Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan "pametna vas", vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Tej oddaji je komaj uspelo priti s slovenskega podeželja v ljubljanski studio. Spomladanske nevihte, nestabilno ozračje, kriza na Pošti Slovenije in premalo zakurjene peči so podeželski internet tako oslabile, da ni zmogel prenesti dovolj bitov na strašanski razdalji stotih kilometrov. A poštni golob je na srečo svojo nalogo opravil pravočasno.
Oni dan so se srečali in slovenskemu podeželju napovedali bleščečo prihodnost. V glavnem naši predstavniki v Evropi na čelu z našo evropsko komisarko. Obljubili so milijone, ki bodo šli za digitalno infrastrukturo na slovenskem podeželju. In so romantično, vsaj malo pa tudi neumno, vsoraboto poimenovali “pametna vas”!
Preden gremo k podrobnostim, nekaj malega o neprimernem imenu. Prikrito namiguje, da je vas neumna. In da jo bodo šele evropski milijoni naredili pametno. Kar je ravno v nasprotju ne le s slovensko literarno tradicijo, temveč tudi s slovensko politično prakso. Slovenska literatura je zrasla na predpostavki, da je podeželje izvir vseh naših čednosti, predvsem pa trdoživosti in klenosti tukajšnjega duha. Kar je bilo glede na majhnost in večinsko germanskost mest tudi res. Po drugi strani pa še v današnjem času naši najvišji politični predstavniki, ki mencajo ob miselni blokadi, pozivajo k »zdravi kmečki pameti«!
Kot rečeno je slovensko podeželje neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj.
In prav zato je novice treba brati podrobno. Gre za projekt, ki bo digitaliziral slovensko podeželje. Pomeni, da bo internet zasvetil iz cerkva in zadružnih domov, da bodo aplikacije opravljale najzahtevnejša kmečka opravila in da bodo družabne platforme končno spravile v red gasilska, kulturna in športna društva. Povedano drugače: krasni novi svet digitalne stvarnosti se bo preselil na podeželje in ga s projektom »pametna vas« dokončno dvignil iz devetnajstega stoletja.
Ideja je super in evropski poslanci in evropska komisarka so jo sprejeli z množičnim vzklikanjem in ploskanjem – a žal ne bo uspela.
Čemu črnogledost?
Najprej in na začetku. Internet je doma v naših krajih že skoraj tri desetletja, pa se mu še ni uspelo prebiti na podeželje. Tehnološko je zadeva preprosta. Kar potrebuje sodobno digitalno vesolje, je seveda optična povezava. Ponudniki interneta, z državnim na čelu, pa do kopanja rovov nimajo nobenega veselja. En digitalno opremljen stanovanjski blok v mestu pomeni vsaj toliko zvestih naročnikov kot tri vasi skupaj. In ker na širokopasovno srečo še vedno niso priključeni vsi večstanovanjski objekti, je iluzorno pričakovati, kako se bodo ponudniki prostovoljno odločili za naporno in drago ritje po slovenski grudi, da pripeljejo vse te kilobajte do ene ali dveh krav; ves ta trud, da bo lahko kmet prek aplikacije iz postelje nadzoroval, kako gre molža.
Trenutna digitalna realnost slovenskega podeželja je navezanost na mobilni prenos podatkov. Tam, kjer obstaja omrežje četrte generacije, še gre, povsod drugod pa je internet podobna dobrina kot leta 1946 elektrika. Seveda pa je internet po zraku izjemno drag in obritoglavi krvosesi v telekomunikacijskih gigantih navdušeno ploskajo, ko si izmišljajo nove in nove ugodnosti za »neurbana« področja!
»Pametna vas« je sicer plemenita gesta, a podobno utopična kot je na drugi strani »urbano vrtnarjenje«!
Pa še nekaj je: podeželje diha drugače. Namesto da bi se razlika med urbanim in neurbanim manjšala, se veča. Pa ne govorimo o tehnološkem, temveč predvsem o miselnem okolju. Digitalizacija je zavladala nad urbanim življenjem in to se je vsaj delno preselilo na spletne platforme. Medtem pa je življenje na podeželju še vedno analogno. Ljudje se še vedno srečujejo, ljubijo in prepirajo po človeško. Človeški stik je zunaj mest še vedno osnova sobivanja in mi ne bomo sodili, ali je to dobro ali slabo. Je pa dejstvo, da nam je živečim na podeželju to všeč … sicer ne bi bili, kjer smo.
Projekt »pametna vas« je tako v vseh točkah zgrešen. Vas je pametna že zdaj in bo glede na diskriminatornost tako države kot ponudnikov telekomunikacij pametna tudi ostala. Je pa žalostno, da prebivalci podeželja za vsaj delček digitalnega razkošja plačujemo neprimerno višje stroške kot tisti v mestih. Tako prispevamo k čudoviti ironiji, da smo za življenje na izumirajočem podeželju kaznovani, namesto da bi bili nagrajeni.
A navdušeno jutro in spokojen večer na srečo tuzemske težave odpravita z enim samim vdihom podeželskega zraka.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan "pametna vas", vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Tej oddaji je komaj uspelo priti s slovenskega podeželja v ljubljanski studio. Spomladanske nevihte, nestabilno ozračje, kriza na Pošti Slovenije in premalo zakurjene peči so podeželski internet tako oslabile, da ni zmogel prenesti dovolj bitov na strašanski razdalji stotih kilometrov. A poštni golob je na srečo svojo nalogo opravil pravočasno.
Oni dan so se srečali in slovenskemu podeželju napovedali bleščečo prihodnost. V glavnem naši predstavniki v Evropi na čelu z našo evropsko komisarko. Obljubili so milijone, ki bodo šli za digitalno infrastrukturo na slovenskem podeželju. In so romantično, vsaj malo pa tudi neumno, vsoraboto poimenovali “pametna vas”!
Preden gremo k podrobnostim, nekaj malega o neprimernem imenu. Prikrito namiguje, da je vas neumna. In da jo bodo šele evropski milijoni naredili pametno. Kar je ravno v nasprotju ne le s slovensko literarno tradicijo, temveč tudi s slovensko politično prakso. Slovenska literatura je zrasla na predpostavki, da je podeželje izvir vseh naših čednosti, predvsem pa trdoživosti in klenosti tukajšnjega duha. Kar je bilo glede na majhnost in večinsko germanskost mest tudi res. Po drugi strani pa še v današnjem času naši najvišji politični predstavniki, ki mencajo ob miselni blokadi, pozivajo k »zdravi kmečki pameti«!
Kot rečeno je slovensko podeželje neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj.
In prav zato je novice treba brati podrobno. Gre za projekt, ki bo digitaliziral slovensko podeželje. Pomeni, da bo internet zasvetil iz cerkva in zadružnih domov, da bodo aplikacije opravljale najzahtevnejša kmečka opravila in da bodo družabne platforme končno spravile v red gasilska, kulturna in športna društva. Povedano drugače: krasni novi svet digitalne stvarnosti se bo preselil na podeželje in ga s projektom »pametna vas« dokončno dvignil iz devetnajstega stoletja.
Ideja je super in evropski poslanci in evropska komisarka so jo sprejeli z množičnim vzklikanjem in ploskanjem – a žal ne bo uspela.
Čemu črnogledost?
Najprej in na začetku. Internet je doma v naših krajih že skoraj tri desetletja, pa se mu še ni uspelo prebiti na podeželje. Tehnološko je zadeva preprosta. Kar potrebuje sodobno digitalno vesolje, je seveda optična povezava. Ponudniki interneta, z državnim na čelu, pa do kopanja rovov nimajo nobenega veselja. En digitalno opremljen stanovanjski blok v mestu pomeni vsaj toliko zvestih naročnikov kot tri vasi skupaj. In ker na širokopasovno srečo še vedno niso priključeni vsi večstanovanjski objekti, je iluzorno pričakovati, kako se bodo ponudniki prostovoljno odločili za naporno in drago ritje po slovenski grudi, da pripeljejo vse te kilobajte do ene ali dveh krav; ves ta trud, da bo lahko kmet prek aplikacije iz postelje nadzoroval, kako gre molža.
Trenutna digitalna realnost slovenskega podeželja je navezanost na mobilni prenos podatkov. Tam, kjer obstaja omrežje četrte generacije, še gre, povsod drugod pa je internet podobna dobrina kot leta 1946 elektrika. Seveda pa je internet po zraku izjemno drag in obritoglavi krvosesi v telekomunikacijskih gigantih navdušeno ploskajo, ko si izmišljajo nove in nove ugodnosti za »neurbana« področja!
»Pametna vas« je sicer plemenita gesta, a podobno utopična kot je na drugi strani »urbano vrtnarjenje«!
Pa še nekaj je: podeželje diha drugače. Namesto da bi se razlika med urbanim in neurbanim manjšala, se veča. Pa ne govorimo o tehnološkem, temveč predvsem o miselnem okolju. Digitalizacija je zavladala nad urbanim življenjem in to se je vsaj delno preselilo na spletne platforme. Medtem pa je življenje na podeželju še vedno analogno. Ljudje se še vedno srečujejo, ljubijo in prepirajo po človeško. Človeški stik je zunaj mest še vedno osnova sobivanja in mi ne bomo sodili, ali je to dobro ali slabo. Je pa dejstvo, da nam je živečim na podeželju to všeč … sicer ne bi bili, kjer smo.
Projekt »pametna vas« je tako v vseh točkah zgrešen. Vas je pametna že zdaj in bo glede na diskriminatornost tako države kot ponudnikov telekomunikacij pametna tudi ostala. Je pa žalostno, da prebivalci podeželja za vsaj delček digitalnega razkošja plačujemo neprimerno višje stroške kot tisti v mestih. Tako prispevamo k čudoviti ironiji, da smo za življenje na izumirajočem podeželju kaznovani, namesto da bi bili nagrajeni.
A navdušeno jutro in spokojen večer na srečo tuzemske težave odpravita z enim samim vdihom podeželskega zraka.
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Neveljaven email naslov