Dale Watson je po mnenju poznavalcev in ljubiteljev eden najzanimivejših izvajalcev današnjega kantrija. Čeprav se je začel z glasbo ukvarjati že na začetku osemdesetih let, smo zanj prvič slišali šele leta 1995, ko je ugledni kritik Rich Kienzi zapisal: “Na Dalea Watsona se je izplačalo počakati teh 15 let.” Kantri je kljub izjemnemu razmahu v zadnjih nekaj letih v hudi ustvarjalni krizi. Zdi se, da so vsi pevci enako lepi, da nosijo enake klobuke, da pojejo z enakim naglasom in da igrajo enake kitarske sole. Zato je toliko bolj razveseljivo, da je po nekaj letih na glasbeno prizorišče prišel izvajalec, ki je obudil najlepšo zvrst kantrija: honky tonk.
Dale Watson se je rodil leta 1963 v Birminghamu v Alabami. Mladost je preživel v Teksasu, zato se ima za Teksašana. Pri sedemnajstih letih je začel nastopati, za glasbeno kariero pa se je dokončno odločil po očetovi smrti. Pot ga je najprej zanesla v Los Angeles k založbi CURB, a je ta njegove barske pesmi o pitju, lažeh in varanju zavrnila. Po nekaj neuspešnih malih ploščah je poskušal srečo v Nashvillu, vendar so se tam bolj kot za njegovo glasbo zanimali za njegovo frizuro in tetovirane roke. Zatekel se je v Austin v Teksasu, v kraj, kjer so uspešne kariere začeli Bob Wills, Johnny Bush, Willie Nelson in Waylon Jennings.
Kritiki in ljubitelji kantrija so bili nad prvencem Dalea Watsona z naslovom “Cheatin’ Heart Attack” navdušeni. Ugotavljali so, da glasba Dalea Watsona vrača optimizem v kantri, da pomeni nadaljevanje ustvarjalnih vrhuncev legendarnih izvajalcev honky tonka Leftyja Frizzella, Webba Piercea, Raya Pricea in Georgea Jonesa in da oživlja bakersfieldski zvok Bucka Owensa in Merla Haggarda. Še večjih pohval je bila deležna Watsonova druga plošča z naslovom “Blessed Or Damned”, le tej so v ugledni reviji Country Music People kot prvi v dolgoletni zgodovini revije dali oceno 10+.
Dale Watson pripada glasbenemu gibanju, ki so ga glasbeni novinarji na začetku devetdesetih let označili kot novi kantri. Pripadnikom tega gibanja je uspelo kantriju vrniti smisel in pomen. Da bi razumeli razmere, v katerih je nastal novi kantri, se je dobro spomniti na film Sama Peckinpaha “Junior Bonner”. Junak tega filma je soočen z dejstvom, da se njegov svet globokega tradicionalizma ruši spričo merkantilno-plutokratskega duha novega obdobja. V tem položaju se odpravi na zadnjo pustolovščino z željo, da bi naredil nekaj za ohranitev tradicionalnih vrednot in nazora. Položaj izvajalcev novega kantrija je podoben. Njihova glasba se zdi kot odgovor na pošast komercializacije in površnosti, zaradi katere se je kantri – pristna glasbena umetnost pogumnih pionirjev – spremenila v patetično posladkano opero. Pevci novega kantrija z Daleom Watsonom na čelu so kantri revitalizirali tako, da so v središče vseh dogajanj znova postavili uporniško osebnost. Po glasbeni strani so izvajalci novega kantrija, dojemljivi za tradicijo folka in roka, pa tudi za stare glasbene oblike, kot so western swing, cajun in napevi s hribov Apalačev, kantriju vdihnili novega duha.
Glasbo Dalea Watsona lahko razumemo kot most skozi čas. Dale Watson globoko tradicionalne glasbene oblike in slog izvedbe, znan s plošč Georgea Jonesa in Merla Haggarda, spaja z občutenostjo novih mestnih kavbojev, ki niso pripravljeni svojih spominov in tradicije zamenjati za kupček zelenih bankovcev. Tisto, kar Watsonovo glasbo dela posebno zanimivo v novem kantriju, je nekakšno faustovsko vprašanje, ali sta njegova glasbena nadarjenost in jasna slogovna usmeritev prekletstvo ali blagoslov vsemogočnega.
Zasedba na koncertu je bila:
DALE WATSON – glas, električna in akustična kitara
DAVE BILLER – električna in akustična kitara
CRAIG PETTIGREW – bas
TERRY WESTBROOK – bobni
Izbrana zgodnja diskografija Dalea Watsona:
“Cheatin’ Heart Attack” (Hightone, 1995)
“Blessed Or Damned” (Hightone, 1996)
