Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Piše: Marko Radmilovič
Glas: Jure Franko
"So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?" Piše Marko Radmilovič
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Življenje tudi z na pol delujočim premierom Cerarjem in njegovimi ministri teče prav gladko in slehernik ne občuti razlike med tremi leti in pol, ko je bil Cerar polnokrven premier, in zadnjimi nekaj meseci, ko je le državni nameščenec. Tako se trenutnim sestavljavcem z novo vlado mudi že zato, ker bi se utegnil kdo vprašati: “Ali jih sploh potrebujemo?”
Kot so pokazale zadnje volitve, ima polovica volivcev o tem precej izdelano mnenje … Polovica, ki še vztraja, pa je svoj politični kredo pustila na morskih obalah letošnjih počitnic.
In še zanimivost … glede na to, da bo prihajajoča vlada manjšinska vlada, je edino, kar nam še manjka v vitrinah naših vladarskih praks, le še tehnična vlada.
Te dni je praznoval visok jubilej starosta slovenskega razumništva, gospod Boris Pahor; skupaj z ostalimi stoletniki, ki jih je kar nekaj po deželi, je v svojem življenju doživel vse dvajsetemu stoletju znane oblike vladavine. Od monarhije, do dveh ali treh avtokratskih režimov, do demokratičnih vlad, do majhnih, velikih, načelnih in komaj možnih koalicij in na večer življenja ga ena manjšinska vlada, kot tudi ostale stoletnike, ne more več spraviti iz tira. Hočemo povedati, da je vladanje na Slovenskem tekoča reka, ki je vedno, ko stopimo vanjo, drugačna.
In tako so vedno drugačni tudi premieri. Tokrat skozi politično prakso slovenskega mesijanstva prvič za premiera dobivamo komedijanta. Bog ne daj, da bi bilo to vprašljivo in da bi o igralcu menili slabo – ali da bi celo spoštovani odrski ceh v nič dajali!
Ravno nasprotno; na simbolni ravni, če razumemo slovensko politiko kot rahlo zaprašeno veseloigro iz devetnajstega stoletja, sta se naša običajna parlamentarna praksa in nova vladna ekipa končno sinhronizirali tudi na načelni ravni.
Komedija v vseh porah oblasti se bo morala slej kot prej poznati tudi v običajnem življenju. Narava komedije je pač takšna; če se recimo na pol delujoča vlada državi skoraj ne pozna, se komična vlada državi pozna takoj.
In se je začelo duhovito že na dan podpisa koalicijske pogodbe; ob koalicijski pogodbi, ki je nastala v Ljubljani, smo dobili tudi prvo paravojaško enoto … Ta je nastala v štajerski “goši;” kot se je geografsko natančno izrazil bivši predsedniški kandidat Šiško, ki je njega dni skupaj s sedanjim poslancem Jelinčičem kot strašni Čombe nastavljal pasje bombe …
Najprej in na začetku; večina medijev je Šiškovo vojsko pograbila kot prvovrstno novico in brigada varnostnih strokovnjakov je v medijih za nekaj minut našla svoj reison d’etre.
A ker ta zapis nastaja v samem osrčju Štajerske, lahko zagotovimo, da je situacija na terenu bolj komična, kot je zaskrbljujoča.
Torej, kot je znano, imajo Štajerci neverjetno veselje z maskiranjem. Lep primer so kurenti. Proti koncu zime gre za čisto inflacijo tega pustnega lika, a Štajerci živijo v kurentijah, še ko so že zdavnaj pregnali zimo. Na Ptuju je sicer lažje, ker se zimski kurenti poleti maskirajo v Rimljane, preostala Štajerska pa s poletnim maskiranjem nima sreče. Tako se je stotnija veseljakov domislila, da bi se lahko maskirali v Al Kaido. Ali v ISIS. Ali v kaj podobno strašnega. Ni naključje, da je sam Šiško na improvizirani tiskovni konferenci omenil prav tako maskirane slovenske specialce, kajti pod groznimi maskami štajerskih vardarjev so najbrž v veliki meri postarane viole, ki so se s specialno enoto slovenske policije skušale v mnogih bitkah … od Lenta, vse prek Glavnega trga do same Maistrove.
Načelno so štajerski vardarji dobri fantje. Najdlje, kamor seže njihova agresivnost, je prepevanje ponarodele: “Ubi, ubi žabarja,” in pa “Focn” na kakšni gasilski veselici. Glede orožja pa je znano, da so najbolj smrtonosni, ko se jim v rokah znajde “liter/liter”, zaklon pred sovragom si radi zgradijo za šankom, najraje pa streljajo vice.
Tudi ni naključje, da se je enota zbrala in prisegla ravno zadnje dni poletja, kajti najprej so se morali brambovci vrniti s Paga. Še bolj verjetna razlaga maskiranih junakov pa je strah pred ženami; iz osebnih izkušenj vemo, da Štajerke nimajo nobenega smisla za humor.
Če sklenemo: čeprav nas Šiško tistih, ki živimo na Štajerskem, ni nič vprašal, ali želimo živeti v “Štajerski”, mu ta demokratični zdrs dobrohotno odpuščamo. Pravzaprav v zvezi s štajersko vardo ostaja neodgovorjeno le eno samo, za varnostne strokovnjake ključno vprašanje:
“So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?”
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Piše: Marko Radmilovič
Glas: Jure Franko
"So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?" Piše Marko Radmilovič
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili?
Življenje tudi z na pol delujočim premierom Cerarjem in njegovimi ministri teče prav gladko in slehernik ne občuti razlike med tremi leti in pol, ko je bil Cerar polnokrven premier, in zadnjimi nekaj meseci, ko je le državni nameščenec. Tako se trenutnim sestavljavcem z novo vlado mudi že zato, ker bi se utegnil kdo vprašati: “Ali jih sploh potrebujemo?”
Kot so pokazale zadnje volitve, ima polovica volivcev o tem precej izdelano mnenje … Polovica, ki še vztraja, pa je svoj politični kredo pustila na morskih obalah letošnjih počitnic.
In še zanimivost … glede na to, da bo prihajajoča vlada manjšinska vlada, je edino, kar nam še manjka v vitrinah naših vladarskih praks, le še tehnična vlada.
Te dni je praznoval visok jubilej starosta slovenskega razumništva, gospod Boris Pahor; skupaj z ostalimi stoletniki, ki jih je kar nekaj po deželi, je v svojem življenju doživel vse dvajsetemu stoletju znane oblike vladavine. Od monarhije, do dveh ali treh avtokratskih režimov, do demokratičnih vlad, do majhnih, velikih, načelnih in komaj možnih koalicij in na večer življenja ga ena manjšinska vlada, kot tudi ostale stoletnike, ne more več spraviti iz tira. Hočemo povedati, da je vladanje na Slovenskem tekoča reka, ki je vedno, ko stopimo vanjo, drugačna.
In tako so vedno drugačni tudi premieri. Tokrat skozi politično prakso slovenskega mesijanstva prvič za premiera dobivamo komedijanta. Bog ne daj, da bi bilo to vprašljivo in da bi o igralcu menili slabo – ali da bi celo spoštovani odrski ceh v nič dajali!
Ravno nasprotno; na simbolni ravni, če razumemo slovensko politiko kot rahlo zaprašeno veseloigro iz devetnajstega stoletja, sta se naša običajna parlamentarna praksa in nova vladna ekipa končno sinhronizirali tudi na načelni ravni.
Komedija v vseh porah oblasti se bo morala slej kot prej poznati tudi v običajnem življenju. Narava komedije je pač takšna; če se recimo na pol delujoča vlada državi skoraj ne pozna, se komična vlada državi pozna takoj.
In se je začelo duhovito že na dan podpisa koalicijske pogodbe; ob koalicijski pogodbi, ki je nastala v Ljubljani, smo dobili tudi prvo paravojaško enoto … Ta je nastala v štajerski “goši;” kot se je geografsko natančno izrazil bivši predsedniški kandidat Šiško, ki je njega dni skupaj s sedanjim poslancem Jelinčičem kot strašni Čombe nastavljal pasje bombe …
Najprej in na začetku; večina medijev je Šiškovo vojsko pograbila kot prvovrstno novico in brigada varnostnih strokovnjakov je v medijih za nekaj minut našla svoj reison d’etre.
A ker ta zapis nastaja v samem osrčju Štajerske, lahko zagotovimo, da je situacija na terenu bolj komična, kot je zaskrbljujoča.
Torej, kot je znano, imajo Štajerci neverjetno veselje z maskiranjem. Lep primer so kurenti. Proti koncu zime gre za čisto inflacijo tega pustnega lika, a Štajerci živijo v kurentijah, še ko so že zdavnaj pregnali zimo. Na Ptuju je sicer lažje, ker se zimski kurenti poleti maskirajo v Rimljane, preostala Štajerska pa s poletnim maskiranjem nima sreče. Tako se je stotnija veseljakov domislila, da bi se lahko maskirali v Al Kaido. Ali v ISIS. Ali v kaj podobno strašnega. Ni naključje, da je sam Šiško na improvizirani tiskovni konferenci omenil prav tako maskirane slovenske specialce, kajti pod groznimi maskami štajerskih vardarjev so najbrž v veliki meri postarane viole, ki so se s specialno enoto slovenske policije skušale v mnogih bitkah … od Lenta, vse prek Glavnega trga do same Maistrove.
Načelno so štajerski vardarji dobri fantje. Najdlje, kamor seže njihova agresivnost, je prepevanje ponarodele: “Ubi, ubi žabarja,” in pa “Focn” na kakšni gasilski veselici. Glede orožja pa je znano, da so najbolj smrtonosni, ko se jim v rokah znajde “liter/liter”, zaklon pred sovragom si radi zgradijo za šankom, najraje pa streljajo vice.
Tudi ni naključje, da se je enota zbrala in prisegla ravno zadnje dni poletja, kajti najprej so se morali brambovci vrniti s Paga. Še bolj verjetna razlaga maskiranih junakov pa je strah pred ženami; iz osebnih izkušenj vemo, da Štajerke nimajo nobenega smisla za humor.
Če sklenemo: čeprav nas Šiško tistih, ki živimo na Štajerskem, ni nič vprašal, ali želimo živeti v “Štajerski”, mu ta demokratični zdrs dobrohotno odpuščamo. Pravzaprav v zvezi s štajersko vardo ostaja neodgovorjeno le eno samo, za varnostne strokovnjake ključno vprašanje:
“So imeli vardarji piknik pred ali po vaji?”
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Neveljaven email naslov