Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan "pametna vas", vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Tej oddaji je komaj uspelo priti s slovenskega podeželja v ljubljanski studio. Spomladanske nevihte, nestabilno ozračje, kriza na Pošti Slovenije in premalo zakurjene peči so podeželski internet tako oslabile, da ni zmogel prenesti dovolj bitov na strašanski razdalji stotih kilometrov. A poštni golob je na srečo svojo nalogo opravil pravočasno.
Oni dan so se srečali in slovenskemu podeželju napovedali bleščečo prihodnost. V glavnem naši predstavniki v Evropi na čelu z našo evropsko komisarko. Obljubili so milijone, ki bodo šli za digitalno infrastrukturo na slovenskem podeželju. In so romantično, vsaj malo pa tudi neumno, vsoraboto poimenovali “pametna vas”!
Preden gremo k podrobnostim, nekaj malega o neprimernem imenu. Prikrito namiguje, da je vas neumna. In da jo bodo šele evropski milijoni naredili pametno. Kar je ravno v nasprotju ne le s slovensko literarno tradicijo, temveč tudi s slovensko politično prakso. Slovenska literatura je zrasla na predpostavki, da je podeželje izvir vseh naših čednosti, predvsem pa trdoživosti in klenosti tukajšnjega duha. Kar je bilo glede na majhnost in večinsko germanskost mest tudi res. Po drugi strani pa še v današnjem času naši najvišji politični predstavniki, ki mencajo ob miselni blokadi, pozivajo k »zdravi kmečki pameti«!
Kot rečeno je slovensko podeželje neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj.
In prav zato je novice treba brati podrobno. Gre za projekt, ki bo digitaliziral slovensko podeželje. Pomeni, da bo internet zasvetil iz cerkva in zadružnih domov, da bodo aplikacije opravljale najzahtevnejša kmečka opravila in da bodo družabne platforme končno spravile v red gasilska, kulturna in športna društva. Povedano drugače: krasni novi svet digitalne stvarnosti se bo preselil na podeželje in ga s projektom »pametna vas« dokončno dvignil iz devetnajstega stoletja.
Ideja je super in evropski poslanci in evropska komisarka so jo sprejeli z množičnim vzklikanjem in ploskanjem – a žal ne bo uspela.
Čemu črnogledost?
Najprej in na začetku. Internet je doma v naših krajih že skoraj tri desetletja, pa se mu še ni uspelo prebiti na podeželje. Tehnološko je zadeva preprosta. Kar potrebuje sodobno digitalno vesolje, je seveda optična povezava. Ponudniki interneta, z državnim na čelu, pa do kopanja rovov nimajo nobenega veselja. En digitalno opremljen stanovanjski blok v mestu pomeni vsaj toliko zvestih naročnikov kot tri vasi skupaj. In ker na širokopasovno srečo še vedno niso priključeni vsi večstanovanjski objekti, je iluzorno pričakovati, kako se bodo ponudniki prostovoljno odločili za naporno in drago ritje po slovenski grudi, da pripeljejo vse te kilobajte do ene ali dveh krav; ves ta trud, da bo lahko kmet prek aplikacije iz postelje nadzoroval, kako gre molža.
Trenutna digitalna realnost slovenskega podeželja je navezanost na mobilni prenos podatkov. Tam, kjer obstaja omrežje četrte generacije, še gre, povsod drugod pa je internet podobna dobrina kot leta 1946 elektrika. Seveda pa je internet po zraku izjemno drag in obritoglavi krvosesi v telekomunikacijskih gigantih navdušeno ploskajo, ko si izmišljajo nove in nove ugodnosti za »neurbana« področja!
»Pametna vas« je sicer plemenita gesta, a podobno utopična kot je na drugi strani »urbano vrtnarjenje«!
Pa še nekaj je: podeželje diha drugače. Namesto da bi se razlika med urbanim in neurbanim manjšala, se veča. Pa ne govorimo o tehnološkem, temveč predvsem o miselnem okolju. Digitalizacija je zavladala nad urbanim življenjem in to se je vsaj delno preselilo na spletne platforme. Medtem pa je življenje na podeželju še vedno analogno. Ljudje se še vedno srečujejo, ljubijo in prepirajo po človeško. Človeški stik je zunaj mest še vedno osnova sobivanja in mi ne bomo sodili, ali je to dobro ali slabo. Je pa dejstvo, da nam je živečim na podeželju to všeč … sicer ne bi bili, kjer smo.
Projekt »pametna vas« je tako v vseh točkah zgrešen. Vas je pametna že zdaj in bo glede na diskriminatornost tako države kot ponudnikov telekomunikacij pametna tudi ostala. Je pa žalostno, da prebivalci podeželja za vsaj delček digitalnega razkošja plačujemo neprimerno višje stroške kot tisti v mestih. Tako prispevamo k čudoviti ironiji, da smo za življenje na izumirajočem podeželju kaznovani, namesto da bi bili nagrajeni.
A navdušeno jutro in spokojen večer na srečo tuzemske težave odpravita z enim samim vdihom podeželskega zraka.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan "pametna vas", vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Tej oddaji je komaj uspelo priti s slovenskega podeželja v ljubljanski studio. Spomladanske nevihte, nestabilno ozračje, kriza na Pošti Slovenije in premalo zakurjene peči so podeželski internet tako oslabile, da ni zmogel prenesti dovolj bitov na strašanski razdalji stotih kilometrov. A poštni golob je na srečo svojo nalogo opravil pravočasno.
Oni dan so se srečali in slovenskemu podeželju napovedali bleščečo prihodnost. V glavnem naši predstavniki v Evropi na čelu z našo evropsko komisarko. Obljubili so milijone, ki bodo šli za digitalno infrastrukturo na slovenskem podeželju. In so romantično, vsaj malo pa tudi neumno, vsoraboto poimenovali “pametna vas”!
Preden gremo k podrobnostim, nekaj malega o neprimernem imenu. Prikrito namiguje, da je vas neumna. In da jo bodo šele evropski milijoni naredili pametno. Kar je ravno v nasprotju ne le s slovensko literarno tradicijo, temveč tudi s slovensko politično prakso. Slovenska literatura je zrasla na predpostavki, da je podeželje izvir vseh naših čednosti, predvsem pa trdoživosti in klenosti tukajšnjega duha. Kar je bilo glede na majhnost in večinsko germanskost mest tudi res. Po drugi strani pa še v današnjem času naši najvišji politični predstavniki, ki mencajo ob miselni blokadi, pozivajo k »zdravi kmečki pameti«!
Kot rečeno je slovensko podeželje neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj.
In prav zato je novice treba brati podrobno. Gre za projekt, ki bo digitaliziral slovensko podeželje. Pomeni, da bo internet zasvetil iz cerkva in zadružnih domov, da bodo aplikacije opravljale najzahtevnejša kmečka opravila in da bodo družabne platforme končno spravile v red gasilska, kulturna in športna društva. Povedano drugače: krasni novi svet digitalne stvarnosti se bo preselil na podeželje in ga s projektom »pametna vas« dokončno dvignil iz devetnajstega stoletja.
Ideja je super in evropski poslanci in evropska komisarka so jo sprejeli z množičnim vzklikanjem in ploskanjem – a žal ne bo uspela.
Čemu črnogledost?
Najprej in na začetku. Internet je doma v naših krajih že skoraj tri desetletja, pa se mu še ni uspelo prebiti na podeželje. Tehnološko je zadeva preprosta. Kar potrebuje sodobno digitalno vesolje, je seveda optična povezava. Ponudniki interneta, z državnim na čelu, pa do kopanja rovov nimajo nobenega veselja. En digitalno opremljen stanovanjski blok v mestu pomeni vsaj toliko zvestih naročnikov kot tri vasi skupaj. In ker na širokopasovno srečo še vedno niso priključeni vsi večstanovanjski objekti, je iluzorno pričakovati, kako se bodo ponudniki prostovoljno odločili za naporno in drago ritje po slovenski grudi, da pripeljejo vse te kilobajte do ene ali dveh krav; ves ta trud, da bo lahko kmet prek aplikacije iz postelje nadzoroval, kako gre molža.
Trenutna digitalna realnost slovenskega podeželja je navezanost na mobilni prenos podatkov. Tam, kjer obstaja omrežje četrte generacije, še gre, povsod drugod pa je internet podobna dobrina kot leta 1946 elektrika. Seveda pa je internet po zraku izjemno drag in obritoglavi krvosesi v telekomunikacijskih gigantih navdušeno ploskajo, ko si izmišljajo nove in nove ugodnosti za »neurbana« področja!
»Pametna vas« je sicer plemenita gesta, a podobno utopična kot je na drugi strani »urbano vrtnarjenje«!
Pa še nekaj je: podeželje diha drugače. Namesto da bi se razlika med urbanim in neurbanim manjšala, se veča. Pa ne govorimo o tehnološkem, temveč predvsem o miselnem okolju. Digitalizacija je zavladala nad urbanim življenjem in to se je vsaj delno preselilo na spletne platforme. Medtem pa je življenje na podeželju še vedno analogno. Ljudje se še vedno srečujejo, ljubijo in prepirajo po človeško. Človeški stik je zunaj mest še vedno osnova sobivanja in mi ne bomo sodili, ali je to dobro ali slabo. Je pa dejstvo, da nam je živečim na podeželju to všeč … sicer ne bi bili, kjer smo.
Projekt »pametna vas« je tako v vseh točkah zgrešen. Vas je pametna že zdaj in bo glede na diskriminatornost tako države kot ponudnikov telekomunikacij pametna tudi ostala. Je pa žalostno, da prebivalci podeželja za vsaj delček digitalnega razkošja plačujemo neprimerno višje stroške kot tisti v mestih. Tako prispevamo k čudoviti ironiji, da smo za življenje na izumirajočem podeželju kaznovani, namesto da bi bili nagrajeni.
A navdušeno jutro in spokojen večer na srečo tuzemske težave odpravita z enim samim vdihom podeželskega zraka.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Neveljaven email naslov