Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi
Za razliko od ostalih javnih občil, ki so te dni polna usodnega vpliva naše male države na globalno realnost, mi ostajamo trdno na tleh. Oziroma se bomo dvignili nad njimi samo sto metrov, kar je zanemarljivo v primerjavi s presežniki in višavami, v katerih zadnje dni lebdi slovenski genij.
Ker smo resna analitična oddaja, moramo prispevati vsaj stavek mogoče manj resnega, vsekakor pa samosvojega uvida v uspehe naših kolesarjev: "Nihče od kolesarskih analitikov ni pomislil, da je morebiti uspeh naših fantov posledica žalostnega dejstva, da si obubožano slovensko prebivalstvo ne more privoščiti električnih koles, s katerimi se prevaža bogata zahodna Evropa. Ker imamo še navadne bicikle, smo potem na dirki, ki se dirka brez elektrike, toliko bolj uspešni od razvajenih zahodnjakov!"
Toliko o Franciji in kolesih.
Zdaj pa nazaj v domače loge. Kot rečeno je največja nevarnost globalnega uspeha sladostrastje pomembnosti, ki sčasoma vodi do tega, da pozabimo na lokalno dogajanje. Kot pravijo: misli globalno, pozabljaj lokalno. Danes posvečamo potrebno pozornost majhnim krajem, nepomembnim občinam in razvoju, ki je že trideset let tik pred vrati slovenskega podeželja. Sledi zapletena tema, ki govori o razglednih stolpih.
V Rogaški Slatini so se prav grdo sprli. Tamkajšnji župan in občinski svet se pripravljata na graditev najvišjega razglednega stolpa v državi. Več kot 100 metrov bo visok, kar ga ne bo zavihtelo samo na vrh lestvice slovenskih razglednih stolpov, temveč tudi proti vrhu najvišjih slovenskih stavb na sploh. Problem pa je, ker se vsi prebivalci z graditvijo ne strinjajo in napovedujejo referendum … Tako stolp "Kristal", ki se tako imenuje iz očitnih razlogov, trenutno stoji na majavih temeljih. Mimogrede; ob referendumu bi lahko dali na ljudsko glasovanje tudi ime; ob "Kristalu" bi se stolp povsem upravičeno lahko imenoval tudi "Donat". Kajti "kristal" je samo lep, donat pa ureja tudi prebavo.
Kakorkoli; županstvo v projektni dokumentaciji navaja vse silne številke in razvojne možnosti, ki bi jih stolp prinesel. Na tisoče obiskovalcev, na tisoče evrov dobička in ponovno postavitev Rogaške Slatine na zemljevid slovenskih turističnih destinacij. Če smo malo cinični; stolp mora biti vsaj toliko visok, da bi lahko lastniki in večinski obiskovalci Rogaške videli vse do doma. Se pravi, do ruskih step.
Snovalce Kristala vodi lendavski zgled. Vinarium, sicer pol nižji stolp, je ena največjih turističnih atrakcij zadnjih let v Sloveniji in brez dvoma šampion prekmurskega turizma.
"In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi," so povsem upravičeno pomislili v Rogaški. A ravno v tem grmu tiči zajec pogube! Slovenski župani, vsi po vrsti znani po avtonomnem mišljenju, bodo videli dobre vzglede najprej v Lendavi, potem v Rogaški. Pa se bo začelo: "Menda ne mislite, da lahko ima periferija najvišji stolp?" Najvišjega mora imeti Ljubljana, Maribor ne sme zaostajati, v Trbovljah bodo dimniku spremenili namembnost, v Portorožu ga lahko zgradijo na vodi, vse do trenutka, ko se bo našel novi Aljaž in postavil ultimativni razgledni stolp na vrhu Triglava!
Zadeva s stolpi ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Razglednih stolpov imamo po zadnjem štetju sedemnajst; najvišji je s 53 metri že omenjeni Vinarium v Lendavi, najnižji je na Trdinovem vrhu s 15 metri. Za tega ni nujno, da bo naš tudi ostal, tako da je strateško ali državotvorno zelo vzpodbudno, da v Rogaški Slatini načrtujejo nadomestnega. Vsi ti stolpi so bili postavljeni, ker naj bi ljudje uživali v razgledu. Se pravi, da graditelji razgledne točke povišajo še za nekaj metrov in s tem ljudem omogočijo pastoralo slovenske krajine. Stolpi imajo tudi hecna imena. Recimo "Stolp zdravja in veselja" v Podčetrtku ali "Stolp ljubezni" na Kozjanskem.
Ampak to so nemoderni stolpi preteklosti, ker je v veliki večini vstop nanje prost. Novodobni stolpi, Vinarium vsekakor, pa tudi Kristal bo tak, pot Med krošnjami na Rogli pa sploh, vam užitek razgleda zaračunajo. Stolp torej iz zasanjane pobude lokalcev postaja tržni element – kar pa je v temeljnem nasprotju s poslanstvom stolpa. Na tem mestu moramo nekaj stoletij nazaj v zgodovino.
Pozabljena veja krščanstva so bili t. i. "stiliti", menihi oziroma puščavniki, ki so se povzpeli na stolp ali steber in tam peli slavo bogu z meditacijo, postom in molitvijo. Stiliti so v petem stoletju, predvsem v okvirih Bizantinske države, postali pomembno duhovno gibanje in po vzgledu Simeona starejšega je vse več svetih mož plezalo na stebre.
Ta antična referenca nas spominja in opominja, da stolp pomeni osamo, ne pa z množičnostjo poslovno priložnost! To je skregano s stolpnim bistvom … Ne gre samo za razgled; gre za odmik od zemeljskega, za nekaj minut odmika od teže tal … Zato je vsaj štirinajst med sedemnajstimi slovenskimi stolpi preprostih gradenj, ki štrlijo v nebo na gričih ali holmih, sredi gozdov, goric ali pač na vrhovih hribov.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi
Za razliko od ostalih javnih občil, ki so te dni polna usodnega vpliva naše male države na globalno realnost, mi ostajamo trdno na tleh. Oziroma se bomo dvignili nad njimi samo sto metrov, kar je zanemarljivo v primerjavi s presežniki in višavami, v katerih zadnje dni lebdi slovenski genij.
Ker smo resna analitična oddaja, moramo prispevati vsaj stavek mogoče manj resnega, vsekakor pa samosvojega uvida v uspehe naših kolesarjev: "Nihče od kolesarskih analitikov ni pomislil, da je morebiti uspeh naših fantov posledica žalostnega dejstva, da si obubožano slovensko prebivalstvo ne more privoščiti električnih koles, s katerimi se prevaža bogata zahodna Evropa. Ker imamo še navadne bicikle, smo potem na dirki, ki se dirka brez elektrike, toliko bolj uspešni od razvajenih zahodnjakov!"
Toliko o Franciji in kolesih.
Zdaj pa nazaj v domače loge. Kot rečeno je največja nevarnost globalnega uspeha sladostrastje pomembnosti, ki sčasoma vodi do tega, da pozabimo na lokalno dogajanje. Kot pravijo: misli globalno, pozabljaj lokalno. Danes posvečamo potrebno pozornost majhnim krajem, nepomembnim občinam in razvoju, ki je že trideset let tik pred vrati slovenskega podeželja. Sledi zapletena tema, ki govori o razglednih stolpih.
V Rogaški Slatini so se prav grdo sprli. Tamkajšnji župan in občinski svet se pripravljata na graditev najvišjega razglednega stolpa v državi. Več kot 100 metrov bo visok, kar ga ne bo zavihtelo samo na vrh lestvice slovenskih razglednih stolpov, temveč tudi proti vrhu najvišjih slovenskih stavb na sploh. Problem pa je, ker se vsi prebivalci z graditvijo ne strinjajo in napovedujejo referendum … Tako stolp "Kristal", ki se tako imenuje iz očitnih razlogov, trenutno stoji na majavih temeljih. Mimogrede; ob referendumu bi lahko dali na ljudsko glasovanje tudi ime; ob "Kristalu" bi se stolp povsem upravičeno lahko imenoval tudi "Donat". Kajti "kristal" je samo lep, donat pa ureja tudi prebavo.
Kakorkoli; županstvo v projektni dokumentaciji navaja vse silne številke in razvojne možnosti, ki bi jih stolp prinesel. Na tisoče obiskovalcev, na tisoče evrov dobička in ponovno postavitev Rogaške Slatine na zemljevid slovenskih turističnih destinacij. Če smo malo cinični; stolp mora biti vsaj toliko visok, da bi lahko lastniki in večinski obiskovalci Rogaške videli vse do doma. Se pravi, do ruskih step.
Snovalce Kristala vodi lendavski zgled. Vinarium, sicer pol nižji stolp, je ena največjih turističnih atrakcij zadnjih let v Sloveniji in brez dvoma šampion prekmurskega turizma.
"In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi," so povsem upravičeno pomislili v Rogaški. A ravno v tem grmu tiči zajec pogube! Slovenski župani, vsi po vrsti znani po avtonomnem mišljenju, bodo videli dobre vzglede najprej v Lendavi, potem v Rogaški. Pa se bo začelo: "Menda ne mislite, da lahko ima periferija najvišji stolp?" Najvišjega mora imeti Ljubljana, Maribor ne sme zaostajati, v Trbovljah bodo dimniku spremenili namembnost, v Portorožu ga lahko zgradijo na vodi, vse do trenutka, ko se bo našel novi Aljaž in postavil ultimativni razgledni stolp na vrhu Triglava!
Zadeva s stolpi ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Razglednih stolpov imamo po zadnjem štetju sedemnajst; najvišji je s 53 metri že omenjeni Vinarium v Lendavi, najnižji je na Trdinovem vrhu s 15 metri. Za tega ni nujno, da bo naš tudi ostal, tako da je strateško ali državotvorno zelo vzpodbudno, da v Rogaški Slatini načrtujejo nadomestnega. Vsi ti stolpi so bili postavljeni, ker naj bi ljudje uživali v razgledu. Se pravi, da graditelji razgledne točke povišajo še za nekaj metrov in s tem ljudem omogočijo pastoralo slovenske krajine. Stolpi imajo tudi hecna imena. Recimo "Stolp zdravja in veselja" v Podčetrtku ali "Stolp ljubezni" na Kozjanskem.
Ampak to so nemoderni stolpi preteklosti, ker je v veliki večini vstop nanje prost. Novodobni stolpi, Vinarium vsekakor, pa tudi Kristal bo tak, pot Med krošnjami na Rogli pa sploh, vam užitek razgleda zaračunajo. Stolp torej iz zasanjane pobude lokalcev postaja tržni element – kar pa je v temeljnem nasprotju s poslanstvom stolpa. Na tem mestu moramo nekaj stoletij nazaj v zgodovino.
Pozabljena veja krščanstva so bili t. i. "stiliti", menihi oziroma puščavniki, ki so se povzpeli na stolp ali steber in tam peli slavo bogu z meditacijo, postom in molitvijo. Stiliti so v petem stoletju, predvsem v okvirih Bizantinske države, postali pomembno duhovno gibanje in po vzgledu Simeona starejšega je vse več svetih mož plezalo na stebre.
Ta antična referenca nas spominja in opominja, da stolp pomeni osamo, ne pa z množičnostjo poslovno priložnost! To je skregano s stolpnim bistvom … Ne gre samo za razgled; gre za odmik od zemeljskega, za nekaj minut odmika od teže tal … Zato je vsaj štirinajst med sedemnajstimi slovenskimi stolpi preprostih gradenj, ki štrlijo v nebo na gričih ali holmih, sredi gozdov, goric ali pač na vrhovih hribov.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Neveljaven email naslov