Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko

"So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?" Piše Marko Radmilovič

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?

Življenje tudi z na pol delujočim premierom Cerarjem in njegovimi ministri teče prav gladko in slehernik ne občuti razlike med tremi leti in pol, ko je bil Cerar polnokrven premier, in zadnjimi nekaj meseci, ko je le državni nameščenec. Tako se trenutnim sestavljavcem z novo vlado mudi že zato, ker bi se utegnil kdo vprašati: “Ali jih sploh potrebujemo?”

Kot so pokazale zadnje volitve, ima polovica volivcev o tem precej izdelano mnenje … Polovica, ki še vztraja, pa je svoj politični kredo pustila na morskih obalah letošnjih počitnic.

In še zanimivost … glede na to, da bo prihajajoča vlada manjšinska vlada, je edino, kar nam še manjka v vitrinah naših vladarskih praks, le še tehnična vlada.
Te dni je praznoval visok jubilej starosta slovenskega razumništva, gospod Boris Pahor; skupaj z ostalimi stoletniki, ki jih je kar nekaj po deželi, je v svojem življenju doživel vse dvajsetemu stoletju znane oblike vladavine. Od monarhije, do dveh ali treh avtokratskih režimov, do demokratičnih vlad, do majhnih, velikih, načelnih in komaj možnih koalicij in na večer življenja ga ena manjšinska vlada, kot tudi ostale stoletnike, ne more več spraviti iz tira. Hočemo povedati, da je vladanje na Slovenskem tekoča reka, ki je vedno, ko stopimo vanjo, drugačna.

In tako so vedno drugačni tudi premieri. Tokrat skozi politično prakso slovenskega mesijanstva prvič za premiera dobivamo komedijanta. Bog ne daj, da bi bilo to vprašljivo in da bi o igralcu menili slabo – ali da bi celo spoštovani odrski ceh v nič dajali!

Ravno nasprotno; na simbolni ravni, če razumemo slovensko politiko kot rahlo zaprašeno veseloigro iz devetnajstega stoletja, sta se naša običajna parlamentarna praksa in nova vladna ekipa končno sinhronizirali tudi na načelni ravni.

Komedija v vseh porah oblasti se bo morala slej kot prej poznati tudi v običajnem življenju. Narava komedije je pač takšna; če se recimo na pol delujoča vlada državi skoraj ne pozna, se komična vlada državi pozna takoj.

In se je začelo duhovito že na dan podpisa koalicijske pogodbe; ob koalicijski pogodbi, ki je nastala v Ljubljani, smo dobili tudi prvo paravojaško enoto … Ta je nastala v štajerski “goši;” kot se je geografsko natančno izrazil bivši predsedniški kandidat Šiško, ki je njega dni skupaj s sedanjim poslancem Jelinčičem kot strašni Čombe nastavljal pasje bombe …

Najprej in na začetku; večina medijev je Šiškovo vojsko pograbila kot prvovrstno novico in brigada varnostnih strokovnjakov je v medijih za nekaj minut našla svoj reison d’etre.

A ker ta zapis nastaja v samem osrčju Štajerske, lahko zagotovimo, da je situacija na terenu bolj komična, kot je zaskrbljujoča.

Torej, kot je znano, imajo Štajerci neverjetno veselje z maskiranjem. Lep primer so kurenti. Proti koncu zime gre za čisto inflacijo tega pustnega lika, a Štajerci živijo v kurentijah, še ko so že zdavnaj pregnali zimo. Na Ptuju je sicer lažje, ker se zimski kurenti poleti maskirajo v Rimljane, preostala Štajerska pa s poletnim maskiranjem nima sreče. Tako se je stotnija veseljakov domislila, da bi se lahko maskirali v Al Kaido. Ali v ISIS. Ali v kaj podobno strašnega. Ni naključje, da je sam Šiško na improvizirani tiskovni konferenci omenil prav tako maskirane slovenske specialce, kajti pod groznimi maskami štajerskih vardarjev so najbrž v veliki meri postarane viole, ki so se s specialno enoto slovenske policije skušale v mnogih bitkah … od Lenta, vse prek Glavnega trga do same Maistrove.

Načelno so štajerski vardarji dobri fantje. Najdlje, kamor seže njihova agresivnost, je prepevanje ponarodele: “Ubi, ubi žabarja,” in pa “Focn” na kakšni gasilski veselici. Glede orožja pa je znano, da so najbolj smrtonosni, ko se jim v rokah znajde “liter/liter”, zaklon pred sovragom si radi zgradijo za šankom, najraje pa streljajo vice.

Tudi ni naključje, da se je enota zbrala in prisegla ravno zadnje dni poletja, kajti najprej so se morali brambovci vrniti s Paga. Še bolj verjetna razlaga maskiranih junakov pa je strah pred ženami; iz osebnih izkušenj vemo, da Štajerke nimajo nobenega smisla za humor.

Če sklenemo: čeprav nas Šiško tistih, ki živimo na Štajerskem, ni nič vprašal, ali želimo živeti v “Štajerski”, mu ta demokratični zdrs dobrohotno odpuščamo. Pravzaprav v zvezi s štajersko vardo ostaja neodgovorjeno le eno samo, za varnostne strokovnjake ključno vprašanje:

“So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?”