Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
Danes pa nekaj malega o ženskah. In o prsih in zadnjicah. O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola. O takšnih stvareh. Marec se zdi primeren mesec. In čeprav je avtor teh vrstic pred leti že dobil svojo porcijo gneva, ko se je obregnil ob svetohlinstvo moške interpretacije spolne nedotakljivosti žensk, še kar sili v osje gnezdo. Skupaj s preostalimi tremi milijardami in pol moških.
Novi konservatizem, ki je zavel iz Amerike, je mogoče primerjati s kriptovalutami. Spolno visoko delinkventna družba si je omislila nekaj mesecev nekontrolirane in nekritične rasti protimoškega gneva, ki je končno pljusknil najprej ob evropske obale, pozneje pa tudi ob slovensko. Francozinje, recimo lepotica dneva osebno, so Američankam sicer zabrusile, naj ne javkajo po nepotrebnem, a z one strani Atlantika so kar naprej prihajale bolj in bolj grozovite obtožbe … podrobnosti resnično gnusnih zločinov. Podoba je, da so igralke na začetku igralske kariere najprej sistemsko zlorabljene.
Tudi če to na prvi pogled neverjetno dejstvo sprejmemo kot verjetno, je vsaj delček dvoma zasadil poznejši protest; črna na rdeči preprogi je bil strahoten udarec za moški šovinizem! Še sploh, ker so hollywoodske zadnjice in prsi v črnem bile videti odlično. Na oskarjih pa je, kot pri kriptovalutah, vnema padla in zadnjice in prsi so kukale vsem na očeh že iz oblek normalnih barv. S tem je Hollywood sporočil, da je po lanski modi izključenosti temnopoltih tudi letošnja moda izključenosti in spolne ranljivosti žensk počasi mimo.
Ampak Hollywood prodaja sanje (zadnje čase bolj nočne more), mi pa moramo živeti v resničnem svetu. Z resničnimi prsmi in resničnimi zadnjicami. Ki jih sicer zadnje tedne v javnosti ni dobro omenjati, da ne bi nasolili še odprtih ran – kar pa je svetohlinstvo brez primere. Kljub temu, da lepotic ni več pri Formuli 1 in da jih ni več na avtomobilskih salonih, prsi in zadnjice še vedno polnijo naš vsakdan. Celotno potrošništvo, vsa prodaja, cele industrijske veje temeljijo na znanem dejstvu, da spolnost, seks in erotika pospešujejo prodajo! Anatomijo ženskega telesa se v šolah marketinga najbrž učijo prav tako natančno kot na medicini!
Tako prsi in zadnjice migljajo z zaslona ob najbolj neverjetnih izdelkih široke potrošnje, kar je posledično za ženski spol veliko bolj poniževalno kot spolne dogodivščine delno motenega producenta.
Ampak nedoslednost, bolje rečeno hinavščina vse družbe, se pravi tako moškega kot ženskega spola, do sistemskega in nenehnega onečaščenja ženskega telesa kot gospodarskega subjekta je le prvi del problema. Drugi del, v katerem prosimo za nekaj malega moške solidarnosti, pa je dejstvo, da je na mizi ves čas statistična izključenost žensk iz družbe; prav nobena statistika pa se ne ukvarja z resnično močjo žensk. Pa s tem ne mislimo na traktate o ženski in materi, temveč na preprosto in v gostilnah milijonkrat izpovedano dejstvo, kako nas ženske držijo na kratko!
Obračamo se stran od nasilnežev med nami, ki so navadni kriminalci; vseeno pa bi radi opozorili na nekaj dejstev. Ker ne verjamemo v povsem uravnotežen žensko-moški odnos – nad njim so obupali celo v ženskih revijah in turških nadaljevankah – poglejmo resnici v oči. V žensko-moškem odnosu, vsaj glede mesta za dopust, barve zidov, razmerja plin/elektrika, razmerja meso/stročnice, razmerja vino/voda, razmerja tekma/nadaljevanka in razmerja sprehod/kavč, na dolgi rok zmagujejo ženske. Seveda so zgoraj naštete stereotipne kategorije, s katerimi samo razkrivamo slabo prikriti seksizem.
Zato poglejmo še korak dlje; ženske so povsem prevzele otroško varstvo in osnovno šolstvo. Tudi velik del srednjega šolstva. Žensko je skoraj celotno zdravstvo. Žensko je novinarstvo in v večjem delu sodstvo. In to ne nezasluženo; ženske so sposobnejše, bolj prizadevne, manj melanholične. Moška trdnjava so tako ostale relativno nepomembne dejavnosti; recimo politika in lov. Delno tudi moda.
Če je moška dominacija danes še izražena v nekakšnih statistikah in raziskavah, bo čez desetletje ali dve postajala vedno večji mit. Še več; zdi se, da je prepir in obsedenost s prsmi in zadnjicami le del taktike, slepilnega manevra, ki bo v končni konsekvenci omogočil vzpostavitev novega matriarhata.
Medtem, ko smo se moški prepirali z žensko osvobodilno frontoo primernosti prsi in zadnjic, so nas resnične gospodarice postavile najprej pred štedilnik, nato pred vrtec, da smo danes končno postali v internet bevskajoči psički, prepričani v večno resnico, ki nam jo razodeva penis.
Za razumnega je pojmovanje sveta kot posledico moško-ženskega konflikta tako nerazumljivo kot nesprejemljivo. Utopični internetni feminizem, ki je v modi zadnjih nekaj mesecev, je žaljiv tako za ženske kot tudi za moške. Problematizira namreč očitno in ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih nihče več zares ne zastavlja. Povzeto s terminologijo meseca marca: ko bodo v naslednjih letih zavladale ženske, vzgojene v duhu 8. marca, bomo emancipirani moški za materinski dan kupovali šopke.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
Danes pa nekaj malega o ženskah. In o prsih in zadnjicah. O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola. O takšnih stvareh. Marec se zdi primeren mesec. In čeprav je avtor teh vrstic pred leti že dobil svojo porcijo gneva, ko se je obregnil ob svetohlinstvo moške interpretacije spolne nedotakljivosti žensk, še kar sili v osje gnezdo. Skupaj s preostalimi tremi milijardami in pol moških.
Novi konservatizem, ki je zavel iz Amerike, je mogoče primerjati s kriptovalutami. Spolno visoko delinkventna družba si je omislila nekaj mesecev nekontrolirane in nekritične rasti protimoškega gneva, ki je končno pljusknil najprej ob evropske obale, pozneje pa tudi ob slovensko. Francozinje, recimo lepotica dneva osebno, so Američankam sicer zabrusile, naj ne javkajo po nepotrebnem, a z one strani Atlantika so kar naprej prihajale bolj in bolj grozovite obtožbe … podrobnosti resnično gnusnih zločinov. Podoba je, da so igralke na začetku igralske kariere najprej sistemsko zlorabljene.
Tudi če to na prvi pogled neverjetno dejstvo sprejmemo kot verjetno, je vsaj delček dvoma zasadil poznejši protest; črna na rdeči preprogi je bil strahoten udarec za moški šovinizem! Še sploh, ker so hollywoodske zadnjice in prsi v črnem bile videti odlično. Na oskarjih pa je, kot pri kriptovalutah, vnema padla in zadnjice in prsi so kukale vsem na očeh že iz oblek normalnih barv. S tem je Hollywood sporočil, da je po lanski modi izključenosti temnopoltih tudi letošnja moda izključenosti in spolne ranljivosti žensk počasi mimo.
Ampak Hollywood prodaja sanje (zadnje čase bolj nočne more), mi pa moramo živeti v resničnem svetu. Z resničnimi prsmi in resničnimi zadnjicami. Ki jih sicer zadnje tedne v javnosti ni dobro omenjati, da ne bi nasolili še odprtih ran – kar pa je svetohlinstvo brez primere. Kljub temu, da lepotic ni več pri Formuli 1 in da jih ni več na avtomobilskih salonih, prsi in zadnjice še vedno polnijo naš vsakdan. Celotno potrošništvo, vsa prodaja, cele industrijske veje temeljijo na znanem dejstvu, da spolnost, seks in erotika pospešujejo prodajo! Anatomijo ženskega telesa se v šolah marketinga najbrž učijo prav tako natančno kot na medicini!
Tako prsi in zadnjice migljajo z zaslona ob najbolj neverjetnih izdelkih široke potrošnje, kar je posledično za ženski spol veliko bolj poniževalno kot spolne dogodivščine delno motenega producenta.
Ampak nedoslednost, bolje rečeno hinavščina vse družbe, se pravi tako moškega kot ženskega spola, do sistemskega in nenehnega onečaščenja ženskega telesa kot gospodarskega subjekta je le prvi del problema. Drugi del, v katerem prosimo za nekaj malega moške solidarnosti, pa je dejstvo, da je na mizi ves čas statistična izključenost žensk iz družbe; prav nobena statistika pa se ne ukvarja z resnično močjo žensk. Pa s tem ne mislimo na traktate o ženski in materi, temveč na preprosto in v gostilnah milijonkrat izpovedano dejstvo, kako nas ženske držijo na kratko!
Obračamo se stran od nasilnežev med nami, ki so navadni kriminalci; vseeno pa bi radi opozorili na nekaj dejstev. Ker ne verjamemo v povsem uravnotežen žensko-moški odnos – nad njim so obupali celo v ženskih revijah in turških nadaljevankah – poglejmo resnici v oči. V žensko-moškem odnosu, vsaj glede mesta za dopust, barve zidov, razmerja plin/elektrika, razmerja meso/stročnice, razmerja vino/voda, razmerja tekma/nadaljevanka in razmerja sprehod/kavč, na dolgi rok zmagujejo ženske. Seveda so zgoraj naštete stereotipne kategorije, s katerimi samo razkrivamo slabo prikriti seksizem.
Zato poglejmo še korak dlje; ženske so povsem prevzele otroško varstvo in osnovno šolstvo. Tudi velik del srednjega šolstva. Žensko je skoraj celotno zdravstvo. Žensko je novinarstvo in v večjem delu sodstvo. In to ne nezasluženo; ženske so sposobnejše, bolj prizadevne, manj melanholične. Moška trdnjava so tako ostale relativno nepomembne dejavnosti; recimo politika in lov. Delno tudi moda.
Če je moška dominacija danes še izražena v nekakšnih statistikah in raziskavah, bo čez desetletje ali dve postajala vedno večji mit. Še več; zdi se, da je prepir in obsedenost s prsmi in zadnjicami le del taktike, slepilnega manevra, ki bo v končni konsekvenci omogočil vzpostavitev novega matriarhata.
Medtem, ko smo se moški prepirali z žensko osvobodilno frontoo primernosti prsi in zadnjic, so nas resnične gospodarice postavile najprej pred štedilnik, nato pred vrtec, da smo danes končno postali v internet bevskajoči psički, prepričani v večno resnico, ki nam jo razodeva penis.
Za razumnega je pojmovanje sveta kot posledico moško-ženskega konflikta tako nerazumljivo kot nesprejemljivo. Utopični internetni feminizem, ki je v modi zadnjih nekaj mesecev, je žaljiv tako za ženske kot tudi za moške. Problematizira namreč očitno in ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih nihče več zares ne zastavlja. Povzeto s terminologijo meseca marca: ko bodo v naslednjih letih zavladale ženske, vzgojene v duhu 8. marca, bomo emancipirani moški za materinski dan kupovali šopke.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Neveljaven email naslov