Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Resnici na ljubo premoremo v Sloveniji kar nekaj vrhunskih analitikov za zahodni Balkan, a kaj, ko jih politične elite ali ne berejo ali ne upoštevajo
Ko je v tem hitečem svetu vse pomembne medije sestavljanje evropske vlade že zdavnaj nehalo zanimati, nas je v naši skromni redakciji šele začelo. Kaj ‘čemo; smo pač bolj počasne sorte. Zato pa ima naša analiza neslutene globine.
Prva ugotovitev je temeljna. Sploh ne vemo, ali smo pri izbiri predsednika komisije in pri prihodnji sestavi komisije kaj sodelovali … Če že vemo, v kolikšnem odstotku smo sodelovali pri demokratičnem sestavljanju evropskega parlamenta, smo se pri izbiri predsednika evropske vlade držali bolj ob strani.
Edini vir, ki ga imamo, naš predsednik vlade, je lepo pojasnil, da on pri izbiri nima kaj razmišljati, in da bo videl, ko bo videl, ter se potem odločil, če se bo, in ko se bo odločil.
Za to izjavo je razmišljujoči lahko našel dve interpretaciji. Ali je naš predsednik vlade skrajno pragmatičen, ali pa je Lolek. Obstaja tudi še ena, malo verjetna možnost, da je Bolek … Za dobrobit naroda sicer upamo, da je samo pragmatik, ki je z materinim mlekom pil razmerje sil v Evropi in se temeljito izmojstril v slovenski ponižnosti pred velikimi.
Da je res tako, in da na srečo predsednik vlade ni ne Lolek in še manj Bolek, nas je prepričala informacija, katero od ministrstev oziroma katerega od resorjev oziroma katerega komisarja si želimo Slovenci. Izrazili smo željo, da bi imeli komisarja za širitev. In ta želja najlepše govori o naši skromnosti, neambicioznosti, pragmatičnosti in lepi vzgoji.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje “Evropska soseska politika in širitvena pogajanja”, je ob ministrstvu za “Raziskovanje rude in tratenje časa”, ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
V naslednjih nekaj vrsticah bomo poskusili odkriti zapleteno strukturo politične misli, ki je vladajoče pripeljala do tega ministrstva. Najprej in na začetku; na tem ministrstvu ne bo treba nič početi. Evropa se namreč ne bo širila. Vsaj za časa našega življenja ne. Da je bila zadnja širitev strel v koleno, je Evropa ne nazadnje pokazala s postopki ob ustanavljanju nove komisije. Petelini, ki so po nekaj letih v skupnosti hoteli zavladati kokošnjaku, se danes z oguljenim perjem skrivajo v prašnih luknjah. Biti na čelu oddelka, ki se bo bavil z nečem, česar ne bo, se zdi izjemno privlačna služba. Naš komisar se bo z vsem svojim bitjem zavzemal za nič in ker nihče od njega ne bo nič pričakoval, bo njegov mandat že vnaprej obsojen na uspeh. Še več; ker so bruseljski komisarji iz Slovenije, ki so doslej vodili pomembne resorje, izjemno visoko na lestvicah priljubljenosti v domovini, ne dvomimo, da bo komisar za nič postal najbolj priljubljen slovenski politik.
Drugi motiv za vodenje komisariata za širitev pa korenini v ne tako daljni preteklosti. Nekako se nam Slovencem dozdeva, da izjemno dobro poznamo situacijo na zahodnem Balkanu, kjer se seveda najbolj veselijo širitve Evropske unije. Resnici na ljubo premoremo v Sloveniji kar nekaj vrhunskih analitikov za zahodni Balkan, a kaj, ko jih politične elite ali ne berejo ali ne upoštevajo. Kakorkoli; vsa leta skupne države so nas zahodni Balkanci gledali nekoliko zviška. Če pa bi dobili pisarno za širitev, bi lahko ponosno korakali po vaških poteh zahodnega Balkana in s korenčkom na palici predavali o veličini evropske povezave in kako pot do tja vodi preko nas.
Kompleksi mnogih generacij slovenskih politikov bi se pozdravili v trenutku, kajti ni ga lepšega, kot pojesti krožnik skadarlijskih čevapov, ki so pripravljeni s strahospoštovanjem.
Obstaja pa možnost, da je ta pamflet popolnoma zgrešen in je naše evropske lobiste in njihove asistente pri metanju očesa na širitev vodila daljnosežna politična intuicija. Kajti zna se zgoditi, da bo ministrstvo za širitev kmalu postalo izjemno pomembno ministrstvo. Širila se Evropska skupnost res ne bo več, se bo pa krčila. Ne le brexit. Mnogi populisti so postali to, kar so, s kritiziranjem evropskih institucij in z bolj ali manj prikritimi grožnjami o izstopu. Če se recimo le spomnimo tez o nemško-francoskih vlakih, pa o različnih hitrostih v Evropi – vse to nas utrjuje v prepričanju, da Evropa ne bo več dolgo monolit, kot smo ga poznali teh nekaj zadnjih desetletij.
“In če že ne bo širitve Evrope, zagotovo pa bo njeno krčenje … kateremu komisarju bi ga lahko naprtili? Dajmo ga komisarju za širitev, tako da ga imenujemo še za komisarja za krčenje!”
Krčenje je isto kot širitev, le v obratni smeri. Nazaj v boljšo prihodnost, pa je nekaj, v čemer Slovenci blestimo.
P. s.: Če bomo Slovenci na čelu brexita, hunexita, polexita in seveda italexita, bo naša cena v Evropi zrasla do neslutenih višav.
In da se nekaj kuha, smo zavohali tudi na valu 202, kjer imamo zdaj že nekaj let na Exitu izjemno močno delegacijo.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Resnici na ljubo premoremo v Sloveniji kar nekaj vrhunskih analitikov za zahodni Balkan, a kaj, ko jih politične elite ali ne berejo ali ne upoštevajo
Ko je v tem hitečem svetu vse pomembne medije sestavljanje evropske vlade že zdavnaj nehalo zanimati, nas je v naši skromni redakciji šele začelo. Kaj ‘čemo; smo pač bolj počasne sorte. Zato pa ima naša analiza neslutene globine.
Prva ugotovitev je temeljna. Sploh ne vemo, ali smo pri izbiri predsednika komisije in pri prihodnji sestavi komisije kaj sodelovali … Če že vemo, v kolikšnem odstotku smo sodelovali pri demokratičnem sestavljanju evropskega parlamenta, smo se pri izbiri predsednika evropske vlade držali bolj ob strani.
Edini vir, ki ga imamo, naš predsednik vlade, je lepo pojasnil, da on pri izbiri nima kaj razmišljati, in da bo videl, ko bo videl, ter se potem odločil, če se bo, in ko se bo odločil.
Za to izjavo je razmišljujoči lahko našel dve interpretaciji. Ali je naš predsednik vlade skrajno pragmatičen, ali pa je Lolek. Obstaja tudi še ena, malo verjetna možnost, da je Bolek … Za dobrobit naroda sicer upamo, da je samo pragmatik, ki je z materinim mlekom pil razmerje sil v Evropi in se temeljito izmojstril v slovenski ponižnosti pred velikimi.
Da je res tako, in da na srečo predsednik vlade ni ne Lolek in še manj Bolek, nas je prepričala informacija, katero od ministrstev oziroma katerega od resorjev oziroma katerega komisarja si želimo Slovenci. Izrazili smo željo, da bi imeli komisarja za širitev. In ta želja najlepše govori o naši skromnosti, neambicioznosti, pragmatičnosti in lepi vzgoji.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje “Evropska soseska politika in širitvena pogajanja”, je ob ministrstvu za “Raziskovanje rude in tratenje časa”, ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
V naslednjih nekaj vrsticah bomo poskusili odkriti zapleteno strukturo politične misli, ki je vladajoče pripeljala do tega ministrstva. Najprej in na začetku; na tem ministrstvu ne bo treba nič početi. Evropa se namreč ne bo širila. Vsaj za časa našega življenja ne. Da je bila zadnja širitev strel v koleno, je Evropa ne nazadnje pokazala s postopki ob ustanavljanju nove komisije. Petelini, ki so po nekaj letih v skupnosti hoteli zavladati kokošnjaku, se danes z oguljenim perjem skrivajo v prašnih luknjah. Biti na čelu oddelka, ki se bo bavil z nečem, česar ne bo, se zdi izjemno privlačna služba. Naš komisar se bo z vsem svojim bitjem zavzemal za nič in ker nihče od njega ne bo nič pričakoval, bo njegov mandat že vnaprej obsojen na uspeh. Še več; ker so bruseljski komisarji iz Slovenije, ki so doslej vodili pomembne resorje, izjemno visoko na lestvicah priljubljenosti v domovini, ne dvomimo, da bo komisar za nič postal najbolj priljubljen slovenski politik.
Drugi motiv za vodenje komisariata za širitev pa korenini v ne tako daljni preteklosti. Nekako se nam Slovencem dozdeva, da izjemno dobro poznamo situacijo na zahodnem Balkanu, kjer se seveda najbolj veselijo širitve Evropske unije. Resnici na ljubo premoremo v Sloveniji kar nekaj vrhunskih analitikov za zahodni Balkan, a kaj, ko jih politične elite ali ne berejo ali ne upoštevajo. Kakorkoli; vsa leta skupne države so nas zahodni Balkanci gledali nekoliko zviška. Če pa bi dobili pisarno za širitev, bi lahko ponosno korakali po vaških poteh zahodnega Balkana in s korenčkom na palici predavali o veličini evropske povezave in kako pot do tja vodi preko nas.
Kompleksi mnogih generacij slovenskih politikov bi se pozdravili v trenutku, kajti ni ga lepšega, kot pojesti krožnik skadarlijskih čevapov, ki so pripravljeni s strahospoštovanjem.
Obstaja pa možnost, da je ta pamflet popolnoma zgrešen in je naše evropske lobiste in njihove asistente pri metanju očesa na širitev vodila daljnosežna politična intuicija. Kajti zna se zgoditi, da bo ministrstvo za širitev kmalu postalo izjemno pomembno ministrstvo. Širila se Evropska skupnost res ne bo več, se bo pa krčila. Ne le brexit. Mnogi populisti so postali to, kar so, s kritiziranjem evropskih institucij in z bolj ali manj prikritimi grožnjami o izstopu. Če se recimo le spomnimo tez o nemško-francoskih vlakih, pa o različnih hitrostih v Evropi – vse to nas utrjuje v prepričanju, da Evropa ne bo več dolgo monolit, kot smo ga poznali teh nekaj zadnjih desetletij.
“In če že ne bo širitve Evrope, zagotovo pa bo njeno krčenje … kateremu komisarju bi ga lahko naprtili? Dajmo ga komisarju za širitev, tako da ga imenujemo še za komisarja za krčenje!”
Krčenje je isto kot širitev, le v obratni smeri. Nazaj v boljšo prihodnost, pa je nekaj, v čemer Slovenci blestimo.
P. s.: Če bomo Slovenci na čelu brexita, hunexita, polexita in seveda italexita, bo naša cena v Evropi zrasla do neslutenih višav.
In da se nekaj kuha, smo zavohali tudi na valu 202, kjer imamo zdaj že nekaj let na Exitu izjemno močno delegacijo.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov