Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
Danes pa nekaj malega o ženskah. In o prsih in zadnjicah. O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola. O takšnih stvareh. Marec se zdi primeren mesec. In čeprav je avtor teh vrstic pred leti že dobil svojo porcijo gneva, ko se je obregnil ob svetohlinstvo moške interpretacije spolne nedotakljivosti žensk, še kar sili v osje gnezdo. Skupaj s preostalimi tremi milijardami in pol moških.
Novi konservatizem, ki je zavel iz Amerike, je mogoče primerjati s kriptovalutami. Spolno visoko delinkventna družba si je omislila nekaj mesecev nekontrolirane in nekritične rasti protimoškega gneva, ki je končno pljusknil najprej ob evropske obale, pozneje pa tudi ob slovensko. Francozinje, recimo lepotica dneva osebno, so Američankam sicer zabrusile, naj ne javkajo po nepotrebnem, a z one strani Atlantika so kar naprej prihajale bolj in bolj grozovite obtožbe … podrobnosti resnično gnusnih zločinov. Podoba je, da so igralke na začetku igralske kariere najprej sistemsko zlorabljene.
Tudi če to na prvi pogled neverjetno dejstvo sprejmemo kot verjetno, je vsaj delček dvoma zasadil poznejši protest; črna na rdeči preprogi je bil strahoten udarec za moški šovinizem! Še sploh, ker so hollywoodske zadnjice in prsi v črnem bile videti odlično. Na oskarjih pa je, kot pri kriptovalutah, vnema padla in zadnjice in prsi so kukale vsem na očeh že iz oblek normalnih barv. S tem je Hollywood sporočil, da je po lanski modi izključenosti temnopoltih tudi letošnja moda izključenosti in spolne ranljivosti žensk počasi mimo.
Ampak Hollywood prodaja sanje (zadnje čase bolj nočne more), mi pa moramo živeti v resničnem svetu. Z resničnimi prsmi in resničnimi zadnjicami. Ki jih sicer zadnje tedne v javnosti ni dobro omenjati, da ne bi nasolili še odprtih ran – kar pa je svetohlinstvo brez primere. Kljub temu, da lepotic ni več pri Formuli 1 in da jih ni več na avtomobilskih salonih, prsi in zadnjice še vedno polnijo naš vsakdan. Celotno potrošništvo, vsa prodaja, cele industrijske veje temeljijo na znanem dejstvu, da spolnost, seks in erotika pospešujejo prodajo! Anatomijo ženskega telesa se v šolah marketinga najbrž učijo prav tako natančno kot na medicini!
Tako prsi in zadnjice migljajo z zaslona ob najbolj neverjetnih izdelkih široke potrošnje, kar je posledično za ženski spol veliko bolj poniževalno kot spolne dogodivščine delno motenega producenta.
Ampak nedoslednost, bolje rečeno hinavščina vse družbe, se pravi tako moškega kot ženskega spola, do sistemskega in nenehnega onečaščenja ženskega telesa kot gospodarskega subjekta je le prvi del problema. Drugi del, v katerem prosimo za nekaj malega moške solidarnosti, pa je dejstvo, da je na mizi ves čas statistična izključenost žensk iz družbe; prav nobena statistika pa se ne ukvarja z resnično močjo žensk. Pa s tem ne mislimo na traktate o ženski in materi, temveč na preprosto in v gostilnah milijonkrat izpovedano dejstvo, kako nas ženske držijo na kratko!
Obračamo se stran od nasilnežev med nami, ki so navadni kriminalci; vseeno pa bi radi opozorili na nekaj dejstev. Ker ne verjamemo v povsem uravnotežen žensko-moški odnos – nad njim so obupali celo v ženskih revijah in turških nadaljevankah – poglejmo resnici v oči. V žensko-moškem odnosu, vsaj glede mesta za dopust, barve zidov, razmerja plin/elektrika, razmerja meso/stročnice, razmerja vino/voda, razmerja tekma/nadaljevanka in razmerja sprehod/kavč, na dolgi rok zmagujejo ženske. Seveda so zgoraj naštete stereotipne kategorije, s katerimi samo razkrivamo slabo prikriti seksizem.
Zato poglejmo še korak dlje; ženske so povsem prevzele otroško varstvo in osnovno šolstvo. Tudi velik del srednjega šolstva. Žensko je skoraj celotno zdravstvo. Žensko je novinarstvo in v večjem delu sodstvo. In to ne nezasluženo; ženske so sposobnejše, bolj prizadevne, manj melanholične. Moška trdnjava so tako ostale relativno nepomembne dejavnosti; recimo politika in lov. Delno tudi moda.
Če je moška dominacija danes še izražena v nekakšnih statistikah in raziskavah, bo čez desetletje ali dve postajala vedno večji mit. Še več; zdi se, da je prepir in obsedenost s prsmi in zadnjicami le del taktike, slepilnega manevra, ki bo v končni konsekvenci omogočil vzpostavitev novega matriarhata.
Medtem, ko smo se moški prepirali z žensko osvobodilno frontoo primernosti prsi in zadnjic, so nas resnične gospodarice postavile najprej pred štedilnik, nato pred vrtec, da smo danes končno postali v internet bevskajoči psički, prepričani v večno resnico, ki nam jo razodeva penis.
Za razumnega je pojmovanje sveta kot posledico moško-ženskega konflikta tako nerazumljivo kot nesprejemljivo. Utopični internetni feminizem, ki je v modi zadnjih nekaj mesecev, je žaljiv tako za ženske kot tudi za moške. Problematizira namreč očitno in ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih nihče več zares ne zastavlja. Povzeto s terminologijo meseca marca: ko bodo v naslednjih letih zavladale ženske, vzgojene v duhu 8. marca, bomo emancipirani moški za materinski dan kupovali šopke.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
Danes pa nekaj malega o ženskah. In o prsih in zadnjicah. O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola. O takšnih stvareh. Marec se zdi primeren mesec. In čeprav je avtor teh vrstic pred leti že dobil svojo porcijo gneva, ko se je obregnil ob svetohlinstvo moške interpretacije spolne nedotakljivosti žensk, še kar sili v osje gnezdo. Skupaj s preostalimi tremi milijardami in pol moških.
Novi konservatizem, ki je zavel iz Amerike, je mogoče primerjati s kriptovalutami. Spolno visoko delinkventna družba si je omislila nekaj mesecev nekontrolirane in nekritične rasti protimoškega gneva, ki je končno pljusknil najprej ob evropske obale, pozneje pa tudi ob slovensko. Francozinje, recimo lepotica dneva osebno, so Američankam sicer zabrusile, naj ne javkajo po nepotrebnem, a z one strani Atlantika so kar naprej prihajale bolj in bolj grozovite obtožbe … podrobnosti resnično gnusnih zločinov. Podoba je, da so igralke na začetku igralske kariere najprej sistemsko zlorabljene.
Tudi če to na prvi pogled neverjetno dejstvo sprejmemo kot verjetno, je vsaj delček dvoma zasadil poznejši protest; črna na rdeči preprogi je bil strahoten udarec za moški šovinizem! Še sploh, ker so hollywoodske zadnjice in prsi v črnem bile videti odlično. Na oskarjih pa je, kot pri kriptovalutah, vnema padla in zadnjice in prsi so kukale vsem na očeh že iz oblek normalnih barv. S tem je Hollywood sporočil, da je po lanski modi izključenosti temnopoltih tudi letošnja moda izključenosti in spolne ranljivosti žensk počasi mimo.
Ampak Hollywood prodaja sanje (zadnje čase bolj nočne more), mi pa moramo živeti v resničnem svetu. Z resničnimi prsmi in resničnimi zadnjicami. Ki jih sicer zadnje tedne v javnosti ni dobro omenjati, da ne bi nasolili še odprtih ran – kar pa je svetohlinstvo brez primere. Kljub temu, da lepotic ni več pri Formuli 1 in da jih ni več na avtomobilskih salonih, prsi in zadnjice še vedno polnijo naš vsakdan. Celotno potrošništvo, vsa prodaja, cele industrijske veje temeljijo na znanem dejstvu, da spolnost, seks in erotika pospešujejo prodajo! Anatomijo ženskega telesa se v šolah marketinga najbrž učijo prav tako natančno kot na medicini!
Tako prsi in zadnjice migljajo z zaslona ob najbolj neverjetnih izdelkih široke potrošnje, kar je posledično za ženski spol veliko bolj poniževalno kot spolne dogodivščine delno motenega producenta.
Ampak nedoslednost, bolje rečeno hinavščina vse družbe, se pravi tako moškega kot ženskega spola, do sistemskega in nenehnega onečaščenja ženskega telesa kot gospodarskega subjekta je le prvi del problema. Drugi del, v katerem prosimo za nekaj malega moške solidarnosti, pa je dejstvo, da je na mizi ves čas statistična izključenost žensk iz družbe; prav nobena statistika pa se ne ukvarja z resnično močjo žensk. Pa s tem ne mislimo na traktate o ženski in materi, temveč na preprosto in v gostilnah milijonkrat izpovedano dejstvo, kako nas ženske držijo na kratko!
Obračamo se stran od nasilnežev med nami, ki so navadni kriminalci; vseeno pa bi radi opozorili na nekaj dejstev. Ker ne verjamemo v povsem uravnotežen žensko-moški odnos – nad njim so obupali celo v ženskih revijah in turških nadaljevankah – poglejmo resnici v oči. V žensko-moškem odnosu, vsaj glede mesta za dopust, barve zidov, razmerja plin/elektrika, razmerja meso/stročnice, razmerja vino/voda, razmerja tekma/nadaljevanka in razmerja sprehod/kavč, na dolgi rok zmagujejo ženske. Seveda so zgoraj naštete stereotipne kategorije, s katerimi samo razkrivamo slabo prikriti seksizem.
Zato poglejmo še korak dlje; ženske so povsem prevzele otroško varstvo in osnovno šolstvo. Tudi velik del srednjega šolstva. Žensko je skoraj celotno zdravstvo. Žensko je novinarstvo in v večjem delu sodstvo. In to ne nezasluženo; ženske so sposobnejše, bolj prizadevne, manj melanholične. Moška trdnjava so tako ostale relativno nepomembne dejavnosti; recimo politika in lov. Delno tudi moda.
Če je moška dominacija danes še izražena v nekakšnih statistikah in raziskavah, bo čez desetletje ali dve postajala vedno večji mit. Še več; zdi se, da je prepir in obsedenost s prsmi in zadnjicami le del taktike, slepilnega manevra, ki bo v končni konsekvenci omogočil vzpostavitev novega matriarhata.
Medtem, ko smo se moški prepirali z žensko osvobodilno frontoo primernosti prsi in zadnjic, so nas resnične gospodarice postavile najprej pred štedilnik, nato pred vrtec, da smo danes končno postali v internet bevskajoči psički, prepričani v večno resnico, ki nam jo razodeva penis.
Za razumnega je pojmovanje sveta kot posledico moško-ženskega konflikta tako nerazumljivo kot nesprejemljivo. Utopični internetni feminizem, ki je v modi zadnjih nekaj mesecev, je žaljiv tako za ženske kot tudi za moške. Problematizira namreč očitno in ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih nihče več zares ne zastavlja. Povzeto s terminologijo meseca marca: ko bodo v naslednjih letih zavladale ženske, vzgojene v duhu 8. marca, bomo emancipirani moški za materinski dan kupovali šopke.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov