Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi
Za razliko od ostalih javnih občil, ki so te dni polna usodnega vpliva naše male države na globalno realnost, mi ostajamo trdno na tleh. Oziroma se bomo dvignili nad njimi samo sto metrov, kar je zanemarljivo v primerjavi s presežniki in višavami, v katerih zadnje dni lebdi slovenski genij.
Ker smo resna analitična oddaja, moramo prispevati vsaj stavek mogoče manj resnega, vsekakor pa samosvojega uvida v uspehe naših kolesarjev: "Nihče od kolesarskih analitikov ni pomislil, da je morebiti uspeh naših fantov posledica žalostnega dejstva, da si obubožano slovensko prebivalstvo ne more privoščiti električnih koles, s katerimi se prevaža bogata zahodna Evropa. Ker imamo še navadne bicikle, smo potem na dirki, ki se dirka brez elektrike, toliko bolj uspešni od razvajenih zahodnjakov!"
Toliko o Franciji in kolesih.
Zdaj pa nazaj v domače loge. Kot rečeno je največja nevarnost globalnega uspeha sladostrastje pomembnosti, ki sčasoma vodi do tega, da pozabimo na lokalno dogajanje. Kot pravijo: misli globalno, pozabljaj lokalno. Danes posvečamo potrebno pozornost majhnim krajem, nepomembnim občinam in razvoju, ki je že trideset let tik pred vrati slovenskega podeželja. Sledi zapletena tema, ki govori o razglednih stolpih.
V Rogaški Slatini so se prav grdo sprli. Tamkajšnji župan in občinski svet se pripravljata na graditev najvišjega razglednega stolpa v državi. Več kot 100 metrov bo visok, kar ga ne bo zavihtelo samo na vrh lestvice slovenskih razglednih stolpov, temveč tudi proti vrhu najvišjih slovenskih stavb na sploh. Problem pa je, ker se vsi prebivalci z graditvijo ne strinjajo in napovedujejo referendum … Tako stolp "Kristal", ki se tako imenuje iz očitnih razlogov, trenutno stoji na majavih temeljih. Mimogrede; ob referendumu bi lahko dali na ljudsko glasovanje tudi ime; ob "Kristalu" bi se stolp povsem upravičeno lahko imenoval tudi "Donat". Kajti "kristal" je samo lep, donat pa ureja tudi prebavo.
Kakorkoli; županstvo v projektni dokumentaciji navaja vse silne številke in razvojne možnosti, ki bi jih stolp prinesel. Na tisoče obiskovalcev, na tisoče evrov dobička in ponovno postavitev Rogaške Slatine na zemljevid slovenskih turističnih destinacij. Če smo malo cinični; stolp mora biti vsaj toliko visok, da bi lahko lastniki in večinski obiskovalci Rogaške videli vse do doma. Se pravi, do ruskih step.
Snovalce Kristala vodi lendavski zgled. Vinarium, sicer pol nižji stolp, je ena največjih turističnih atrakcij zadnjih let v Sloveniji in brez dvoma šampion prekmurskega turizma.
"In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi," so povsem upravičeno pomislili v Rogaški. A ravno v tem grmu tiči zajec pogube! Slovenski župani, vsi po vrsti znani po avtonomnem mišljenju, bodo videli dobre vzglede najprej v Lendavi, potem v Rogaški. Pa se bo začelo: "Menda ne mislite, da lahko ima periferija najvišji stolp?" Najvišjega mora imeti Ljubljana, Maribor ne sme zaostajati, v Trbovljah bodo dimniku spremenili namembnost, v Portorožu ga lahko zgradijo na vodi, vse do trenutka, ko se bo našel novi Aljaž in postavil ultimativni razgledni stolp na vrhu Triglava!
Zadeva s stolpi ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Razglednih stolpov imamo po zadnjem štetju sedemnajst; najvišji je s 53 metri že omenjeni Vinarium v Lendavi, najnižji je na Trdinovem vrhu s 15 metri. Za tega ni nujno, da bo naš tudi ostal, tako da je strateško ali državotvorno zelo vzpodbudno, da v Rogaški Slatini načrtujejo nadomestnega. Vsi ti stolpi so bili postavljeni, ker naj bi ljudje uživali v razgledu. Se pravi, da graditelji razgledne točke povišajo še za nekaj metrov in s tem ljudem omogočijo pastoralo slovenske krajine. Stolpi imajo tudi hecna imena. Recimo "Stolp zdravja in veselja" v Podčetrtku ali "Stolp ljubezni" na Kozjanskem.
Ampak to so nemoderni stolpi preteklosti, ker je v veliki večini vstop nanje prost. Novodobni stolpi, Vinarium vsekakor, pa tudi Kristal bo tak, pot Med krošnjami na Rogli pa sploh, vam užitek razgleda zaračunajo. Stolp torej iz zasanjane pobude lokalcev postaja tržni element – kar pa je v temeljnem nasprotju s poslanstvom stolpa. Na tem mestu moramo nekaj stoletij nazaj v zgodovino.
Pozabljena veja krščanstva so bili t. i. "stiliti", menihi oziroma puščavniki, ki so se povzpeli na stolp ali steber in tam peli slavo bogu z meditacijo, postom in molitvijo. Stiliti so v petem stoletju, predvsem v okvirih Bizantinske države, postali pomembno duhovno gibanje in po vzgledu Simeona starejšega je vse več svetih mož plezalo na stebre.
Ta antična referenca nas spominja in opominja, da stolp pomeni osamo, ne pa z množičnostjo poslovno priložnost! To je skregano s stolpnim bistvom … Ne gre samo za razgled; gre za odmik od zemeljskega, za nekaj minut odmika od teže tal … Zato je vsaj štirinajst med sedemnajstimi slovenskimi stolpi preprostih gradenj, ki štrlijo v nebo na gričih ali holmih, sredi gozdov, goric ali pač na vrhovih hribov.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi
Za razliko od ostalih javnih občil, ki so te dni polna usodnega vpliva naše male države na globalno realnost, mi ostajamo trdno na tleh. Oziroma se bomo dvignili nad njimi samo sto metrov, kar je zanemarljivo v primerjavi s presežniki in višavami, v katerih zadnje dni lebdi slovenski genij.
Ker smo resna analitična oddaja, moramo prispevati vsaj stavek mogoče manj resnega, vsekakor pa samosvojega uvida v uspehe naših kolesarjev: "Nihče od kolesarskih analitikov ni pomislil, da je morebiti uspeh naših fantov posledica žalostnega dejstva, da si obubožano slovensko prebivalstvo ne more privoščiti električnih koles, s katerimi se prevaža bogata zahodna Evropa. Ker imamo še navadne bicikle, smo potem na dirki, ki se dirka brez elektrike, toliko bolj uspešni od razvajenih zahodnjakov!"
Toliko o Franciji in kolesih.
Zdaj pa nazaj v domače loge. Kot rečeno je največja nevarnost globalnega uspeha sladostrastje pomembnosti, ki sčasoma vodi do tega, da pozabimo na lokalno dogajanje. Kot pravijo: misli globalno, pozabljaj lokalno. Danes posvečamo potrebno pozornost majhnim krajem, nepomembnim občinam in razvoju, ki je že trideset let tik pred vrati slovenskega podeželja. Sledi zapletena tema, ki govori o razglednih stolpih.
V Rogaški Slatini so se prav grdo sprli. Tamkajšnji župan in občinski svet se pripravljata na graditev najvišjega razglednega stolpa v državi. Več kot 100 metrov bo visok, kar ga ne bo zavihtelo samo na vrh lestvice slovenskih razglednih stolpov, temveč tudi proti vrhu najvišjih slovenskih stavb na sploh. Problem pa je, ker se vsi prebivalci z graditvijo ne strinjajo in napovedujejo referendum … Tako stolp "Kristal", ki se tako imenuje iz očitnih razlogov, trenutno stoji na majavih temeljih. Mimogrede; ob referendumu bi lahko dali na ljudsko glasovanje tudi ime; ob "Kristalu" bi se stolp povsem upravičeno lahko imenoval tudi "Donat". Kajti "kristal" je samo lep, donat pa ureja tudi prebavo.
Kakorkoli; županstvo v projektni dokumentaciji navaja vse silne številke in razvojne možnosti, ki bi jih stolp prinesel. Na tisoče obiskovalcev, na tisoče evrov dobička in ponovno postavitev Rogaške Slatine na zemljevid slovenskih turističnih destinacij. Če smo malo cinični; stolp mora biti vsaj toliko visok, da bi lahko lastniki in večinski obiskovalci Rogaške videli vse do doma. Se pravi, do ruskih step.
Snovalce Kristala vodi lendavski zgled. Vinarium, sicer pol nižji stolp, je ena največjih turističnih atrakcij zadnjih let v Sloveniji in brez dvoma šampion prekmurskega turizma.
"In če ga imajo v Lendavi, zakaj ga ne bi imeli tudi mi," so povsem upravičeno pomislili v Rogaški. A ravno v tem grmu tiči zajec pogube! Slovenski župani, vsi po vrsti znani po avtonomnem mišljenju, bodo videli dobre vzglede najprej v Lendavi, potem v Rogaški. Pa se bo začelo: "Menda ne mislite, da lahko ima periferija najvišji stolp?" Najvišjega mora imeti Ljubljana, Maribor ne sme zaostajati, v Trbovljah bodo dimniku spremenili namembnost, v Portorožu ga lahko zgradijo na vodi, vse do trenutka, ko se bo našel novi Aljaž in postavil ultimativni razgledni stolp na vrhu Triglava!
Zadeva s stolpi ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Razglednih stolpov imamo po zadnjem štetju sedemnajst; najvišji je s 53 metri že omenjeni Vinarium v Lendavi, najnižji je na Trdinovem vrhu s 15 metri. Za tega ni nujno, da bo naš tudi ostal, tako da je strateško ali državotvorno zelo vzpodbudno, da v Rogaški Slatini načrtujejo nadomestnega. Vsi ti stolpi so bili postavljeni, ker naj bi ljudje uživali v razgledu. Se pravi, da graditelji razgledne točke povišajo še za nekaj metrov in s tem ljudem omogočijo pastoralo slovenske krajine. Stolpi imajo tudi hecna imena. Recimo "Stolp zdravja in veselja" v Podčetrtku ali "Stolp ljubezni" na Kozjanskem.
Ampak to so nemoderni stolpi preteklosti, ker je v veliki večini vstop nanje prost. Novodobni stolpi, Vinarium vsekakor, pa tudi Kristal bo tak, pot Med krošnjami na Rogli pa sploh, vam užitek razgleda zaračunajo. Stolp torej iz zasanjane pobude lokalcev postaja tržni element – kar pa je v temeljnem nasprotju s poslanstvom stolpa. Na tem mestu moramo nekaj stoletij nazaj v zgodovino.
Pozabljena veja krščanstva so bili t. i. "stiliti", menihi oziroma puščavniki, ki so se povzpeli na stolp ali steber in tam peli slavo bogu z meditacijo, postom in molitvijo. Stiliti so v petem stoletju, predvsem v okvirih Bizantinske države, postali pomembno duhovno gibanje in po vzgledu Simeona starejšega je vse več svetih mož plezalo na stebre.
Ta antična referenca nas spominja in opominja, da stolp pomeni osamo, ne pa z množičnostjo poslovno priložnost! To je skregano s stolpnim bistvom … Ne gre samo za razgled; gre za odmik od zemeljskega, za nekaj minut odmika od teže tal … Zato je vsaj štirinajst med sedemnajstimi slovenskimi stolpi preprostih gradenj, ki štrlijo v nebo na gričih ali holmih, sredi gozdov, goric ali pač na vrhovih hribov.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Neveljaven email naslov