Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Resnici na ljubo premoremo v Sloveniji kar nekaj vrhunskih analitikov za zahodni Balkan, a kaj, ko jih politične elite ali ne berejo ali ne upoštevajo
Ko je v tem hitečem svetu vse pomembne medije sestavljanje evropske vlade že zdavnaj nehalo zanimati, nas je v naši skromni redakciji šele začelo. Kaj ‘čemo; smo pač bolj počasne sorte. Zato pa ima naša analiza neslutene globine.
Prva ugotovitev je temeljna. Sploh ne vemo, ali smo pri izbiri predsednika komisije in pri prihodnji sestavi komisije kaj sodelovali … Če že vemo, v kolikšnem odstotku smo sodelovali pri demokratičnem sestavljanju evropskega parlamenta, smo se pri izbiri predsednika evropske vlade držali bolj ob strani.
Edini vir, ki ga imamo, naš predsednik vlade, je lepo pojasnil, da on pri izbiri nima kaj razmišljati, in da bo videl, ko bo videl, ter se potem odločil, če se bo, in ko se bo odločil.
Za to izjavo je razmišljujoči lahko našel dve interpretaciji. Ali je naš predsednik vlade skrajno pragmatičen, ali pa je Lolek. Obstaja tudi še ena, malo verjetna možnost, da je Bolek … Za dobrobit naroda sicer upamo, da je samo pragmatik, ki je z materinim mlekom pil razmerje sil v Evropi in se temeljito izmojstril v slovenski ponižnosti pred velikimi.
Da je res tako, in da na srečo predsednik vlade ni ne Lolek in še manj Bolek, nas je prepričala informacija, katero od ministrstev oziroma katerega od resorjev oziroma katerega komisarja si želimo Slovenci. Izrazili smo željo, da bi imeli komisarja za širitev. In ta želja najlepše govori o naši skromnosti, neambicioznosti, pragmatičnosti in lepi vzgoji.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje “Evropska soseska politika in širitvena pogajanja”, je ob ministrstvu za “Raziskovanje rude in tratenje časa”, ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
V naslednjih nekaj vrsticah bomo poskusili odkriti zapleteno strukturo politične misli, ki je vladajoče pripeljala do tega ministrstva. Najprej in na začetku; na tem ministrstvu ne bo treba nič početi. Evropa se namreč ne bo širila. Vsaj za časa našega življenja ne. Da je bila zadnja širitev strel v koleno, je Evropa ne nazadnje pokazala s postopki ob ustanavljanju nove komisije. Petelini, ki so po nekaj letih v skupnosti hoteli zavladati kokošnjaku, se danes z oguljenim perjem skrivajo v prašnih luknjah. Biti na čelu oddelka, ki se bo bavil z nečem, česar ne bo, se zdi izjemno privlačna služba. Naš komisar se bo z vsem svojim bitjem zavzemal za nič in ker nihče od njega ne bo nič pričakoval, bo njegov mandat že vnaprej obsojen na uspeh. Še več; ker so bruseljski komisarji iz Slovenije, ki so doslej vodili pomembne resorje, izjemno visoko na lestvicah priljubljenosti v domovini, ne dvomimo, da bo komisar za nič postal najbolj priljubljen slovenski politik.
Drugi motiv za vodenje komisariata za širitev pa korenini v ne tako daljni preteklosti. Nekako se nam Slovencem dozdeva, da izjemno dobro poznamo situacijo na zahodnem Balkanu, kjer se seveda najbolj veselijo širitve Evropske unije. Resnici na ljubo premoremo v Sloveniji kar nekaj vrhunskih analitikov za zahodni Balkan, a kaj, ko jih politične elite ali ne berejo ali ne upoštevajo. Kakorkoli; vsa leta skupne države so nas zahodni Balkanci gledali nekoliko zviška. Če pa bi dobili pisarno za širitev, bi lahko ponosno korakali po vaških poteh zahodnega Balkana in s korenčkom na palici predavali o veličini evropske povezave in kako pot do tja vodi preko nas.
Kompleksi mnogih generacij slovenskih politikov bi se pozdravili v trenutku, kajti ni ga lepšega, kot pojesti krožnik skadarlijskih čevapov, ki so pripravljeni s strahospoštovanjem.
Obstaja pa možnost, da je ta pamflet popolnoma zgrešen in je naše evropske lobiste in njihove asistente pri metanju očesa na širitev vodila daljnosežna politična intuicija. Kajti zna se zgoditi, da bo ministrstvo za širitev kmalu postalo izjemno pomembno ministrstvo. Širila se Evropska skupnost res ne bo več, se bo pa krčila. Ne le brexit. Mnogi populisti so postali to, kar so, s kritiziranjem evropskih institucij in z bolj ali manj prikritimi grožnjami o izstopu. Če se recimo le spomnimo tez o nemško-francoskih vlakih, pa o različnih hitrostih v Evropi – vse to nas utrjuje v prepričanju, da Evropa ne bo več dolgo monolit, kot smo ga poznali teh nekaj zadnjih desetletij.
“In če že ne bo širitve Evrope, zagotovo pa bo njeno krčenje … kateremu komisarju bi ga lahko naprtili? Dajmo ga komisarju za širitev, tako da ga imenujemo še za komisarja za krčenje!”
Krčenje je isto kot širitev, le v obratni smeri. Nazaj v boljšo prihodnost, pa je nekaj, v čemer Slovenci blestimo.
P. s.: Če bomo Slovenci na čelu brexita, hunexita, polexita in seveda italexita, bo naša cena v Evropi zrasla do neslutenih višav.
In da se nekaj kuha, smo zavohali tudi na valu 202, kjer imamo zdaj že nekaj let na Exitu izjemno močno delegacijo.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Resnici na ljubo premoremo v Sloveniji kar nekaj vrhunskih analitikov za zahodni Balkan, a kaj, ko jih politične elite ali ne berejo ali ne upoštevajo
Ko je v tem hitečem svetu vse pomembne medije sestavljanje evropske vlade že zdavnaj nehalo zanimati, nas je v naši skromni redakciji šele začelo. Kaj ‘čemo; smo pač bolj počasne sorte. Zato pa ima naša analiza neslutene globine.
Prva ugotovitev je temeljna. Sploh ne vemo, ali smo pri izbiri predsednika komisije in pri prihodnji sestavi komisije kaj sodelovali … Če že vemo, v kolikšnem odstotku smo sodelovali pri demokratičnem sestavljanju evropskega parlamenta, smo se pri izbiri predsednika evropske vlade držali bolj ob strani.
Edini vir, ki ga imamo, naš predsednik vlade, je lepo pojasnil, da on pri izbiri nima kaj razmišljati, in da bo videl, ko bo videl, ter se potem odločil, če se bo, in ko se bo odločil.
Za to izjavo je razmišljujoči lahko našel dve interpretaciji. Ali je naš predsednik vlade skrajno pragmatičen, ali pa je Lolek. Obstaja tudi še ena, malo verjetna možnost, da je Bolek … Za dobrobit naroda sicer upamo, da je samo pragmatik, ki je z materinim mlekom pil razmerje sil v Evropi in se temeljito izmojstril v slovenski ponižnosti pred velikimi.
Da je res tako, in da na srečo predsednik vlade ni ne Lolek in še manj Bolek, nas je prepričala informacija, katero od ministrstev oziroma katerega od resorjev oziroma katerega komisarja si želimo Slovenci. Izrazili smo željo, da bi imeli komisarja za širitev. In ta želja najlepše govori o naši skromnosti, neambicioznosti, pragmatičnosti in lepi vzgoji.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje “Evropska soseska politika in širitvena pogajanja”, je ob ministrstvu za “Raziskovanje rude in tratenje časa”, ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
V naslednjih nekaj vrsticah bomo poskusili odkriti zapleteno strukturo politične misli, ki je vladajoče pripeljala do tega ministrstva. Najprej in na začetku; na tem ministrstvu ne bo treba nič početi. Evropa se namreč ne bo širila. Vsaj za časa našega življenja ne. Da je bila zadnja širitev strel v koleno, je Evropa ne nazadnje pokazala s postopki ob ustanavljanju nove komisije. Petelini, ki so po nekaj letih v skupnosti hoteli zavladati kokošnjaku, se danes z oguljenim perjem skrivajo v prašnih luknjah. Biti na čelu oddelka, ki se bo bavil z nečem, česar ne bo, se zdi izjemno privlačna služba. Naš komisar se bo z vsem svojim bitjem zavzemal za nič in ker nihče od njega ne bo nič pričakoval, bo njegov mandat že vnaprej obsojen na uspeh. Še več; ker so bruseljski komisarji iz Slovenije, ki so doslej vodili pomembne resorje, izjemno visoko na lestvicah priljubljenosti v domovini, ne dvomimo, da bo komisar za nič postal najbolj priljubljen slovenski politik.
Drugi motiv za vodenje komisariata za širitev pa korenini v ne tako daljni preteklosti. Nekako se nam Slovencem dozdeva, da izjemno dobro poznamo situacijo na zahodnem Balkanu, kjer se seveda najbolj veselijo širitve Evropske unije. Resnici na ljubo premoremo v Sloveniji kar nekaj vrhunskih analitikov za zahodni Balkan, a kaj, ko jih politične elite ali ne berejo ali ne upoštevajo. Kakorkoli; vsa leta skupne države so nas zahodni Balkanci gledali nekoliko zviška. Če pa bi dobili pisarno za širitev, bi lahko ponosno korakali po vaških poteh zahodnega Balkana in s korenčkom na palici predavali o veličini evropske povezave in kako pot do tja vodi preko nas.
Kompleksi mnogih generacij slovenskih politikov bi se pozdravili v trenutku, kajti ni ga lepšega, kot pojesti krožnik skadarlijskih čevapov, ki so pripravljeni s strahospoštovanjem.
Obstaja pa možnost, da je ta pamflet popolnoma zgrešen in je naše evropske lobiste in njihove asistente pri metanju očesa na širitev vodila daljnosežna politična intuicija. Kajti zna se zgoditi, da bo ministrstvo za širitev kmalu postalo izjemno pomembno ministrstvo. Širila se Evropska skupnost res ne bo več, se bo pa krčila. Ne le brexit. Mnogi populisti so postali to, kar so, s kritiziranjem evropskih institucij in z bolj ali manj prikritimi grožnjami o izstopu. Če se recimo le spomnimo tez o nemško-francoskih vlakih, pa o različnih hitrostih v Evropi – vse to nas utrjuje v prepričanju, da Evropa ne bo več dolgo monolit, kot smo ga poznali teh nekaj zadnjih desetletij.
“In če že ne bo širitve Evrope, zagotovo pa bo njeno krčenje … kateremu komisarju bi ga lahko naprtili? Dajmo ga komisarju za širitev, tako da ga imenujemo še za komisarja za krčenje!”
Krčenje je isto kot širitev, le v obratni smeri. Nazaj v boljšo prihodnost, pa je nekaj, v čemer Slovenci blestimo.
P. s.: Če bomo Slovenci na čelu brexita, hunexita, polexita in seveda italexita, bo naša cena v Evropi zrasla do neslutenih višav.
In da se nekaj kuha, smo zavohali tudi na valu 202, kjer imamo zdaj že nekaj let na Exitu izjemno močno delegacijo.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Neveljaven email naslov