O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola

Danes pa nekaj malega o ženskah. In o prsih in zadnjicah. O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola. O takšnih stvareh. Marec se zdi primeren mesec. In čeprav je avtor teh vrstic pred leti že dobil svojo porcijo gneva, ko se je obregnil ob svetohlinstvo moške interpretacije spolne nedotakljivosti žensk, še kar sili v osje gnezdo. Skupaj s preostalimi tremi milijardami in pol moških.

Novi konservatizem, ki je zavel iz Amerike, je mogoče primerjati s kriptovalutami. Spolno visoko delinkventna družba si je omislila nekaj mesecev nekontrolirane in nekritične rasti protimoškega gneva, ki je končno pljusknil najprej ob evropske obale, pozneje pa tudi ob slovensko. Francozinje, recimo lepotica dneva osebno, so Američankam sicer zabrusile, naj ne javkajo po nepotrebnem, a z one strani Atlantika so kar naprej prihajale bolj in bolj grozovite obtožbe … podrobnosti resnično gnusnih zločinov. Podoba je, da so igralke na začetku igralske kariere najprej sistemsko zlorabljene.

Tudi če to na prvi pogled neverjetno dejstvo sprejmemo kot verjetno, je vsaj delček dvoma zasadil poznejši protest; črna na rdeči preprogi je bil strahoten udarec za moški šovinizem! Še sploh, ker so hollywoodske zadnjice in prsi v črnem bile videti odlično. Na oskarjih pa je, kot pri kriptovalutah, vnema padla in zadnjice in prsi so kukale vsem na očeh že iz oblek normalnih barv. S tem je Hollywood sporočil, da je po lanski modi izključenosti temnopoltih tudi letošnja moda izključenosti in spolne ranljivosti žensk počasi mimo.

Ampak Hollywood prodaja sanje (zadnje čase bolj nočne more), mi pa moramo živeti v resničnem svetu. Z resničnimi prsmi in resničnimi zadnjicami. Ki jih sicer zadnje tedne v javnosti ni dobro omenjati, da ne bi nasolili še odprtih ran – kar pa je svetohlinstvo brez primere. Kljub temu, da lepotic ni več pri Formuli 1 in da jih ni več na avtomobilskih salonih, prsi in zadnjice še vedno polnijo naš vsakdan. Celotno potrošništvo, vsa prodaja, cele industrijske veje temeljijo na znanem dejstvu, da spolnost, seks in erotika pospešujejo prodajo! Anatomijo ženskega telesa se v šolah marketinga najbrž učijo prav tako natančno kot na medicini!

Tako prsi in zadnjice migljajo z zaslona ob najbolj neverjetnih izdelkih široke potrošnje, kar je posledično za ženski spol veliko bolj poniževalno kot spolne dogodivščine delno motenega producenta.

Ampak nedoslednost, bolje rečeno hinavščina vse družbe, se pravi tako moškega kot ženskega spola, do sistemskega in nenehnega onečaščenja ženskega telesa kot gospodarskega subjekta je le prvi del problema. Drugi del, v katerem prosimo za nekaj malega moške solidarnosti, pa je dejstvo, da je na mizi ves čas statistična izključenost žensk iz družbe; prav nobena statistika pa se ne ukvarja z resnično močjo žensk. Pa s tem ne mislimo na traktate o ženski in materi, temveč na preprosto in v gostilnah milijonkrat izpovedano dejstvo, kako nas ženske držijo na kratko!

Obračamo se stran od nasilnežev med nami, ki so navadni kriminalci; vseeno pa bi radi opozorili na nekaj dejstev. Ker ne verjamemo v povsem uravnotežen žensko-moški odnos – nad njim so obupali celo v ženskih revijah in turških nadaljevankah – poglejmo resnici v oči. V žensko-moškem odnosu, vsaj glede mesta za dopust, barve zidov, razmerja plin/elektrika, razmerja meso/stročnice, razmerja vino/voda, razmerja tekma/nadaljevanka in razmerja sprehod/kavč, na dolgi rok zmagujejo ženske. Seveda so zgoraj naštete stereotipne kategorije, s katerimi samo razkrivamo slabo prikriti seksizem.

Zato poglejmo še korak dlje; ženske so povsem prevzele otroško varstvo in osnovno šolstvo. Tudi velik del srednjega šolstva. Žensko je skoraj celotno zdravstvo. Žensko je novinarstvo in v večjem delu sodstvo. In to ne nezasluženo; ženske so sposobnejše, bolj prizadevne, manj melanholične. Moška trdnjava so tako ostale relativno nepomembne dejavnosti; recimo politika in lov. Delno tudi moda.

Če je moška dominacija danes še izražena v nekakšnih statistikah in raziskavah, bo čez desetletje ali dve postajala vedno večji mit. Še več; zdi se, da je prepir in obsedenost s prsmi in zadnjicami le del taktike, slepilnega manevra, ki bo v končni konsekvenci omogočil vzpostavitev novega matriarhata.

Medtem, ko smo se moški prepirali z žensko osvobodilno frontoo primernosti prsi in zadnjic, so nas resnične gospodarice postavile najprej pred štedilnik, nato pred vrtec, da smo danes končno postali v internet bevskajoči psički, prepričani v večno resnico, ki nam jo razodeva penis.

Za razumnega je pojmovanje sveta kot posledico moško-ženskega konflikta tako nerazumljivo kot nesprejemljivo. Utopični internetni feminizem, ki je v modi zadnjih nekaj mesecev, je žaljiv tako za ženske kot tudi za moške. Problematizira namreč očitno in ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih nihče več zares ne zastavlja. Povzeto s terminologijo meseca marca: ko bodo v naslednjih letih zavladale ženske, vzgojene v duhu 8. marca, bomo emancipirani moški za materinski dan kupovali šopke.