Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

19.02.2019

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.

Na začetku analize se Marko Radmilovič vpraša: "Kakšna je širša slika dogodka?"

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.

Na začetku analize se vprašamo: “Kakšna je širša slika dogodka?”

Najprej, kar pade na pamet razmišljujočemu, je očitna in sistemska kršitev desetih božjih zapovedi, ki se jo gredo naši poslanci. V zgodovini našega parlamentarizma smo prekršili že skoraj vseh deset: tiste bolj filozofske o enem bogu, o soboti, o malikih in podobno kršijo poslanci skupaj z nami volivci vsak dan, tiste bolj praktične pa kršijo deklarativno. Če pogledamo zgodovino našega parlamentarizma s stališča katoliškega etosa, je kraja sendviča prekršila sedmo zapoved in tako za zdaj ostaja neuresničena le še peta. Upajmo da vsaj “ne ubijaj!” ostane nedotaknjena znotraj slovenskega parlamenta tudi v prihodnje.

Poslanci nam z eklatantnim kršenjem božje postave sporočajo, da so samo ogledalo ljudstva, ki jih izvoli; se pravi, da na volitvah ne izbiramo boljših od sebe, temveč enake kot smo mi. Kajti kot so se pridušali trgovci ob incidentu: “Kraja sendvičev je eden slovenskih športov!

Drugo uvodno vprašanje pri kraji sendviča, ki si ga ni nihče zastavil, pa je najbolj bistveno. “Kakšen je bil sendvič?”

Ali je bil plastični zmazek, zavit v celofan, kjer se med dvema koščkoma vlažne žemlje skrivata dve rezini iz poljskega mesa izdelane salame, ki jima družbo dela kos sumljivega sira in nedoločljiv namaz. Najznačilnejše predstavnike te vrste lahko najdete na bencinskih črpalkah.

Ali pa je bil ukradeni sendvič ponosni predstavnik angleškega lorda; z olivno ciabatto pripravljena jed, ki v sebi skriva štiri rezine španske šunke, dve rezini pravega švicarskega grojerja, rezino paradižnika iz prekmurskih rastlinjakov, nekaj dehteče rukole, rezino trdo kuhanega jajca in namaz, pripravljen iz sveže majoneze in začinjen s koprom.

Kajti če je ukradel prvega, je naredil človeštvu uslugo, pri kraji drugega pa gre za resen zločin. Predvidevamo, glede na odstop in odziv javnosti, da je ukradel drugega. In kakšna je kazen, saj sam odstop ni dovolj?

“I kakšna vendar?” Odstavljen od ljubljanskih sendvičev se je moral ubogi poslanec vrniti v naročje savinjskega želodca. Kruto!

Tretja raven analize prinaša analizo zagovora. Poslanec je bil prostodušen kot Sokrat pred sodniki, ko je razlagal, zakaj in kako ga je ukradel. S svojevrstno otroško naivnostjo je javno priznal zločin in ker težko verjamemo, da je kdo tako zelo prismuknjen, se mora za vso akcijo skrivati nekaj večjega … Prav zato se zdi njegovo poznejše pojasnilo, kako je šlo za družbeni eksperiment, zelo verjetno. Sploh ker je približno ob istem času odvetnica štajerskega vardista Šiška razlagala novinarjem, kako je šlo tudi pri postroju varde za nekakšen družbeni eksperiment. In moramo priznati, kako se zdi možnost, da nekaj osveščenih in varnosti posvečenih posameznikov s krajo sendviča ali s postrojem paravojaške enote preizkuša čuječnost naroda, zelo verjetna. Da ne bomo do takšnih akcij cinični; pripadamo narodu, ki je pred tremi stoletji striktno sodeloval na akcijah, imenovanih “Nič nas ne sme presenetiti!” In če bi bile klepetave trgovke vzgojene v onih časih, jim nihče, še najmanj pa poslanec, ne bi izmaknil sendviča.

Še eno izmed možnosti, da bomo res analitično popolni, je treba preučiti. Poslanec se je pred krajo pritoževal nad neučinkovitostjo prodajalk/blagajničark, ki so klepetale, namesto da bi ga postregle. Mogoče pa je vrli mož predstavnik te nove dinamične generacije, ki se navdušuje nad histeričnim blagajnanjem, kot ga uprizarjajo uslužbenke tujerodnih trgovskih mrež. Za nas, nekoliko konzervativnejše, je tako blagajna postala najbolj stresni del vsakega nakupa. Histerično piskanje in metanje izdelkov v vrečko ter nato očitajoči pogledi naslednjega kupca so nadvse moreči in človek si zaželi starodobnih, počasnih in delno lenih blagajničark.

Ampak še vedno nismo zanesljivo pojasnili, zakaj in čemu ga je ukradel. Odgovor je prozaičen kot dejanje samo: ker ga je lahko! V Sloveniji, ne le med poslanci, je nova samozavest, ob vsesplošnem navdušenju, ki ga je prinesla, odnesla osnovno oliko. Ker je bil – zaradi kakršnegakoli šikaniranja že – prizadet poslančev čas, je ukradel sendvič, da bi se maščeval. Da bi kaznoval. Vzel v roke – pa ne zakon – ki ga že tako ali tako kot zakonodajalec ima v rokah – temveč vzel v roke moralo. Kraja po novi morali ni ultimativni greh, saj je nad njim greh ignoriranja poslanca!

Ta božji kompleks se ni zaredil le v slovenski politiki in slovenskem poslanstvu, ki je, roko na srce, galerija grotesknih tipov, temveč prodira v vse pore družbe.

Za konec: ko je poslanec ukradel sendvič, si je mislil: “Ne gre za sendvič, gre za princip!” In nevede je imel popolnoma prav.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

19.02.2019

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.

Na začetku analize se Marko Radmilovič vpraša: "Kakšna je širša slika dogodka?"

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.

Na začetku analize se vprašamo: “Kakšna je širša slika dogodka?”

Najprej, kar pade na pamet razmišljujočemu, je očitna in sistemska kršitev desetih božjih zapovedi, ki se jo gredo naši poslanci. V zgodovini našega parlamentarizma smo prekršili že skoraj vseh deset: tiste bolj filozofske o enem bogu, o soboti, o malikih in podobno kršijo poslanci skupaj z nami volivci vsak dan, tiste bolj praktične pa kršijo deklarativno. Če pogledamo zgodovino našega parlamentarizma s stališča katoliškega etosa, je kraja sendviča prekršila sedmo zapoved in tako za zdaj ostaja neuresničena le še peta. Upajmo da vsaj “ne ubijaj!” ostane nedotaknjena znotraj slovenskega parlamenta tudi v prihodnje.

Poslanci nam z eklatantnim kršenjem božje postave sporočajo, da so samo ogledalo ljudstva, ki jih izvoli; se pravi, da na volitvah ne izbiramo boljših od sebe, temveč enake kot smo mi. Kajti kot so se pridušali trgovci ob incidentu: “Kraja sendvičev je eden slovenskih športov!

Drugo uvodno vprašanje pri kraji sendviča, ki si ga ni nihče zastavil, pa je najbolj bistveno. “Kakšen je bil sendvič?”

Ali je bil plastični zmazek, zavit v celofan, kjer se med dvema koščkoma vlažne žemlje skrivata dve rezini iz poljskega mesa izdelane salame, ki jima družbo dela kos sumljivega sira in nedoločljiv namaz. Najznačilnejše predstavnike te vrste lahko najdete na bencinskih črpalkah.

Ali pa je bil ukradeni sendvič ponosni predstavnik angleškega lorda; z olivno ciabatto pripravljena jed, ki v sebi skriva štiri rezine španske šunke, dve rezini pravega švicarskega grojerja, rezino paradižnika iz prekmurskih rastlinjakov, nekaj dehteče rukole, rezino trdo kuhanega jajca in namaz, pripravljen iz sveže majoneze in začinjen s koprom.

Kajti če je ukradel prvega, je naredil človeštvu uslugo, pri kraji drugega pa gre za resen zločin. Predvidevamo, glede na odstop in odziv javnosti, da je ukradel drugega. In kakšna je kazen, saj sam odstop ni dovolj?

“I kakšna vendar?” Odstavljen od ljubljanskih sendvičev se je moral ubogi poslanec vrniti v naročje savinjskega želodca. Kruto!

Tretja raven analize prinaša analizo zagovora. Poslanec je bil prostodušen kot Sokrat pred sodniki, ko je razlagal, zakaj in kako ga je ukradel. S svojevrstno otroško naivnostjo je javno priznal zločin in ker težko verjamemo, da je kdo tako zelo prismuknjen, se mora za vso akcijo skrivati nekaj večjega … Prav zato se zdi njegovo poznejše pojasnilo, kako je šlo za družbeni eksperiment, zelo verjetno. Sploh ker je približno ob istem času odvetnica štajerskega vardista Šiška razlagala novinarjem, kako je šlo tudi pri postroju varde za nekakšen družbeni eksperiment. In moramo priznati, kako se zdi možnost, da nekaj osveščenih in varnosti posvečenih posameznikov s krajo sendviča ali s postrojem paravojaške enote preizkuša čuječnost naroda, zelo verjetna. Da ne bomo do takšnih akcij cinični; pripadamo narodu, ki je pred tremi stoletji striktno sodeloval na akcijah, imenovanih “Nič nas ne sme presenetiti!” In če bi bile klepetave trgovke vzgojene v onih časih, jim nihče, še najmanj pa poslanec, ne bi izmaknil sendviča.

Še eno izmed možnosti, da bomo res analitično popolni, je treba preučiti. Poslanec se je pred krajo pritoževal nad neučinkovitostjo prodajalk/blagajničark, ki so klepetale, namesto da bi ga postregle. Mogoče pa je vrli mož predstavnik te nove dinamične generacije, ki se navdušuje nad histeričnim blagajnanjem, kot ga uprizarjajo uslužbenke tujerodnih trgovskih mrež. Za nas, nekoliko konzervativnejše, je tako blagajna postala najbolj stresni del vsakega nakupa. Histerično piskanje in metanje izdelkov v vrečko ter nato očitajoči pogledi naslednjega kupca so nadvse moreči in človek si zaželi starodobnih, počasnih in delno lenih blagajničark.

Ampak še vedno nismo zanesljivo pojasnili, zakaj in čemu ga je ukradel. Odgovor je prozaičen kot dejanje samo: ker ga je lahko! V Sloveniji, ne le med poslanci, je nova samozavest, ob vsesplošnem navdušenju, ki ga je prinesla, odnesla osnovno oliko. Ker je bil – zaradi kakršnegakoli šikaniranja že – prizadet poslančev čas, je ukradel sendvič, da bi se maščeval. Da bi kaznoval. Vzel v roke – pa ne zakon – ki ga že tako ali tako kot zakonodajalec ima v rokah – temveč vzel v roke moralo. Kraja po novi morali ni ultimativni greh, saj je nad njim greh ignoriranja poslanca!

Ta božji kompleks se ni zaredil le v slovenski politiki in slovenskem poslanstvu, ki je, roko na srce, galerija grotesknih tipov, temveč prodira v vse pore družbe.

Za konec: ko je poslanec ukradel sendvič, si je mislil: “Ne gre za sendvič, gre za princip!” In nevede je imel popolnoma prav.


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


06.02.2018

Piranski Rio Mare

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!


23.01.2018

Seznam društev, ki financirajo terorizem

Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?


16.01.2018

Neodločeno po krivici

Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem


09.01.2018

Dosti tekočine in vitamina C

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe


26.12.2017

Javnost javnih oseb

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.


19.12.2017

Svoboden denar nesvobodnih ljudi

Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar


12.12.2017

Koliko je teh ur ali izkrivljena realnost

Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?


05.12.2017

Zasebni šolarji

Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi


28.11.2017

Med oglasnimi bloki ali Reklamokracija

Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov