraj, bi jih imeli danes enajst.
Najprej je treba razjasniti teorijo. Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar.
Prvo, kar fantje z očali in računalniki razložijo, je razlika med kripto valuto in pismi, ki smo jih dobivali v sedemdesetih in so govorila o tem, da če ne boš poslal naprej deset pisem desetim prejemnikom, bo nekdo umrl. Če pa jih boš, boš obogatel. Kripto valute tudi niso izjemno učinkovita čistilna sredstva, ki jih lahko poceni dobite izključno pri vaši ultra prijazni sosedi. Prav tako niso shodi Ponzijevih svečenikov, ki se končajo na Kanarskih otokih. Kripto valute so legalne, kotirajo na borzi in so prihodnost. Kot je znano, pa je prihodnost od nekdaj profitabilna. Če vas pogoltnost prihodnosti torej še ni premamila in še vedno niste vložili ter zaslužili s kripto valutami, ste najbrž dvoje: ali brezkončno zabiti slovenski kmet ki trdi, da brez dela ni jela in ne vidi dlje od krave in mleka, ali pa celo nevarni in subverzivni marksist, ki pod odejo s svetilko prebira teze o dodani vrednosti in podobne anarhistične ideje.
Kolikor razumemo, kripto valute na Slovenskem (še) niso takšen hit, kot so kje drugje. O tem nas je podučil naš nekdanji svetovni smučarski prvak, ki je končno razkril, zakaj je nehal skakati: “Da bi obogatel, seveda!”
Nezaupljivost pregovorno lokavih Slovencev do kripto valut pa se kaže v dvojem. Radi jih proizvajamo, še raje pa krademo … In drugo: ta narod je vložil silne prihranke v bosanske elektrarne, slovenske banke, banjaluško borzo, balkanske trge in kar je bilo podobnih loterijskih iger v poskočnih devetdesetih. Vso tisto zabavo smo plačali v glavnem vsi in strah, da se z bitcoini dogaja podobno, nas hromi, da ne skočimo na glavo v najnovejšo veseloigro. Pa še nekaj: trenutno se ukvarjamo z bančno luknjo, kripto valute pa na veliko uporabljajo izraz »rudarjenje«. In kaj delajo rudarji drugega, če ne kopljejo luknje?
Kakorkoli: kapitalizmu je nekako uspelo izdelati gospodarsko panogo, kjer služite s tem, da sedite pred računalnikom. Če na glas poveš, da je to nemogoče, te označijo za bedaka. Kar je še dobro. Pred padcem Enrona, ki je začel sezono kolapsov finančnih derivatov, so nasprotnike teksaških električarjev klicali še z veliko hujšimi imeni.
Ampak bitcoin je dobil zadnje dni mogočnega zagovornika. Naš največji naftni trgovec je začel prodajati kupone, s katerimi kupiš bitcoine.
Navajeni smo, da je mogoče na bencinskih servisih kupiti vse mogoče. Podobno kot na poštah. Bencin je še najmanj; veliko veselje imajo petrolovci s športnimi stavami in kartami za koncerte. Ter seveda s kavo, ki je res dobra. Zdaj je mogoče na 320 bencinskih servisih po Sloveniji kupiti tudi bitcoin. Na letakih je opisano, kako se to naredi, ampak nikjer ni napisano, čemu bi to storil. Sam princip, da plačaš z denarjem, da kupiš denar, je absurden. In to na bencinskem servisu. Bitcoina, se pravi denarja ni mogoče kupiti v banki, lahko pa ga kupiš na bencinski črpalki?! Ker je država največji lastnik v Petrolu, to vsaj malo pomeni, da si je Slovenija povrnila pravico do primarne emisije …
Ampak to še ni vse; ko človeka končno premaga požrešnost, ko pohlep premaga razum in se hoče podučiti, kako bo čez noč obogatel, se pod marketinško vzorno izvedeno spletno stranjo prikaže pasica, ki pove, da so v omrežju zamude in da transakcija ni mogoča in tralala in hopsasa. Se pravi, da sredstva iz Petrolovih kuponov niso nujno prišla v vašo elektronsko denarnico. Če niso, morate napisati email in potem čakati, da nekdo pregleda, zakaj vaš kupon, ki ste ga kupili na pumpi, ni proizvedel bitcoinov na vašem računu. Zraven je še polno pomembnih angleških besed in če ste kupon slučajno kupili, v svojo denarnico pa ničesar dobili, začutite neprijetno ščemenje v predelu trtice, ušesa začnejo rasti … pa saj veste, kaj se je zgodilo Ostržku.
Bitcoin reklamirajo kot svoboden denar, s katerim brez bančnih omejitev in državnih regulativ, z minimalnimi stroški poslovanja lahko plačujete povsod po svetu; kadarkoli in kjerkoli. Vse to je super – vendar …
Če bi se naši od potrošništva zblazneli družbi uspelo vprašati o naravi denarja, pa naj bo to bankovec, kovanec evro, dolar, tolar ali kreditna kartica ter seveda končno tudi bitcoin, bi ugotovili, da je edino človeško, krščansko, če hočete v teh svetih dnevih, menjati koruzo za krompir – drobnico za hlodovino in drva za lekcije klavirja. Vse ostalo je manipulacija.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov