Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Piše: Marko Radmilovič
Glas: Jure Franko
"So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?" Piše Marko Radmilovič
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Življenje tudi z na pol delujočim premierom Cerarjem in njegovimi ministri teče prav gladko in slehernik ne občuti razlike med tremi leti in pol, ko je bil Cerar polnokrven premier, in zadnjimi nekaj meseci, ko je le državni nameščenec. Tako se trenutnim sestavljavcem z novo vlado mudi že zato, ker bi se utegnil kdo vprašati: “Ali jih sploh potrebujemo?”
Kot so pokazale zadnje volitve, ima polovica volivcev o tem precej izdelano mnenje … Polovica, ki še vztraja, pa je svoj politični kredo pustila na morskih obalah letošnjih počitnic.
In še zanimivost … glede na to, da bo prihajajoča vlada manjšinska vlada, je edino, kar nam še manjka v vitrinah naših vladarskih praks, le še tehnična vlada.
Te dni je praznoval visok jubilej starosta slovenskega razumništva, gospod Boris Pahor; skupaj z ostalimi stoletniki, ki jih je kar nekaj po deželi, je v svojem življenju doživel vse dvajsetemu stoletju znane oblike vladavine. Od monarhije, do dveh ali treh avtokratskih režimov, do demokratičnih vlad, do majhnih, velikih, načelnih in komaj možnih koalicij in na večer življenja ga ena manjšinska vlada, kot tudi ostale stoletnike, ne more več spraviti iz tira. Hočemo povedati, da je vladanje na Slovenskem tekoča reka, ki je vedno, ko stopimo vanjo, drugačna.
In tako so vedno drugačni tudi premieri. Tokrat skozi politično prakso slovenskega mesijanstva prvič za premiera dobivamo komedijanta. Bog ne daj, da bi bilo to vprašljivo in da bi o igralcu menili slabo – ali da bi celo spoštovani odrski ceh v nič dajali!
Ravno nasprotno; na simbolni ravni, če razumemo slovensko politiko kot rahlo zaprašeno veseloigro iz devetnajstega stoletja, sta se naša običajna parlamentarna praksa in nova vladna ekipa končno sinhronizirali tudi na načelni ravni.
Komedija v vseh porah oblasti se bo morala slej kot prej poznati tudi v običajnem življenju. Narava komedije je pač takšna; če se recimo na pol delujoča vlada državi skoraj ne pozna, se komična vlada državi pozna takoj.
In se je začelo duhovito že na dan podpisa koalicijske pogodbe; ob koalicijski pogodbi, ki je nastala v Ljubljani, smo dobili tudi prvo paravojaško enoto … Ta je nastala v štajerski “goši;” kot se je geografsko natančno izrazil bivši predsedniški kandidat Šiško, ki je njega dni skupaj s sedanjim poslancem Jelinčičem kot strašni Čombe nastavljal pasje bombe …
Najprej in na začetku; večina medijev je Šiškovo vojsko pograbila kot prvovrstno novico in brigada varnostnih strokovnjakov je v medijih za nekaj minut našla svoj reison d’etre.
A ker ta zapis nastaja v samem osrčju Štajerske, lahko zagotovimo, da je situacija na terenu bolj komična, kot je zaskrbljujoča.
Torej, kot je znano, imajo Štajerci neverjetno veselje z maskiranjem. Lep primer so kurenti. Proti koncu zime gre za čisto inflacijo tega pustnega lika, a Štajerci živijo v kurentijah, še ko so že zdavnaj pregnali zimo. Na Ptuju je sicer lažje, ker se zimski kurenti poleti maskirajo v Rimljane, preostala Štajerska pa s poletnim maskiranjem nima sreče. Tako se je stotnija veseljakov domislila, da bi se lahko maskirali v Al Kaido. Ali v ISIS. Ali v kaj podobno strašnega. Ni naključje, da je sam Šiško na improvizirani tiskovni konferenci omenil prav tako maskirane slovenske specialce, kajti pod groznimi maskami štajerskih vardarjev so najbrž v veliki meri postarane viole, ki so se s specialno enoto slovenske policije skušale v mnogih bitkah … od Lenta, vse prek Glavnega trga do same Maistrove.
Načelno so štajerski vardarji dobri fantje. Najdlje, kamor seže njihova agresivnost, je prepevanje ponarodele: “Ubi, ubi žabarja,” in pa “Focn” na kakšni gasilski veselici. Glede orožja pa je znano, da so najbolj smrtonosni, ko se jim v rokah znajde “liter/liter”, zaklon pred sovragom si radi zgradijo za šankom, najraje pa streljajo vice.
Tudi ni naključje, da se je enota zbrala in prisegla ravno zadnje dni poletja, kajti najprej so se morali brambovci vrniti s Paga. Še bolj verjetna razlaga maskiranih junakov pa je strah pred ženami; iz osebnih izkušenj vemo, da Štajerke nimajo nobenega smisla za humor.
Če sklenemo: čeprav nas Šiško tistih, ki živimo na Štajerskem, ni nič vprašal, ali želimo živeti v “Štajerski”, mu ta demokratični zdrs dobrohotno odpuščamo. Pravzaprav v zvezi s štajersko vardo ostaja neodgovorjeno le eno samo, za varnostne strokovnjake ključno vprašanje:
“So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?”
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Piše: Marko Radmilovič
Glas: Jure Franko
"So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?" Piše Marko Radmilovič
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Življenje tudi z na pol delujočim premierom Cerarjem in njegovimi ministri teče prav gladko in slehernik ne občuti razlike med tremi leti in pol, ko je bil Cerar polnokrven premier, in zadnjimi nekaj meseci, ko je le državni nameščenec. Tako se trenutnim sestavljavcem z novo vlado mudi že zato, ker bi se utegnil kdo vprašati: “Ali jih sploh potrebujemo?”
Kot so pokazale zadnje volitve, ima polovica volivcev o tem precej izdelano mnenje … Polovica, ki še vztraja, pa je svoj politični kredo pustila na morskih obalah letošnjih počitnic.
In še zanimivost … glede na to, da bo prihajajoča vlada manjšinska vlada, je edino, kar nam še manjka v vitrinah naših vladarskih praks, le še tehnična vlada.
Te dni je praznoval visok jubilej starosta slovenskega razumništva, gospod Boris Pahor; skupaj z ostalimi stoletniki, ki jih je kar nekaj po deželi, je v svojem življenju doživel vse dvajsetemu stoletju znane oblike vladavine. Od monarhije, do dveh ali treh avtokratskih režimov, do demokratičnih vlad, do majhnih, velikih, načelnih in komaj možnih koalicij in na večer življenja ga ena manjšinska vlada, kot tudi ostale stoletnike, ne more več spraviti iz tira. Hočemo povedati, da je vladanje na Slovenskem tekoča reka, ki je vedno, ko stopimo vanjo, drugačna.
In tako so vedno drugačni tudi premieri. Tokrat skozi politično prakso slovenskega mesijanstva prvič za premiera dobivamo komedijanta. Bog ne daj, da bi bilo to vprašljivo in da bi o igralcu menili slabo – ali da bi celo spoštovani odrski ceh v nič dajali!
Ravno nasprotno; na simbolni ravni, če razumemo slovensko politiko kot rahlo zaprašeno veseloigro iz devetnajstega stoletja, sta se naša običajna parlamentarna praksa in nova vladna ekipa končno sinhronizirali tudi na načelni ravni.
Komedija v vseh porah oblasti se bo morala slej kot prej poznati tudi v običajnem življenju. Narava komedije je pač takšna; če se recimo na pol delujoča vlada državi skoraj ne pozna, se komična vlada državi pozna takoj.
In se je začelo duhovito že na dan podpisa koalicijske pogodbe; ob koalicijski pogodbi, ki je nastala v Ljubljani, smo dobili tudi prvo paravojaško enoto … Ta je nastala v štajerski “goši;” kot se je geografsko natančno izrazil bivši predsedniški kandidat Šiško, ki je njega dni skupaj s sedanjim poslancem Jelinčičem kot strašni Čombe nastavljal pasje bombe …
Najprej in na začetku; večina medijev je Šiškovo vojsko pograbila kot prvovrstno novico in brigada varnostnih strokovnjakov je v medijih za nekaj minut našla svoj reison d’etre.
A ker ta zapis nastaja v samem osrčju Štajerske, lahko zagotovimo, da je situacija na terenu bolj komična, kot je zaskrbljujoča.
Torej, kot je znano, imajo Štajerci neverjetno veselje z maskiranjem. Lep primer so kurenti. Proti koncu zime gre za čisto inflacijo tega pustnega lika, a Štajerci živijo v kurentijah, še ko so že zdavnaj pregnali zimo. Na Ptuju je sicer lažje, ker se zimski kurenti poleti maskirajo v Rimljane, preostala Štajerska pa s poletnim maskiranjem nima sreče. Tako se je stotnija veseljakov domislila, da bi se lahko maskirali v Al Kaido. Ali v ISIS. Ali v kaj podobno strašnega. Ni naključje, da je sam Šiško na improvizirani tiskovni konferenci omenil prav tako maskirane slovenske specialce, kajti pod groznimi maskami štajerskih vardarjev so najbrž v veliki meri postarane viole, ki so se s specialno enoto slovenske policije skušale v mnogih bitkah … od Lenta, vse prek Glavnega trga do same Maistrove.
Načelno so štajerski vardarji dobri fantje. Najdlje, kamor seže njihova agresivnost, je prepevanje ponarodele: “Ubi, ubi žabarja,” in pa “Focn” na kakšni gasilski veselici. Glede orožja pa je znano, da so najbolj smrtonosni, ko se jim v rokah znajde “liter/liter”, zaklon pred sovragom si radi zgradijo za šankom, najraje pa streljajo vice.
Tudi ni naključje, da se je enota zbrala in prisegla ravno zadnje dni poletja, kajti najprej so se morali brambovci vrniti s Paga. Še bolj verjetna razlaga maskiranih junakov pa je strah pred ženami; iz osebnih izkušenj vemo, da Štajerke nimajo nobenega smisla za humor.
Če sklenemo: čeprav nas Šiško tistih, ki živimo na Štajerskem, ni nič vprašal, ali želimo živeti v “Štajerski”, mu ta demokratični zdrs dobrohotno odpuščamo. Pravzaprav v zvezi s štajersko vardo ostaja neodgovorjeno le eno samo, za varnostne strokovnjake ključno vprašanje:
“So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?”
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Neveljaven email naslov