Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira
“Kamor vsi, tja tudi mi!” V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol.
Šele če vemo, kakšna je simbolna moč te makete, postane jasno, da gre za artefakt, vreden samega Indiana Jonesa – ki bi mu lahko ne navsezadnje outosourcali iskanje makete.
Do zdaj je maketa – simbol že zrušila Cerarjevo vlado, po novem grozi še Šarčevi. Ali bo Šarec maketo preživel, še ne vemo, vsekakor pa ta inštalacija že danes pojasnjuje njegov nepričakovan javnomnenjski uspeh.
Namreč Šarec je izjemno dober v odslavljanju svojih sodelavcev. Ne da si padli ministri, poslanci in podobni v teh nekaj koalicijskih mesecih javne sramote ne bi zaslužili … Vendar jih Šarec odslavlja z integriteto, odločnostjo in izjemno visoko načelnostjo. Prav ta načelnost v odpuščanju in jasno kaznovanje grešnih je, vsaj po našem – najverjetneje napačnem – mnenju, skrivnost njegove priljubljenosti. Zdaj, ko maketa visi nad Juretom Lebnom, ki očitno ne bo postal super smetar, temveč bo končal na smetišču padlih ministrov, se moramo resno vprašati o paranormalni moči makete drugega tira. Kot ugotavljajo te dni časopisni članki, drugi tir deli usodo makete, oziroma maketa simbolizira usodo drugega tira – tako da v uvodu v današnji prispevek lahko pretenciozno zakličemo: “Nizke gradnje so bog in maketa je njegov prerok!”
Če hočemo razumeti razdiralno moč makete, se moramo vrniti k teoretičnim osnovam maketarstva. Kljub temu, da so v reviji TIM načrte zanimivih maket prenehali objavljati, je maketarstvo na Slovenskem izjemno priljubljeno. Priljubljeno celo do ravni, ko se je zabrisala teoretična meja med maketo in dejanskostjo. Včasih smo vedeli, kje je maketi mesto! Recimo ko je vojak zgradil Eifflov stolp, nihče, niti graditelj sam, ni menil, da je sposoben zgraditi tudi dejanski stolp. Pri nas pa se je ta podrobnost izgubila. Graditelji makete drugega tira so s popkovino povezani z dejansko graditvijo. Velja namreč splošno mnenje, kako je koruptivna graditev makete drugega tira garant za poznejšo koruptivno graditev dejanskega drugega tira. Kajti bistvo vsake makete je prepričanje, da je maketa zvest posnetek resničnosti v pomanjšanem merilu.
Seveda ne trdimo, da med graditvijo drugega tira ne bo koruptivnih dejanj, je pa nekoliko neresno sklepati, da bodo, ker je bila koruptivna graditev njegove makete.
Od kod tolikšna zaljubljenost v makete? Nekaj je zagotovo na tem, da je Slovenija kot država maketa sama po sebi. Vse, kar se dogaja v velikih ali tradicionalnih ali kako drugače resnih državah, se dogaja tudi pri nas – le da v stokrat manjšem merilu. Mogoče poslušalstvo ni opazilo, a nenehno iskanje referenc v tujini je najlepši primer slovenskega maketarstva. Recimo Big foot mama so slovenski Stonsi, Ljubljanica je slovenska Sena, uvoz na ljubljanski obvoznici je slovenska Parabolica … Vse, kar obstaja zunaj v svetu, ima svoj slovenski ekvivalent, izdelan v manjšem merilu. Drugi neizpodbitni dokaz za Slovenijo državo – maketo se skriva v pravilu, da za maketo ni nujno, da v celoti deluje. Če deluje delno, ali pa ustvarja samo iluzijo delovanja, je to zanjo in tudi za državo Slovenijo povsem dovolj.
Kar nas pripelje do maketarjev. Maketarji so ljudje, ki nimajo smelosti za merilo 1 : 1. Če bi jo imeli, ne bi bili maketarji. Infrastrukturna blokada, v kateri smo se znašli, ni nič drugega kot pomanjkanje poguma, odločnosti in vizije, ki so potrebni za merilo 1 : 1 … Zato smo Slovenci narod maketarjev in zato je maketa drugega tira trenutno v Sloveniji pomembnejša kot drugi tir sam. Maketa drugega tira nas kot narod bolje opredeljuje, kot nas opredeljuje resnična graditev drugega tira. Ker se zavedamo, da smo z maketo, kakorkoli je že bila koruptivna, uspeli, z drugim tirom ne bomo nikoli.
Da ne bo razumljeno narobe; maketarstvo ne pomeni lenobe ali neinventivnosti. Za maketo sta potrebni natančnost in vztrajnost … Hudiča; večino časa je za maketo potrebno več truda, koncentracije in znoja, kot za dejansko zadevo. Je pa maketa izključno individualna rabota in zato še dodatno blizu slovenskemu geniju, ki mu je delo v skupini tuje. Ob tem pa je graditev maket razumljena kot hobi, kar pa je natančno tisto vzdušje, ki preveva slovensko aktivno populacijo; polovica si je želi iz službe narediti hobi, druga polovica pa svoje hobije spreminja v službo.
Tako vidimo, da ima obsedenost z maketo drugega tira svoje vzroke in očitno tudi svoje posledice. Seveda obstaja rešitev; če bi graditev drugega tira zaupali recimo Francu Jožefu, bi cesar, vajen megalomanskosti Južne železnice, ušivih 26 kilometrov drugega tira razumel kot maketo.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira
“Kamor vsi, tja tudi mi!” V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol.
Šele če vemo, kakšna je simbolna moč te makete, postane jasno, da gre za artefakt, vreden samega Indiana Jonesa – ki bi mu lahko ne navsezadnje outosourcali iskanje makete.
Do zdaj je maketa – simbol že zrušila Cerarjevo vlado, po novem grozi še Šarčevi. Ali bo Šarec maketo preživel, še ne vemo, vsekakor pa ta inštalacija že danes pojasnjuje njegov nepričakovan javnomnenjski uspeh.
Namreč Šarec je izjemno dober v odslavljanju svojih sodelavcev. Ne da si padli ministri, poslanci in podobni v teh nekaj koalicijskih mesecih javne sramote ne bi zaslužili … Vendar jih Šarec odslavlja z integriteto, odločnostjo in izjemno visoko načelnostjo. Prav ta načelnost v odpuščanju in jasno kaznovanje grešnih je, vsaj po našem – najverjetneje napačnem – mnenju, skrivnost njegove priljubljenosti. Zdaj, ko maketa visi nad Juretom Lebnom, ki očitno ne bo postal super smetar, temveč bo končal na smetišču padlih ministrov, se moramo resno vprašati o paranormalni moči makete drugega tira. Kot ugotavljajo te dni časopisni članki, drugi tir deli usodo makete, oziroma maketa simbolizira usodo drugega tira – tako da v uvodu v današnji prispevek lahko pretenciozno zakličemo: “Nizke gradnje so bog in maketa je njegov prerok!”
Če hočemo razumeti razdiralno moč makete, se moramo vrniti k teoretičnim osnovam maketarstva. Kljub temu, da so v reviji TIM načrte zanimivih maket prenehali objavljati, je maketarstvo na Slovenskem izjemno priljubljeno. Priljubljeno celo do ravni, ko se je zabrisala teoretična meja med maketo in dejanskostjo. Včasih smo vedeli, kje je maketi mesto! Recimo ko je vojak zgradil Eifflov stolp, nihče, niti graditelj sam, ni menil, da je sposoben zgraditi tudi dejanski stolp. Pri nas pa se je ta podrobnost izgubila. Graditelji makete drugega tira so s popkovino povezani z dejansko graditvijo. Velja namreč splošno mnenje, kako je koruptivna graditev makete drugega tira garant za poznejšo koruptivno graditev dejanskega drugega tira. Kajti bistvo vsake makete je prepričanje, da je maketa zvest posnetek resničnosti v pomanjšanem merilu.
Seveda ne trdimo, da med graditvijo drugega tira ne bo koruptivnih dejanj, je pa nekoliko neresno sklepati, da bodo, ker je bila koruptivna graditev njegove makete.
Od kod tolikšna zaljubljenost v makete? Nekaj je zagotovo na tem, da je Slovenija kot država maketa sama po sebi. Vse, kar se dogaja v velikih ali tradicionalnih ali kako drugače resnih državah, se dogaja tudi pri nas – le da v stokrat manjšem merilu. Mogoče poslušalstvo ni opazilo, a nenehno iskanje referenc v tujini je najlepši primer slovenskega maketarstva. Recimo Big foot mama so slovenski Stonsi, Ljubljanica je slovenska Sena, uvoz na ljubljanski obvoznici je slovenska Parabolica … Vse, kar obstaja zunaj v svetu, ima svoj slovenski ekvivalent, izdelan v manjšem merilu. Drugi neizpodbitni dokaz za Slovenijo državo – maketo se skriva v pravilu, da za maketo ni nujno, da v celoti deluje. Če deluje delno, ali pa ustvarja samo iluzijo delovanja, je to zanjo in tudi za državo Slovenijo povsem dovolj.
Kar nas pripelje do maketarjev. Maketarji so ljudje, ki nimajo smelosti za merilo 1 : 1. Če bi jo imeli, ne bi bili maketarji. Infrastrukturna blokada, v kateri smo se znašli, ni nič drugega kot pomanjkanje poguma, odločnosti in vizije, ki so potrebni za merilo 1 : 1 … Zato smo Slovenci narod maketarjev in zato je maketa drugega tira trenutno v Sloveniji pomembnejša kot drugi tir sam. Maketa drugega tira nas kot narod bolje opredeljuje, kot nas opredeljuje resnična graditev drugega tira. Ker se zavedamo, da smo z maketo, kakorkoli je že bila koruptivna, uspeli, z drugim tirom ne bomo nikoli.
Da ne bo razumljeno narobe; maketarstvo ne pomeni lenobe ali neinventivnosti. Za maketo sta potrebni natančnost in vztrajnost … Hudiča; večino časa je za maketo potrebno več truda, koncentracije in znoja, kot za dejansko zadevo. Je pa maketa izključno individualna rabota in zato še dodatno blizu slovenskemu geniju, ki mu je delo v skupini tuje. Ob tem pa je graditev maket razumljena kot hobi, kar pa je natančno tisto vzdušje, ki preveva slovensko aktivno populacijo; polovica si je želi iz službe narediti hobi, druga polovica pa svoje hobije spreminja v službo.
Tako vidimo, da ima obsedenost z maketo drugega tira svoje vzroke in očitno tudi svoje posledice. Seveda obstaja rešitev; če bi graditev drugega tira zaupali recimo Francu Jožefu, bi cesar, vajen megalomanskosti Južne železnice, ušivih 26 kilometrov drugega tira razumel kot maketo.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Neveljaven email naslov