Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
Danes pa nekaj malega o ženskah. In o prsih in zadnjicah. O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola. O takšnih stvareh. Marec se zdi primeren mesec. In čeprav je avtor teh vrstic pred leti že dobil svojo porcijo gneva, ko se je obregnil ob svetohlinstvo moške interpretacije spolne nedotakljivosti žensk, še kar sili v osje gnezdo. Skupaj s preostalimi tremi milijardami in pol moških.
Novi konservatizem, ki je zavel iz Amerike, je mogoče primerjati s kriptovalutami. Spolno visoko delinkventna družba si je omislila nekaj mesecev nekontrolirane in nekritične rasti protimoškega gneva, ki je končno pljusknil najprej ob evropske obale, pozneje pa tudi ob slovensko. Francozinje, recimo lepotica dneva osebno, so Američankam sicer zabrusile, naj ne javkajo po nepotrebnem, a z one strani Atlantika so kar naprej prihajale bolj in bolj grozovite obtožbe … podrobnosti resnično gnusnih zločinov. Podoba je, da so igralke na začetku igralske kariere najprej sistemsko zlorabljene.
Tudi če to na prvi pogled neverjetno dejstvo sprejmemo kot verjetno, je vsaj delček dvoma zasadil poznejši protest; črna na rdeči preprogi je bil strahoten udarec za moški šovinizem! Še sploh, ker so hollywoodske zadnjice in prsi v črnem bile videti odlično. Na oskarjih pa je, kot pri kriptovalutah, vnema padla in zadnjice in prsi so kukale vsem na očeh že iz oblek normalnih barv. S tem je Hollywood sporočil, da je po lanski modi izključenosti temnopoltih tudi letošnja moda izključenosti in spolne ranljivosti žensk počasi mimo.
Ampak Hollywood prodaja sanje (zadnje čase bolj nočne more), mi pa moramo živeti v resničnem svetu. Z resničnimi prsmi in resničnimi zadnjicami. Ki jih sicer zadnje tedne v javnosti ni dobro omenjati, da ne bi nasolili še odprtih ran – kar pa je svetohlinstvo brez primere. Kljub temu, da lepotic ni več pri Formuli 1 in da jih ni več na avtomobilskih salonih, prsi in zadnjice še vedno polnijo naš vsakdan. Celotno potrošništvo, vsa prodaja, cele industrijske veje temeljijo na znanem dejstvu, da spolnost, seks in erotika pospešujejo prodajo! Anatomijo ženskega telesa se v šolah marketinga najbrž učijo prav tako natančno kot na medicini!
Tako prsi in zadnjice migljajo z zaslona ob najbolj neverjetnih izdelkih široke potrošnje, kar je posledično za ženski spol veliko bolj poniževalno kot spolne dogodivščine delno motenega producenta.
Ampak nedoslednost, bolje rečeno hinavščina vse družbe, se pravi tako moškega kot ženskega spola, do sistemskega in nenehnega onečaščenja ženskega telesa kot gospodarskega subjekta je le prvi del problema. Drugi del, v katerem prosimo za nekaj malega moške solidarnosti, pa je dejstvo, da je na mizi ves čas statistična izključenost žensk iz družbe; prav nobena statistika pa se ne ukvarja z resnično močjo žensk. Pa s tem ne mislimo na traktate o ženski in materi, temveč na preprosto in v gostilnah milijonkrat izpovedano dejstvo, kako nas ženske držijo na kratko!
Obračamo se stran od nasilnežev med nami, ki so navadni kriminalci; vseeno pa bi radi opozorili na nekaj dejstev. Ker ne verjamemo v povsem uravnotežen žensko-moški odnos – nad njim so obupali celo v ženskih revijah in turških nadaljevankah – poglejmo resnici v oči. V žensko-moškem odnosu, vsaj glede mesta za dopust, barve zidov, razmerja plin/elektrika, razmerja meso/stročnice, razmerja vino/voda, razmerja tekma/nadaljevanka in razmerja sprehod/kavč, na dolgi rok zmagujejo ženske. Seveda so zgoraj naštete stereotipne kategorije, s katerimi samo razkrivamo slabo prikriti seksizem.
Zato poglejmo še korak dlje; ženske so povsem prevzele otroško varstvo in osnovno šolstvo. Tudi velik del srednjega šolstva. Žensko je skoraj celotno zdravstvo. Žensko je novinarstvo in v večjem delu sodstvo. In to ne nezasluženo; ženske so sposobnejše, bolj prizadevne, manj melanholične. Moška trdnjava so tako ostale relativno nepomembne dejavnosti; recimo politika in lov. Delno tudi moda.
Če je moška dominacija danes še izražena v nekakšnih statistikah in raziskavah, bo čez desetletje ali dve postajala vedno večji mit. Še več; zdi se, da je prepir in obsedenost s prsmi in zadnjicami le del taktike, slepilnega manevra, ki bo v končni konsekvenci omogočil vzpostavitev novega matriarhata.
Medtem, ko smo se moški prepirali z žensko osvobodilno frontoo primernosti prsi in zadnjic, so nas resnične gospodarice postavile najprej pred štedilnik, nato pred vrtec, da smo danes končno postali v internet bevskajoči psički, prepričani v večno resnico, ki nam jo razodeva penis.
Za razumnega je pojmovanje sveta kot posledico moško-ženskega konflikta tako nerazumljivo kot nesprejemljivo. Utopični internetni feminizem, ki je v modi zadnjih nekaj mesecev, je žaljiv tako za ženske kot tudi za moške. Problematizira namreč očitno in ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih nihče več zares ne zastavlja. Povzeto s terminologijo meseca marca: ko bodo v naslednjih letih zavladale ženske, vzgojene v duhu 8. marca, bomo emancipirani moški za materinski dan kupovali šopke.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola
Danes pa nekaj malega o ženskah. In o prsih in zadnjicah. O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola. O takšnih stvareh. Marec se zdi primeren mesec. In čeprav je avtor teh vrstic pred leti že dobil svojo porcijo gneva, ko se je obregnil ob svetohlinstvo moške interpretacije spolne nedotakljivosti žensk, še kar sili v osje gnezdo. Skupaj s preostalimi tremi milijardami in pol moških.
Novi konservatizem, ki je zavel iz Amerike, je mogoče primerjati s kriptovalutami. Spolno visoko delinkventna družba si je omislila nekaj mesecev nekontrolirane in nekritične rasti protimoškega gneva, ki je končno pljusknil najprej ob evropske obale, pozneje pa tudi ob slovensko. Francozinje, recimo lepotica dneva osebno, so Američankam sicer zabrusile, naj ne javkajo po nepotrebnem, a z one strani Atlantika so kar naprej prihajale bolj in bolj grozovite obtožbe … podrobnosti resnično gnusnih zločinov. Podoba je, da so igralke na začetku igralske kariere najprej sistemsko zlorabljene.
Tudi če to na prvi pogled neverjetno dejstvo sprejmemo kot verjetno, je vsaj delček dvoma zasadil poznejši protest; črna na rdeči preprogi je bil strahoten udarec za moški šovinizem! Še sploh, ker so hollywoodske zadnjice in prsi v črnem bile videti odlično. Na oskarjih pa je, kot pri kriptovalutah, vnema padla in zadnjice in prsi so kukale vsem na očeh že iz oblek normalnih barv. S tem je Hollywood sporočil, da je po lanski modi izključenosti temnopoltih tudi letošnja moda izključenosti in spolne ranljivosti žensk počasi mimo.
Ampak Hollywood prodaja sanje (zadnje čase bolj nočne more), mi pa moramo živeti v resničnem svetu. Z resničnimi prsmi in resničnimi zadnjicami. Ki jih sicer zadnje tedne v javnosti ni dobro omenjati, da ne bi nasolili še odprtih ran – kar pa je svetohlinstvo brez primere. Kljub temu, da lepotic ni več pri Formuli 1 in da jih ni več na avtomobilskih salonih, prsi in zadnjice še vedno polnijo naš vsakdan. Celotno potrošništvo, vsa prodaja, cele industrijske veje temeljijo na znanem dejstvu, da spolnost, seks in erotika pospešujejo prodajo! Anatomijo ženskega telesa se v šolah marketinga najbrž učijo prav tako natančno kot na medicini!
Tako prsi in zadnjice migljajo z zaslona ob najbolj neverjetnih izdelkih široke potrošnje, kar je posledično za ženski spol veliko bolj poniževalno kot spolne dogodivščine delno motenega producenta.
Ampak nedoslednost, bolje rečeno hinavščina vse družbe, se pravi tako moškega kot ženskega spola, do sistemskega in nenehnega onečaščenja ženskega telesa kot gospodarskega subjekta je le prvi del problema. Drugi del, v katerem prosimo za nekaj malega moške solidarnosti, pa je dejstvo, da je na mizi ves čas statistična izključenost žensk iz družbe; prav nobena statistika pa se ne ukvarja z resnično močjo žensk. Pa s tem ne mislimo na traktate o ženski in materi, temveč na preprosto in v gostilnah milijonkrat izpovedano dejstvo, kako nas ženske držijo na kratko!
Obračamo se stran od nasilnežev med nami, ki so navadni kriminalci; vseeno pa bi radi opozorili na nekaj dejstev. Ker ne verjamemo v povsem uravnotežen žensko-moški odnos – nad njim so obupali celo v ženskih revijah in turških nadaljevankah – poglejmo resnici v oči. V žensko-moškem odnosu, vsaj glede mesta za dopust, barve zidov, razmerja plin/elektrika, razmerja meso/stročnice, razmerja vino/voda, razmerja tekma/nadaljevanka in razmerja sprehod/kavč, na dolgi rok zmagujejo ženske. Seveda so zgoraj naštete stereotipne kategorije, s katerimi samo razkrivamo slabo prikriti seksizem.
Zato poglejmo še korak dlje; ženske so povsem prevzele otroško varstvo in osnovno šolstvo. Tudi velik del srednjega šolstva. Žensko je skoraj celotno zdravstvo. Žensko je novinarstvo in v večjem delu sodstvo. In to ne nezasluženo; ženske so sposobnejše, bolj prizadevne, manj melanholične. Moška trdnjava so tako ostale relativno nepomembne dejavnosti; recimo politika in lov. Delno tudi moda.
Če je moška dominacija danes še izražena v nekakšnih statistikah in raziskavah, bo čez desetletje ali dve postajala vedno večji mit. Še več; zdi se, da je prepir in obsedenost s prsmi in zadnjicami le del taktike, slepilnega manevra, ki bo v končni konsekvenci omogočil vzpostavitev novega matriarhata.
Medtem, ko smo se moški prepirali z žensko osvobodilno frontoo primernosti prsi in zadnjic, so nas resnične gospodarice postavile najprej pred štedilnik, nato pred vrtec, da smo danes končno postali v internet bevskajoči psički, prepričani v večno resnico, ki nam jo razodeva penis.
Za razumnega je pojmovanje sveta kot posledico moško-ženskega konflikta tako nerazumljivo kot nesprejemljivo. Utopični internetni feminizem, ki je v modi zadnjih nekaj mesecev, je žaljiv tako za ženske kot tudi za moške. Problematizira namreč očitno in ponuja odgovore na vprašanja, ki si jih nihče več zares ne zastavlja. Povzeto s terminologijo meseca marca: ko bodo v naslednjih letih zavladale ženske, vzgojene v duhu 8. marca, bomo emancipirani moški za materinski dan kupovali šopke.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov