Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Sproščevalni ukrep, ki nas zanima danes, je dovoljenje za potovanja izven občine stalnega prebivanja z namenom obiska vikenda in s tem obiskom povezanih nujnih pomladanskih del
Naključje ali pa vendarle ne … Enega večjih praznikov na planetu, ki se po angleško imenuje ‘Four Twenty’, smo v ponedeljek pričakali sproščeni. Sproščeni ne sicer izključno zaradi ukrepov in po navodilih slovenske vlade, pa vendar …
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval …
Ob tem se vedno najdejo nezadovoljneži, ki bi sproščali nekaj prej in nekaj pozneje, ob tem pa tudi verjamemo, da so v ideološko nesproščeni vladi pogledi na sproščanje zelo različni. Menda so zato dovolili jogo na prostem kot izjemno sproščujočo dejavnost, in golf kot izredno nesproščeno dejavnost; tako lahko vlada z enim ukrepom zajame ves del sproščevalnega spektra.
Vendar v naši skromni redakciji kličemo: “Hura!” Ni pomembno, kdo, in ni pomembno, kako, le da so se sproščanja začela. Čeprav ni neke večje logike v tem, da odpiramo tovarne, knjižnice pa so še naprej zaprte. Hočemo povedati, da ostaja misterij, čemu je nekaj deset ljudi v knjižnici večje epidemiološko tveganje kot tisoč ljudi v tovarni … in ali je baratanje s kovinskim polizdelkom resnično varnejše od listanja knjige. Ampak kot rečeno, o tem bodo presodili strokovnjaki oziroma celo ustavno sodišče.
Sproščevalni ukrep, ki nas zanima danes, pa ne govori o nas le kot o vzornih karantencih, temveč priča o nas kot o narodu nasploh. Gre pa za dovoljenje za potovanja izven občine stalnega prebivanja z namenom obiska vikenda in s tem obiskom povezanih nujnih pomladanskih del.
Torej; čemu je ta ukrep tako zelo usoden za slovensko spopadanje z epidemijo? V bistvu je slovenska vlada povedala državljanom, da lahko od zdaj sproščeno in brez omejitev tacajo po državi. Čeprav se sliši ukrep še vedno vsaj malo restriktiven, nas v resnici povsem osvobaja nadležne karantene. Če lahko potujejo lastniki vikendov izven občine, pomeni, da lahko gremo vsi Slovenci kadarkoli kamorkoli. Zadeva je namreč ta, da ima vsak Slovenec vikend – stanovanje, nepremičnino, skedenj, uto, kozolec ali garažo, ki je praviloma nameščena zunaj občine prebivanja in je praviloma potrebna spomladanske pozornosti lastnika. Epidemiološka aritmetika za ukrepom je preprosta: dva milijona Slovencev ima v lasti šest milijonov nepremičnin in če odštejemo dojenčke in starostnike ter odmislimo nepremičnine, ki so komaj kaj več kot nadstreški, in vsem državljanom pripišemo stalno prebivališče, še vedno ostane dva milijona nepremičnin, ki so namenjene – recimo v duhu časa – za rekreacijo.
Obsedenost Slovencev z vikendi, počitniškimi stanovanji, zidanicami, brunaricami, opustelimi kmetijami, počitniškimi prikolicami, vrtnimi lopami in vrtički kar tako je dobro vidna šele zadnje desetletje … S tem, ko so postali letalniki s kamero cenovno dostopni, lahko na spletu s ptičje perspektive občudujemo pastoralno pokrajino tega neverjetnega koščka sveta – po katerem so kot mahni drekci-pekci posejane sedemdesetkvadratne nepremičnine slovenske nirvane.
Večina teh nepremičnin, načrtovanih kot dvodnevno pribežališče iz betonske džungle naših velemest, se pred lastnikovo upokojitvijo nadgradi v novo formo, imenovano ‘bivalni vikend’, s čimer stanovanje ostane mladim, ki ga ali oddajajo turistom ali študentom.
Druga alineja sproščanja odhoda na vikende pa govori o nujnih spomladanskih delih, ki naj se tam opravijo. Pri najboljši volji se razmišljujoči ne more domisliti, kaj bi lahko bilo na vikendu tako nujnega, da ne bi moglo počakati še kakšen dan. A to smo le mi …
Pred desetletji je bila radijska reklama za eno tehničnih trgovin, ki je v dveh stavkih povzela vikendaško kulturo. Žena v soboto zgodaj zjutraj zbudi moža, ker morata v železnino: “Sobota je, greva na vikend. Morava fejst delati!”
In ko se združita ljubezen do brkljanja okoli hiše z ljubeznijo do vikenda na samem vikendu – imamo pogoje za popolni vihar, ki je tako zelo očitno premaknil tudi epidemiološko striktno oblast.
Ukrep pa ne bo le enosmeren. Ne le, da bo tistim iz stalnih prebivališč omogočil odhod na vikend, tudi tistim z vikendov bo omogočil vrnitev na stalno prebivališče. Kajti kot je vedel povedati že gospod Boccaccio, je ob pandemiji prvi refleks premožne gospode odhod na vikend. Stanovanja, bloki in mesta se znajo spremeniti v smrtonosne kletke, vikend pa, če ne drugega, je praviloma v naravi. Ob tem pa lahko vikendašem njihova investicija končno vrne vse za nazaj.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Sproščevalni ukrep, ki nas zanima danes, je dovoljenje za potovanja izven občine stalnega prebivanja z namenom obiska vikenda in s tem obiskom povezanih nujnih pomladanskih del
Naključje ali pa vendarle ne … Enega večjih praznikov na planetu, ki se po angleško imenuje ‘Four Twenty’, smo v ponedeljek pričakali sproščeni. Sproščeni ne sicer izključno zaradi ukrepov in po navodilih slovenske vlade, pa vendar …
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval …
Ob tem se vedno najdejo nezadovoljneži, ki bi sproščali nekaj prej in nekaj pozneje, ob tem pa tudi verjamemo, da so v ideološko nesproščeni vladi pogledi na sproščanje zelo različni. Menda so zato dovolili jogo na prostem kot izjemno sproščujočo dejavnost, in golf kot izredno nesproščeno dejavnost; tako lahko vlada z enim ukrepom zajame ves del sproščevalnega spektra.
Vendar v naši skromni redakciji kličemo: “Hura!” Ni pomembno, kdo, in ni pomembno, kako, le da so se sproščanja začela. Čeprav ni neke večje logike v tem, da odpiramo tovarne, knjižnice pa so še naprej zaprte. Hočemo povedati, da ostaja misterij, čemu je nekaj deset ljudi v knjižnici večje epidemiološko tveganje kot tisoč ljudi v tovarni … in ali je baratanje s kovinskim polizdelkom resnično varnejše od listanja knjige. Ampak kot rečeno, o tem bodo presodili strokovnjaki oziroma celo ustavno sodišče.
Sproščevalni ukrep, ki nas zanima danes, pa ne govori o nas le kot o vzornih karantencih, temveč priča o nas kot o narodu nasploh. Gre pa za dovoljenje za potovanja izven občine stalnega prebivanja z namenom obiska vikenda in s tem obiskom povezanih nujnih pomladanskih del.
Torej; čemu je ta ukrep tako zelo usoden za slovensko spopadanje z epidemijo? V bistvu je slovenska vlada povedala državljanom, da lahko od zdaj sproščeno in brez omejitev tacajo po državi. Čeprav se sliši ukrep še vedno vsaj malo restriktiven, nas v resnici povsem osvobaja nadležne karantene. Če lahko potujejo lastniki vikendov izven občine, pomeni, da lahko gremo vsi Slovenci kadarkoli kamorkoli. Zadeva je namreč ta, da ima vsak Slovenec vikend – stanovanje, nepremičnino, skedenj, uto, kozolec ali garažo, ki je praviloma nameščena zunaj občine prebivanja in je praviloma potrebna spomladanske pozornosti lastnika. Epidemiološka aritmetika za ukrepom je preprosta: dva milijona Slovencev ima v lasti šest milijonov nepremičnin in če odštejemo dojenčke in starostnike ter odmislimo nepremičnine, ki so komaj kaj več kot nadstreški, in vsem državljanom pripišemo stalno prebivališče, še vedno ostane dva milijona nepremičnin, ki so namenjene – recimo v duhu časa – za rekreacijo.
Obsedenost Slovencev z vikendi, počitniškimi stanovanji, zidanicami, brunaricami, opustelimi kmetijami, počitniškimi prikolicami, vrtnimi lopami in vrtički kar tako je dobro vidna šele zadnje desetletje … S tem, ko so postali letalniki s kamero cenovno dostopni, lahko na spletu s ptičje perspektive občudujemo pastoralno pokrajino tega neverjetnega koščka sveta – po katerem so kot mahni drekci-pekci posejane sedemdesetkvadratne nepremičnine slovenske nirvane.
Večina teh nepremičnin, načrtovanih kot dvodnevno pribežališče iz betonske džungle naših velemest, se pred lastnikovo upokojitvijo nadgradi v novo formo, imenovano ‘bivalni vikend’, s čimer stanovanje ostane mladim, ki ga ali oddajajo turistom ali študentom.
Druga alineja sproščanja odhoda na vikende pa govori o nujnih spomladanskih delih, ki naj se tam opravijo. Pri najboljši volji se razmišljujoči ne more domisliti, kaj bi lahko bilo na vikendu tako nujnega, da ne bi moglo počakati še kakšen dan. A to smo le mi …
Pred desetletji je bila radijska reklama za eno tehničnih trgovin, ki je v dveh stavkih povzela vikendaško kulturo. Žena v soboto zgodaj zjutraj zbudi moža, ker morata v železnino: “Sobota je, greva na vikend. Morava fejst delati!”
In ko se združita ljubezen do brkljanja okoli hiše z ljubeznijo do vikenda na samem vikendu – imamo pogoje za popolni vihar, ki je tako zelo očitno premaknil tudi epidemiološko striktno oblast.
Ukrep pa ne bo le enosmeren. Ne le, da bo tistim iz stalnih prebivališč omogočil odhod na vikend, tudi tistim z vikendov bo omogočil vrnitev na stalno prebivališče. Kajti kot je vedel povedati že gospod Boccaccio, je ob pandemiji prvi refleks premožne gospode odhod na vikend. Stanovanja, bloki in mesta se znajo spremeniti v smrtonosne kletke, vikend pa, če ne drugega, je praviloma v naravi. Ob tem pa lahko vikendašem njihova investicija končno vrne vse za nazaj.
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Neveljaven email naslov