Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
Danes pa nekaj malega o ženskah. In o prsih in zadnjicah. O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola. O takšnih stvareh. Marec se zdi primeren mesec. In čeprav je avtor teh vrstic pred leti že dobil svojo porcijo gneva, ko se je obregnil ob svetohlinstvo moške interpretacije spolne nedotakljivosti žensk, še kar sili v osje gnezdo. Skupaj s preostalimi tremi milijardami in pol moških.
Novi konservatizem, ki je zavel iz Amerike, je mogoče primerjati s kriptovalutami. Spolno visoko delinkventna družba si je omislila nekaj mesecev nekontrolirane in nekritične rasti protimoškega gneva, ki je končno pljusknil najprej ob evropske obale, pozneje pa tudi ob slovensko. Francozinje, recimo lepotica dneva osebno, so Američankam sicer zabrusile, naj ne javkajo po nepotrebnem, a z one strani Atlantika so kar naprej prihajale bolj in bolj grozovite obtožbe … podrobnosti resnično gnusnih zločinov. Podoba je, da so igralke na začetku igralske kariere najprej sistemsko zlorabljene.
Tudi če to na prvi pogled neverjetno dejstvo sprejmemo kot verjetno, je vsaj delček dvoma zasadil poznejši protest; črna na rdeči preprogi je bil strahoten udarec za moški šovinizem! Še sploh, ker so hollywoodske zadnjice in prsi v črnem bile videti odlično. Na oskarjih pa je, kot pri kriptovalutah, vnema padla in zadnjice in prsi so kukale vsem na očeh že iz oblek normalnih barv. S tem je Hollywood sporočil, da je po lanski modi izključenosti temnopoltih tudi letošnja moda izključenosti in spolne ranljivosti žensk počasi mimo.
Ampak Hollywood prodaja sanje (zadnje čase bolj nočne more), mi pa moramo živeti v resničnem svetu. Z resničnimi prsmi in resničnimi zadnjicami. Ki jih sicer zadnje tedne v javnosti ni dobro omenjati, da ne bi nasolili še odprtih ran – kar pa je svetohlinstvo brez primere. Kljub temu, da lepotic ni več pri Formuli 1 in da jih ni več na avtomobilskih salonih, prsi in zadnjice še vedno polnijo naš vsakdan. Celotno potrošništvo, vsa prodaja, cele industrijske veje temeljijo na znanem dejstvu, da spolnost, seks in erotika pospešujejo prodajo! Anatomijo ženskega telesa se v šolah marketinga najbrž učijo prav tako natančno kot na medicini!
Tako prsi in zadnjice migljajo z zaslona ob najbolj neverjetnih izdelkih široke potrošnje, kar je posledično za ženski spol veliko bolj poniževalno kot spolne dogodivščine delno motenega producenta.
Ampak nedoslednost, bolje rečeno hinavščina vse družbe, se pravi tako moškega kot ženskega spola, do sistemskega in nenehnega onečaščenja ženskega telesa kot gospodarskega subjekta je le prvi del problema. Drugi del, v katerem prosimo za nekaj malega moške solidarnosti, pa je dejstvo, da je na mizi ves čas statistična izključenost žensk iz družbe; prav nobena statistika pa se ne ukvarja z resnično močjo žensk. Pa s tem ne mislimo na traktate o ženski in materi, temveč na preprosto in v gostilnah milijonkrat izpovedano dejstvo, kako nas ženske držijo na kratko!
Obračamo se stran od nasilnežev med nami, ki so navadni kriminalci; vseeno pa bi radi opozorili na nekaj dejstev. Ker ne verjamemo v povsem uravnotežen žensko-moški odnos – nad njim so obupali celo v ženskih revijah in turških nadaljevankah – poglejmo resnici v oči. V žensko-moškem odnosu, vsaj glede mesta za dopust, barve zidov, razmerja plin/elektrika, razmerja meso/stročnice, razmerja vino/voda, razmerja tekma/nadaljevanka in razmerja sprehod/kavč, na dolgi rok zmagujejo ženske. Seveda so zgoraj naštete stereotipne kategorije, s katerimi samo razkrivamo slabo prikriti seksizem.
Zato poglejmo še korak dlje; ženske so povsem prevzele otroško varstvo in osnovno šolstvo. Tudi velik del srednjega šolstva. Žensko je skoraj celotno zdravstvo. Žensko je novinarstvo in v večjem delu sodstvo. In to ne nezasluženo; ženske so sposobnejše, bolj prizadevne, manj melanholične. Moška trdnjava so tako ostale relativno nepomembne dejavnosti; recimo politika in lov. Delno tudi moda.
Če je moška dominacija danes še izražena v nekakšnih statistikah in raziskavah, bo čez desetletje ali dve postajala vedno večji mit. Še več; zdi se, da je prepir in obsedenost s prsmi in zadnjicami le del taktike, slepilnega manevra, ki bo v končni konsekvenci omogočil vzpostavitev novega matriarhata.
Medtem, ko smo se moški prepirali z žensko osvobodilno frontoo primernosti prsi in zadnjic, so nas resnične gospodarice postavile najprej pred štedilnik, nato pred vrtec, da smo danes končno postali v internet bevskajoči psički, prepričani v večno resnico, ki nam jo razodeva penis.
Za razumnega je pojmovanje sveta kot posledico moško-ženskega konflikta tako nerazumljivo kot nesprejemljivo. Utopični internetni feminizem, ki je v modi zadnjih nekaj mesecev, je žaljiv tako za ženske kot tudi za moške. Problematizira namreč očitno in ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih nihče več zares ne zastavlja. Povzeto s terminologijo meseca marca: ko bodo v naslednjih letih zavladale ženske, vzgojene v duhu 8. marca, bomo emancipirani moški za materinski dan kupovali šopke.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
Danes pa nekaj malega o ženskah. In o prsih in zadnjicah. O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola. O takšnih stvareh. Marec se zdi primeren mesec. In čeprav je avtor teh vrstic pred leti že dobil svojo porcijo gneva, ko se je obregnil ob svetohlinstvo moške interpretacije spolne nedotakljivosti žensk, še kar sili v osje gnezdo. Skupaj s preostalimi tremi milijardami in pol moških.
Novi konservatizem, ki je zavel iz Amerike, je mogoče primerjati s kriptovalutami. Spolno visoko delinkventna družba si je omislila nekaj mesecev nekontrolirane in nekritične rasti protimoškega gneva, ki je končno pljusknil najprej ob evropske obale, pozneje pa tudi ob slovensko. Francozinje, recimo lepotica dneva osebno, so Američankam sicer zabrusile, naj ne javkajo po nepotrebnem, a z one strani Atlantika so kar naprej prihajale bolj in bolj grozovite obtožbe … podrobnosti resnično gnusnih zločinov. Podoba je, da so igralke na začetku igralske kariere najprej sistemsko zlorabljene.
Tudi če to na prvi pogled neverjetno dejstvo sprejmemo kot verjetno, je vsaj delček dvoma zasadil poznejši protest; črna na rdeči preprogi je bil strahoten udarec za moški šovinizem! Še sploh, ker so hollywoodske zadnjice in prsi v črnem bile videti odlično. Na oskarjih pa je, kot pri kriptovalutah, vnema padla in zadnjice in prsi so kukale vsem na očeh že iz oblek normalnih barv. S tem je Hollywood sporočil, da je po lanski modi izključenosti temnopoltih tudi letošnja moda izključenosti in spolne ranljivosti žensk počasi mimo.
Ampak Hollywood prodaja sanje (zadnje čase bolj nočne more), mi pa moramo živeti v resničnem svetu. Z resničnimi prsmi in resničnimi zadnjicami. Ki jih sicer zadnje tedne v javnosti ni dobro omenjati, da ne bi nasolili še odprtih ran – kar pa je svetohlinstvo brez primere. Kljub temu, da lepotic ni več pri Formuli 1 in da jih ni več na avtomobilskih salonih, prsi in zadnjice še vedno polnijo naš vsakdan. Celotno potrošništvo, vsa prodaja, cele industrijske veje temeljijo na znanem dejstvu, da spolnost, seks in erotika pospešujejo prodajo! Anatomijo ženskega telesa se v šolah marketinga najbrž učijo prav tako natančno kot na medicini!
Tako prsi in zadnjice migljajo z zaslona ob najbolj neverjetnih izdelkih široke potrošnje, kar je posledično za ženski spol veliko bolj poniževalno kot spolne dogodivščine delno motenega producenta.
Ampak nedoslednost, bolje rečeno hinavščina vse družbe, se pravi tako moškega kot ženskega spola, do sistemskega in nenehnega onečaščenja ženskega telesa kot gospodarskega subjekta je le prvi del problema. Drugi del, v katerem prosimo za nekaj malega moške solidarnosti, pa je dejstvo, da je na mizi ves čas statistična izključenost žensk iz družbe; prav nobena statistika pa se ne ukvarja z resnično močjo žensk. Pa s tem ne mislimo na traktate o ženski in materi, temveč na preprosto in v gostilnah milijonkrat izpovedano dejstvo, kako nas ženske držijo na kratko!
Obračamo se stran od nasilnežev med nami, ki so navadni kriminalci; vseeno pa bi radi opozorili na nekaj dejstev. Ker ne verjamemo v povsem uravnotežen žensko-moški odnos – nad njim so obupali celo v ženskih revijah in turških nadaljevankah – poglejmo resnici v oči. V žensko-moškem odnosu, vsaj glede mesta za dopust, barve zidov, razmerja plin/elektrika, razmerja meso/stročnice, razmerja vino/voda, razmerja tekma/nadaljevanka in razmerja sprehod/kavč, na dolgi rok zmagujejo ženske. Seveda so zgoraj naštete stereotipne kategorije, s katerimi samo razkrivamo slabo prikriti seksizem.
Zato poglejmo še korak dlje; ženske so povsem prevzele otroško varstvo in osnovno šolstvo. Tudi velik del srednjega šolstva. Žensko je skoraj celotno zdravstvo. Žensko je novinarstvo in v večjem delu sodstvo. In to ne nezasluženo; ženske so sposobnejše, bolj prizadevne, manj melanholične. Moška trdnjava so tako ostale relativno nepomembne dejavnosti; recimo politika in lov. Delno tudi moda.
Če je moška dominacija danes še izražena v nekakšnih statistikah in raziskavah, bo čez desetletje ali dve postajala vedno večji mit. Še več; zdi se, da je prepir in obsedenost s prsmi in zadnjicami le del taktike, slepilnega manevra, ki bo v končni konsekvenci omogočil vzpostavitev novega matriarhata.
Medtem, ko smo se moški prepirali z žensko osvobodilno frontoo primernosti prsi in zadnjic, so nas resnične gospodarice postavile najprej pred štedilnik, nato pred vrtec, da smo danes končno postali v internet bevskajoči psički, prepričani v večno resnico, ki nam jo razodeva penis.
Za razumnega je pojmovanje sveta kot posledico moško-ženskega konflikta tako nerazumljivo kot nesprejemljivo. Utopični internetni feminizem, ki je v modi zadnjih nekaj mesecev, je žaljiv tako za ženske kot tudi za moške. Problematizira namreč očitno in ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih nihče več zares ne zastavlja. Povzeto s terminologijo meseca marca: ko bodo v naslednjih letih zavladale ženske, vzgojene v duhu 8. marca, bomo emancipirani moški za materinski dan kupovali šopke.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov