Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi
Za razliko od ostalih javnih občil, ki so te dni polna usodnega vpliva naše male države na globalno realnost, mi ostajamo trdno na tleh. Oziroma se bomo dvignili nad njimi samo sto metrov, kar je zanemarljivo v primerjavi s presežniki in višavami, v katerih zadnje dni lebdi slovenski genij.
Ker smo resna analitična oddaja, moramo prispevati vsaj stavek mogoče manj resnega, vsekakor pa samosvojega uvida v uspehe naših kolesarjev: "Nihče od kolesarskih analitikov ni pomislil, da je morebiti uspeh naših fantov posledica žalostnega dejstva, da si obubožano slovensko prebivalstvo ne more privoščiti električnih koles, s katerimi se prevaža bogata zahodna Evropa. Ker imamo še navadne bicikle, smo potem na dirki, ki se dirka brez elektrike, toliko bolj uspešni od razvajenih zahodnjakov!"
Toliko o Franciji in kolesih.
Zdaj pa nazaj v domače loge. Kot rečeno je največja nevarnost globalnega uspeha sladostrastje pomembnosti, ki sčasoma vodi do tega, da pozabimo na lokalno dogajanje. Kot pravijo: misli globalno, pozabljaj lokalno. Danes posvečamo potrebno pozornost majhnim krajem, nepomembnim občinam in razvoju, ki je že trideset let tik pred vrati slovenskega podeželja. Sledi zapletena tema, ki govori o razglednih stolpih.
V Rogaški Slatini so se prav grdo sprli. Tamkajšnji župan in občinski svet se pripravljata na graditev najvišjega razglednega stolpa v državi. Več kot 100 metrov bo visok, kar ga ne bo zavihtelo samo na vrh lestvice slovenskih razglednih stolpov, temveč tudi proti vrhu najvišjih slovenskih stavb na sploh. Problem pa je, ker se vsi prebivalci z graditvijo ne strinjajo in napovedujejo referendum … Tako stolp "Kristal", ki se tako imenuje iz očitnih razlogov, trenutno stoji na majavih temeljih. Mimogrede; ob referendumu bi lahko dali na ljudsko glasovanje tudi ime; ob "Kristalu" bi se stolp povsem upravičeno lahko imenoval tudi "Donat". Kajti "kristal" je samo lep, donat pa ureja tudi prebavo.
Kakorkoli; županstvo v projektni dokumentaciji navaja vse silne številke in razvojne možnosti, ki bi jih stolp prinesel. Na tisoče obiskovalcev, na tisoče evrov dobička in ponovno postavitev Rogaške Slatine na zemljevid slovenskih turističnih destinacij. Če smo malo cinični; stolp mora biti vsaj toliko visok, da bi lahko lastniki in večinski obiskovalci Rogaške videli vse do doma. Se pravi, do ruskih step.
Snovalce Kristala vodi lendavski zgled. Vinarium, sicer pol nižji stolp, je ena največjih turističnih atrakcij zadnjih let v Sloveniji in brez dvoma šampion prekmurskega turizma.
"In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi," so povsem upravičeno pomislili v Rogaški. A ravno v tem grmu tiči zajec pogube! Slovenski župani, vsi po vrsti znani po avtonomnem mišljenju, bodo videli dobre vzglede najprej v Lendavi, potem v Rogaški. Pa se bo začelo: "Menda ne mislite, da lahko ima periferija najvišji stolp?" Najvišjega mora imeti Ljubljana, Maribor ne sme zaostajati, v Trbovljah bodo dimniku spremenili namembnost, v Portorožu ga lahko zgradijo na vodi, vse do trenutka, ko se bo našel novi Aljaž in postavil ultimativni razgledni stolp na vrhu Triglava!
Zadeva s stolpi ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Razglednih stolpov imamo po zadnjem štetju sedemnajst; najvišji je s 53 metri že omenjeni Vinarium v Lendavi, najnižji je na Trdinovem vrhu s 15 metri. Za tega ni nujno, da bo naš tudi ostal, tako da je strateško ali državotvorno zelo vzpodbudno, da v Rogaški Slatini načrtujejo nadomestnega. Vsi ti stolpi so bili postavljeni, ker naj bi ljudje uživali v razgledu. Se pravi, da graditelji razgledne točke povišajo še za nekaj metrov in s tem ljudem omogočijo pastoralo slovenske krajine. Stolpi imajo tudi hecna imena. Recimo "Stolp zdravja in veselja" v Podčetrtku ali "Stolp ljubezni" na Kozjanskem.
Ampak to so nemoderni stolpi preteklosti, ker je v veliki večini vstop nanje prost. Novodobni stolpi, Vinarium vsekakor, pa tudi Kristal bo tak, pot Med krošnjami na Rogli pa sploh, vam užitek razgleda zaračunajo. Stolp torej iz zasanjane pobude lokalcev postaja tržni element – kar pa je v temeljnem nasprotju s poslanstvom stolpa. Na tem mestu moramo nekaj stoletij nazaj v zgodovino.
Pozabljena veja krščanstva so bili t. i. "stiliti", menihi oziroma puščavniki, ki so se povzpeli na stolp ali steber in tam peli slavo bogu z meditacijo, postom in molitvijo. Stiliti so v petem stoletju, predvsem v okvirih Bizantinske države, postali pomembno duhovno gibanje in po vzgledu Simeona starejšega je vse več svetih mož plezalo na stebre.
Ta antična referenca nas spominja in opominja, da stolp pomeni osamo, ne pa z množičnostjo poslovno priložnost! To je skregano s stolpnim bistvom … Ne gre samo za razgled; gre za odmik od zemeljskega, za nekaj minut odmika od teže tal … Zato je vsaj štirinajst med sedemnajstimi slovenskimi stolpi preprostih gradenj, ki štrlijo v nebo na gričih ali holmih, sredi gozdov, goric ali pač na vrhovih hribov.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi
Za razliko od ostalih javnih občil, ki so te dni polna usodnega vpliva naše male države na globalno realnost, mi ostajamo trdno na tleh. Oziroma se bomo dvignili nad njimi samo sto metrov, kar je zanemarljivo v primerjavi s presežniki in višavami, v katerih zadnje dni lebdi slovenski genij.
Ker smo resna analitična oddaja, moramo prispevati vsaj stavek mogoče manj resnega, vsekakor pa samosvojega uvida v uspehe naših kolesarjev: "Nihče od kolesarskih analitikov ni pomislil, da je morebiti uspeh naših fantov posledica žalostnega dejstva, da si obubožano slovensko prebivalstvo ne more privoščiti električnih koles, s katerimi se prevaža bogata zahodna Evropa. Ker imamo še navadne bicikle, smo potem na dirki, ki se dirka brez elektrike, toliko bolj uspešni od razvajenih zahodnjakov!"
Toliko o Franciji in kolesih.
Zdaj pa nazaj v domače loge. Kot rečeno je največja nevarnost globalnega uspeha sladostrastje pomembnosti, ki sčasoma vodi do tega, da pozabimo na lokalno dogajanje. Kot pravijo: misli globalno, pozabljaj lokalno. Danes posvečamo potrebno pozornost majhnim krajem, nepomembnim občinam in razvoju, ki je že trideset let tik pred vrati slovenskega podeželja. Sledi zapletena tema, ki govori o razglednih stolpih.
V Rogaški Slatini so se prav grdo sprli. Tamkajšnji župan in občinski svet se pripravljata na graditev najvišjega razglednega stolpa v državi. Več kot 100 metrov bo visok, kar ga ne bo zavihtelo samo na vrh lestvice slovenskih razglednih stolpov, temveč tudi proti vrhu najvišjih slovenskih stavb na sploh. Problem pa je, ker se vsi prebivalci z graditvijo ne strinjajo in napovedujejo referendum … Tako stolp "Kristal", ki se tako imenuje iz očitnih razlogov, trenutno stoji na majavih temeljih. Mimogrede; ob referendumu bi lahko dali na ljudsko glasovanje tudi ime; ob "Kristalu" bi se stolp povsem upravičeno lahko imenoval tudi "Donat". Kajti "kristal" je samo lep, donat pa ureja tudi prebavo.
Kakorkoli; županstvo v projektni dokumentaciji navaja vse silne številke in razvojne možnosti, ki bi jih stolp prinesel. Na tisoče obiskovalcev, na tisoče evrov dobička in ponovno postavitev Rogaške Slatine na zemljevid slovenskih turističnih destinacij. Če smo malo cinični; stolp mora biti vsaj toliko visok, da bi lahko lastniki in večinski obiskovalci Rogaške videli vse do doma. Se pravi, do ruskih step.
Snovalce Kristala vodi lendavski zgled. Vinarium, sicer pol nižji stolp, je ena največjih turističnih atrakcij zadnjih let v Sloveniji in brez dvoma šampion prekmurskega turizma.
"In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi," so povsem upravičeno pomislili v Rogaški. A ravno v tem grmu tiči zajec pogube! Slovenski župani, vsi po vrsti znani po avtonomnem mišljenju, bodo videli dobre vzglede najprej v Lendavi, potem v Rogaški. Pa se bo začelo: "Menda ne mislite, da lahko ima periferija najvišji stolp?" Najvišjega mora imeti Ljubljana, Maribor ne sme zaostajati, v Trbovljah bodo dimniku spremenili namembnost, v Portorožu ga lahko zgradijo na vodi, vse do trenutka, ko se bo našel novi Aljaž in postavil ultimativni razgledni stolp na vrhu Triglava!
Zadeva s stolpi ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Razglednih stolpov imamo po zadnjem štetju sedemnajst; najvišji je s 53 metri že omenjeni Vinarium v Lendavi, najnižji je na Trdinovem vrhu s 15 metri. Za tega ni nujno, da bo naš tudi ostal, tako da je strateško ali državotvorno zelo vzpodbudno, da v Rogaški Slatini načrtujejo nadomestnega. Vsi ti stolpi so bili postavljeni, ker naj bi ljudje uživali v razgledu. Se pravi, da graditelji razgledne točke povišajo še za nekaj metrov in s tem ljudem omogočijo pastoralo slovenske krajine. Stolpi imajo tudi hecna imena. Recimo "Stolp zdravja in veselja" v Podčetrtku ali "Stolp ljubezni" na Kozjanskem.
Ampak to so nemoderni stolpi preteklosti, ker je v veliki večini vstop nanje prost. Novodobni stolpi, Vinarium vsekakor, pa tudi Kristal bo tak, pot Med krošnjami na Rogli pa sploh, vam užitek razgleda zaračunajo. Stolp torej iz zasanjane pobude lokalcev postaja tržni element – kar pa je v temeljnem nasprotju s poslanstvom stolpa. Na tem mestu moramo nekaj stoletij nazaj v zgodovino.
Pozabljena veja krščanstva so bili t. i. "stiliti", menihi oziroma puščavniki, ki so se povzpeli na stolp ali steber in tam peli slavo bogu z meditacijo, postom in molitvijo. Stiliti so v petem stoletju, predvsem v okvirih Bizantinske države, postali pomembno duhovno gibanje in po vzgledu Simeona starejšega je vse več svetih mož plezalo na stebre.
Ta antična referenca nas spominja in opominja, da stolp pomeni osamo, ne pa z množičnostjo poslovno priložnost! To je skregano s stolpnim bistvom … Ne gre samo za razgled; gre za odmik od zemeljskega, za nekaj minut odmika od teže tal … Zato je vsaj štirinajst med sedemnajstimi slovenskimi stolpi preprostih gradenj, ki štrlijo v nebo na gričih ali holmih, sredi gozdov, goric ali pač na vrhovih hribov.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov