Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi
Za razliko od ostalih javnih občil, ki so te dni polna usodnega vpliva naše male države na globalno realnost, mi ostajamo trdno na tleh. Oziroma se bomo dvignili nad njimi samo sto metrov, kar je zanemarljivo v primerjavi s presežniki in višavami, v katerih zadnje dni lebdi slovenski genij.
Ker smo resna analitična oddaja, moramo prispevati vsaj stavek mogoče manj resnega, vsekakor pa samosvojega uvida v uspehe naših kolesarjev: "Nihče od kolesarskih analitikov ni pomislil, da je morebiti uspeh naših fantov posledica žalostnega dejstva, da si obubožano slovensko prebivalstvo ne more privoščiti električnih koles, s katerimi se prevaža bogata zahodna Evropa. Ker imamo še navadne bicikle, smo potem na dirki, ki se dirka brez elektrike, toliko bolj uspešni od razvajenih zahodnjakov!"
Toliko o Franciji in kolesih.
Zdaj pa nazaj v domače loge. Kot rečeno je največja nevarnost globalnega uspeha sladostrastje pomembnosti, ki sčasoma vodi do tega, da pozabimo na lokalno dogajanje. Kot pravijo: misli globalno, pozabljaj lokalno. Danes posvečamo potrebno pozornost majhnim krajem, nepomembnim občinam in razvoju, ki je že trideset let tik pred vrati slovenskega podeželja. Sledi zapletena tema, ki govori o razglednih stolpih.
V Rogaški Slatini so se prav grdo sprli. Tamkajšnji župan in občinski svet se pripravljata na graditev najvišjega razglednega stolpa v državi. Več kot 100 metrov bo visok, kar ga ne bo zavihtelo samo na vrh lestvice slovenskih razglednih stolpov, temveč tudi proti vrhu najvišjih slovenskih stavb na sploh. Problem pa je, ker se vsi prebivalci z graditvijo ne strinjajo in napovedujejo referendum … Tako stolp "Kristal", ki se tako imenuje iz očitnih razlogov, trenutno stoji na majavih temeljih. Mimogrede; ob referendumu bi lahko dali na ljudsko glasovanje tudi ime; ob "Kristalu" bi se stolp povsem upravičeno lahko imenoval tudi "Donat". Kajti "kristal" je samo lep, donat pa ureja tudi prebavo.
Kakorkoli; županstvo v projektni dokumentaciji navaja vse silne številke in razvojne možnosti, ki bi jih stolp prinesel. Na tisoče obiskovalcev, na tisoče evrov dobička in ponovno postavitev Rogaške Slatine na zemljevid slovenskih turističnih destinacij. Če smo malo cinični; stolp mora biti vsaj toliko visok, da bi lahko lastniki in večinski obiskovalci Rogaške videli vse do doma. Se pravi, do ruskih step.
Snovalce Kristala vodi lendavski zgled. Vinarium, sicer pol nižji stolp, je ena največjih turističnih atrakcij zadnjih let v Sloveniji in brez dvoma šampion prekmurskega turizma.
"In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi," so povsem upravičeno pomislili v Rogaški. A ravno v tem grmu tiči zajec pogube! Slovenski župani, vsi po vrsti znani po avtonomnem mišljenju, bodo videli dobre vzglede najprej v Lendavi, potem v Rogaški. Pa se bo začelo: "Menda ne mislite, da lahko ima periferija najvišji stolp?" Najvišjega mora imeti Ljubljana, Maribor ne sme zaostajati, v Trbovljah bodo dimniku spremenili namembnost, v Portorožu ga lahko zgradijo na vodi, vse do trenutka, ko se bo našel novi Aljaž in postavil ultimativni razgledni stolp na vrhu Triglava!
Zadeva s stolpi ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Razglednih stolpov imamo po zadnjem štetju sedemnajst; najvišji je s 53 metri že omenjeni Vinarium v Lendavi, najnižji je na Trdinovem vrhu s 15 metri. Za tega ni nujno, da bo naš tudi ostal, tako da je strateško ali državotvorno zelo vzpodbudno, da v Rogaški Slatini načrtujejo nadomestnega. Vsi ti stolpi so bili postavljeni, ker naj bi ljudje uživali v razgledu. Se pravi, da graditelji razgledne točke povišajo še za nekaj metrov in s tem ljudem omogočijo pastoralo slovenske krajine. Stolpi imajo tudi hecna imena. Recimo "Stolp zdravja in veselja" v Podčetrtku ali "Stolp ljubezni" na Kozjanskem.
Ampak to so nemoderni stolpi preteklosti, ker je v veliki večini vstop nanje prost. Novodobni stolpi, Vinarium vsekakor, pa tudi Kristal bo tak, pot Med krošnjami na Rogli pa sploh, vam užitek razgleda zaračunajo. Stolp torej iz zasanjane pobude lokalcev postaja tržni element – kar pa je v temeljnem nasprotju s poslanstvom stolpa. Na tem mestu moramo nekaj stoletij nazaj v zgodovino.
Pozabljena veja krščanstva so bili t. i. "stiliti", menihi oziroma puščavniki, ki so se povzpeli na stolp ali steber in tam peli slavo bogu z meditacijo, postom in molitvijo. Stiliti so v petem stoletju, predvsem v okvirih Bizantinske države, postali pomembno duhovno gibanje in po vzgledu Simeona starejšega je vse več svetih mož plezalo na stebre.
Ta antična referenca nas spominja in opominja, da stolp pomeni osamo, ne pa z množičnostjo poslovno priložnost! To je skregano s stolpnim bistvom … Ne gre samo za razgled; gre za odmik od zemeljskega, za nekaj minut odmika od teže tal … Zato je vsaj štirinajst med sedemnajstimi slovenskimi stolpi preprostih gradenj, ki štrlijo v nebo na gričih ali holmih, sredi gozdov, goric ali pač na vrhovih hribov.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi
Za razliko od ostalih javnih občil, ki so te dni polna usodnega vpliva naše male države na globalno realnost, mi ostajamo trdno na tleh. Oziroma se bomo dvignili nad njimi samo sto metrov, kar je zanemarljivo v primerjavi s presežniki in višavami, v katerih zadnje dni lebdi slovenski genij.
Ker smo resna analitična oddaja, moramo prispevati vsaj stavek mogoče manj resnega, vsekakor pa samosvojega uvida v uspehe naših kolesarjev: "Nihče od kolesarskih analitikov ni pomislil, da je morebiti uspeh naših fantov posledica žalostnega dejstva, da si obubožano slovensko prebivalstvo ne more privoščiti električnih koles, s katerimi se prevaža bogata zahodna Evropa. Ker imamo še navadne bicikle, smo potem na dirki, ki se dirka brez elektrike, toliko bolj uspešni od razvajenih zahodnjakov!"
Toliko o Franciji in kolesih.
Zdaj pa nazaj v domače loge. Kot rečeno je največja nevarnost globalnega uspeha sladostrastje pomembnosti, ki sčasoma vodi do tega, da pozabimo na lokalno dogajanje. Kot pravijo: misli globalno, pozabljaj lokalno. Danes posvečamo potrebno pozornost majhnim krajem, nepomembnim občinam in razvoju, ki je že trideset let tik pred vrati slovenskega podeželja. Sledi zapletena tema, ki govori o razglednih stolpih.
V Rogaški Slatini so se prav grdo sprli. Tamkajšnji župan in občinski svet se pripravljata na graditev najvišjega razglednega stolpa v državi. Več kot 100 metrov bo visok, kar ga ne bo zavihtelo samo na vrh lestvice slovenskih razglednih stolpov, temveč tudi proti vrhu najvišjih slovenskih stavb na sploh. Problem pa je, ker se vsi prebivalci z graditvijo ne strinjajo in napovedujejo referendum … Tako stolp "Kristal", ki se tako imenuje iz očitnih razlogov, trenutno stoji na majavih temeljih. Mimogrede; ob referendumu bi lahko dali na ljudsko glasovanje tudi ime; ob "Kristalu" bi se stolp povsem upravičeno lahko imenoval tudi "Donat". Kajti "kristal" je samo lep, donat pa ureja tudi prebavo.
Kakorkoli; županstvo v projektni dokumentaciji navaja vse silne številke in razvojne možnosti, ki bi jih stolp prinesel. Na tisoče obiskovalcev, na tisoče evrov dobička in ponovno postavitev Rogaške Slatine na zemljevid slovenskih turističnih destinacij. Če smo malo cinični; stolp mora biti vsaj toliko visok, da bi lahko lastniki in večinski obiskovalci Rogaške videli vse do doma. Se pravi, do ruskih step.
Snovalce Kristala vodi lendavski zgled. Vinarium, sicer pol nižji stolp, je ena največjih turističnih atrakcij zadnjih let v Sloveniji in brez dvoma šampion prekmurskega turizma.
"In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi," so povsem upravičeno pomislili v Rogaški. A ravno v tem grmu tiči zajec pogube! Slovenski župani, vsi po vrsti znani po avtonomnem mišljenju, bodo videli dobre vzglede najprej v Lendavi, potem v Rogaški. Pa se bo začelo: "Menda ne mislite, da lahko ima periferija najvišji stolp?" Najvišjega mora imeti Ljubljana, Maribor ne sme zaostajati, v Trbovljah bodo dimniku spremenili namembnost, v Portorožu ga lahko zgradijo na vodi, vse do trenutka, ko se bo našel novi Aljaž in postavil ultimativni razgledni stolp na vrhu Triglava!
Zadeva s stolpi ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Razglednih stolpov imamo po zadnjem štetju sedemnajst; najvišji je s 53 metri že omenjeni Vinarium v Lendavi, najnižji je na Trdinovem vrhu s 15 metri. Za tega ni nujno, da bo naš tudi ostal, tako da je strateško ali državotvorno zelo vzpodbudno, da v Rogaški Slatini načrtujejo nadomestnega. Vsi ti stolpi so bili postavljeni, ker naj bi ljudje uživali v razgledu. Se pravi, da graditelji razgledne točke povišajo še za nekaj metrov in s tem ljudem omogočijo pastoralo slovenske krajine. Stolpi imajo tudi hecna imena. Recimo "Stolp zdravja in veselja" v Podčetrtku ali "Stolp ljubezni" na Kozjanskem.
Ampak to so nemoderni stolpi preteklosti, ker je v veliki večini vstop nanje prost. Novodobni stolpi, Vinarium vsekakor, pa tudi Kristal bo tak, pot Med krošnjami na Rogli pa sploh, vam užitek razgleda zaračunajo. Stolp torej iz zasanjane pobude lokalcev postaja tržni element – kar pa je v temeljnem nasprotju s poslanstvom stolpa. Na tem mestu moramo nekaj stoletij nazaj v zgodovino.
Pozabljena veja krščanstva so bili t. i. "stiliti", menihi oziroma puščavniki, ki so se povzpeli na stolp ali steber in tam peli slavo bogu z meditacijo, postom in molitvijo. Stiliti so v petem stoletju, predvsem v okvirih Bizantinske države, postali pomembno duhovno gibanje in po vzgledu Simeona starejšega je vse več svetih mož plezalo na stebre.
Ta antična referenca nas spominja in opominja, da stolp pomeni osamo, ne pa z množičnostjo poslovno priložnost! To je skregano s stolpnim bistvom … Ne gre samo za razgled; gre za odmik od zemeljskega, za nekaj minut odmika od teže tal … Zato je vsaj štirinajst med sedemnajstimi slovenskimi stolpi preprostih gradenj, ki štrlijo v nebo na gričih ali holmih, sredi gozdov, goric ali pač na vrhovih hribov.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Neveljaven email naslov