Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Piše: Marko Radmilovič
Glas: Jure Franko
"So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?" Piše Marko Radmilovič
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Življenje tudi z na pol delujočim premierom Cerarjem in njegovimi ministri teče prav gladko in slehernik ne občuti razlike med tremi leti in pol, ko je bil Cerar polnokrven premier, in zadnjimi nekaj meseci, ko je le državni nameščenec. Tako se trenutnim sestavljavcem z novo vlado mudi že zato, ker bi se utegnil kdo vprašati: “Ali jih sploh potrebujemo?”
Kot so pokazale zadnje volitve, ima polovica volivcev o tem precej izdelano mnenje … Polovica, ki še vztraja, pa je svoj politični kredo pustila na morskih obalah letošnjih počitnic.
In še zanimivost … glede na to, da bo prihajajoča vlada manjšinska vlada, je edino, kar nam še manjka v vitrinah naših vladarskih praks, le še tehnična vlada.
Te dni je praznoval visok jubilej starosta slovenskega razumništva, gospod Boris Pahor; skupaj z ostalimi stoletniki, ki jih je kar nekaj po deželi, je v svojem življenju doživel vse dvajsetemu stoletju znane oblike vladavine. Od monarhije, do dveh ali treh avtokratskih režimov, do demokratičnih vlad, do majhnih, velikih, načelnih in komaj možnih koalicij in na večer življenja ga ena manjšinska vlada, kot tudi ostale stoletnike, ne more več spraviti iz tira. Hočemo povedati, da je vladanje na Slovenskem tekoča reka, ki je vedno, ko stopimo vanjo, drugačna.
In tako so vedno drugačni tudi premieri. Tokrat skozi politično prakso slovenskega mesijanstva prvič za premiera dobivamo komedijanta. Bog ne daj, da bi bilo to vprašljivo in da bi o igralcu menili slabo – ali da bi celo spoštovani odrski ceh v nič dajali!
Ravno nasprotno; na simbolni ravni, če razumemo slovensko politiko kot rahlo zaprašeno veseloigro iz devetnajstega stoletja, sta se naša običajna parlamentarna praksa in nova vladna ekipa končno sinhronizirali tudi na načelni ravni.
Komedija v vseh porah oblasti se bo morala slej kot prej poznati tudi v običajnem življenju. Narava komedije je pač takšna; če se recimo na pol delujoča vlada državi skoraj ne pozna, se komična vlada državi pozna takoj.
In se je začelo duhovito že na dan podpisa koalicijske pogodbe; ob koalicijski pogodbi, ki je nastala v Ljubljani, smo dobili tudi prvo paravojaško enoto … Ta je nastala v štajerski “goši;” kot se je geografsko natančno izrazil bivši predsedniški kandidat Šiško, ki je njega dni skupaj s sedanjim poslancem Jelinčičem kot strašni Čombe nastavljal pasje bombe …
Najprej in na začetku; večina medijev je Šiškovo vojsko pograbila kot prvovrstno novico in brigada varnostnih strokovnjakov je v medijih za nekaj minut našla svoj reison d’etre.
A ker ta zapis nastaja v samem osrčju Štajerske, lahko zagotovimo, da je situacija na terenu bolj komična, kot je zaskrbljujoča.
Torej, kot je znano, imajo Štajerci neverjetno veselje z maskiranjem. Lep primer so kurenti. Proti koncu zime gre za čisto inflacijo tega pustnega lika, a Štajerci živijo v kurentijah, še ko so že zdavnaj pregnali zimo. Na Ptuju je sicer lažje, ker se zimski kurenti poleti maskirajo v Rimljane, preostala Štajerska pa s poletnim maskiranjem nima sreče. Tako se je stotnija veseljakov domislila, da bi se lahko maskirali v Al Kaido. Ali v ISIS. Ali v kaj podobno strašnega. Ni naključje, da je sam Šiško na improvizirani tiskovni konferenci omenil prav tako maskirane slovenske specialce, kajti pod groznimi maskami štajerskih vardarjev so najbrž v veliki meri postarane viole, ki so se s specialno enoto slovenske policije skušale v mnogih bitkah … od Lenta, vse prek Glavnega trga do same Maistrove.
Načelno so štajerski vardarji dobri fantje. Najdlje, kamor seže njihova agresivnost, je prepevanje ponarodele: “Ubi, ubi žabarja,” in pa “Focn” na kakšni gasilski veselici. Glede orožja pa je znano, da so najbolj smrtonosni, ko se jim v rokah znajde “liter/liter”, zaklon pred sovragom si radi zgradijo za šankom, najraje pa streljajo vice.
Tudi ni naključje, da se je enota zbrala in prisegla ravno zadnje dni poletja, kajti najprej so se morali brambovci vrniti s Paga. Še bolj verjetna razlaga maskiranih junakov pa je strah pred ženami; iz osebnih izkušenj vemo, da Štajerke nimajo nobenega smisla za humor.
Če sklenemo: čeprav nas Šiško tistih, ki živimo na Štajerskem, ni nič vprašal, ali želimo živeti v “Štajerski”, mu ta demokratični zdrs dobrohotno odpuščamo. Pravzaprav v zvezi s štajersko vardo ostaja neodgovorjeno le eno samo, za varnostne strokovnjake ključno vprašanje:
“So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?”
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Piše: Marko Radmilovič
Glas: Jure Franko
"So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?" Piše Marko Radmilovič
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Življenje tudi z na pol delujočim premierom Cerarjem in njegovimi ministri teče prav gladko in slehernik ne občuti razlike med tremi leti in pol, ko je bil Cerar polnokrven premier, in zadnjimi nekaj meseci, ko je le državni nameščenec. Tako se trenutnim sestavljavcem z novo vlado mudi že zato, ker bi se utegnil kdo vprašati: “Ali jih sploh potrebujemo?”
Kot so pokazale zadnje volitve, ima polovica volivcev o tem precej izdelano mnenje … Polovica, ki še vztraja, pa je svoj politični kredo pustila na morskih obalah letošnjih počitnic.
In še zanimivost … glede na to, da bo prihajajoča vlada manjšinska vlada, je edino, kar nam še manjka v vitrinah naših vladarskih praks, le še tehnična vlada.
Te dni je praznoval visok jubilej starosta slovenskega razumništva, gospod Boris Pahor; skupaj z ostalimi stoletniki, ki jih je kar nekaj po deželi, je v svojem življenju doživel vse dvajsetemu stoletju znane oblike vladavine. Od monarhije, do dveh ali treh avtokratskih režimov, do demokratičnih vlad, do majhnih, velikih, načelnih in komaj možnih koalicij in na večer življenja ga ena manjšinska vlada, kot tudi ostale stoletnike, ne more več spraviti iz tira. Hočemo povedati, da je vladanje na Slovenskem tekoča reka, ki je vedno, ko stopimo vanjo, drugačna.
In tako so vedno drugačni tudi premieri. Tokrat skozi politično prakso slovenskega mesijanstva prvič za premiera dobivamo komedijanta. Bog ne daj, da bi bilo to vprašljivo in da bi o igralcu menili slabo – ali da bi celo spoštovani odrski ceh v nič dajali!
Ravno nasprotno; na simbolni ravni, če razumemo slovensko politiko kot rahlo zaprašeno veseloigro iz devetnajstega stoletja, sta se naša običajna parlamentarna praksa in nova vladna ekipa končno sinhronizirali tudi na načelni ravni.
Komedija v vseh porah oblasti se bo morala slej kot prej poznati tudi v običajnem življenju. Narava komedije je pač takšna; če se recimo na pol delujoča vlada državi skoraj ne pozna, se komična vlada državi pozna takoj.
In se je začelo duhovito že na dan podpisa koalicijske pogodbe; ob koalicijski pogodbi, ki je nastala v Ljubljani, smo dobili tudi prvo paravojaško enoto … Ta je nastala v štajerski “goši;” kot se je geografsko natančno izrazil bivši predsedniški kandidat Šiško, ki je njega dni skupaj s sedanjim poslancem Jelinčičem kot strašni Čombe nastavljal pasje bombe …
Najprej in na začetku; večina medijev je Šiškovo vojsko pograbila kot prvovrstno novico in brigada varnostnih strokovnjakov je v medijih za nekaj minut našla svoj reison d’etre.
A ker ta zapis nastaja v samem osrčju Štajerske, lahko zagotovimo, da je situacija na terenu bolj komična, kot je zaskrbljujoča.
Torej, kot je znano, imajo Štajerci neverjetno veselje z maskiranjem. Lep primer so kurenti. Proti koncu zime gre za čisto inflacijo tega pustnega lika, a Štajerci živijo v kurentijah, še ko so že zdavnaj pregnali zimo. Na Ptuju je sicer lažje, ker se zimski kurenti poleti maskirajo v Rimljane, preostala Štajerska pa s poletnim maskiranjem nima sreče. Tako se je stotnija veseljakov domislila, da bi se lahko maskirali v Al Kaido. Ali v ISIS. Ali v kaj podobno strašnega. Ni naključje, da je sam Šiško na improvizirani tiskovni konferenci omenil prav tako maskirane slovenske specialce, kajti pod groznimi maskami štajerskih vardarjev so najbrž v veliki meri postarane viole, ki so se s specialno enoto slovenske policije skušale v mnogih bitkah … od Lenta, vse prek Glavnega trga do same Maistrove.
Načelno so štajerski vardarji dobri fantje. Najdlje, kamor seže njihova agresivnost, je prepevanje ponarodele: “Ubi, ubi žabarja,” in pa “Focn” na kakšni gasilski veselici. Glede orožja pa je znano, da so najbolj smrtonosni, ko se jim v rokah znajde “liter/liter”, zaklon pred sovragom si radi zgradijo za šankom, najraje pa streljajo vice.
Tudi ni naključje, da se je enota zbrala in prisegla ravno zadnje dni poletja, kajti najprej so se morali brambovci vrniti s Paga. Še bolj verjetna razlaga maskiranih junakov pa je strah pred ženami; iz osebnih izkušenj vemo, da Štajerke nimajo nobenega smisla za humor.
Če sklenemo: čeprav nas Šiško tistih, ki živimo na Štajerskem, ni nič vprašal, ali želimo živeti v “Štajerski”, mu ta demokratični zdrs dobrohotno odpuščamo. Pravzaprav v zvezi s štajersko vardo ostaja neodgovorjeno le eno samo, za varnostne strokovnjake ključno vprašanje:
“So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?”
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov