Glavni vladni pogajalec in minister za javno upravo Boris Koprivnikar se sprašuje, ali je tak način pogajanj oziroma organiziranja sindikalne strani sploh še učinkovit. Vladni pogajalci imajo na drugi strani dve uradni pogajalski skupini in še sindikate, ki nočejo biti del nobene od teh. Pred začetkom pogajanj o plačnem sistemu in anomalijah v javnem sektorju pa se napoveduje še tretja sindikalna pogajalska skupina.

Pri tem se odpira tudi vprašanje kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe za javni sektor. Ureditev kvoruma namreč odpira vprašanje razmerje moči vplivanja sindikatov na odločitve, ki se jih ureja v tej sistemski pogodbi, zato jim te problematike doslej še ni uspelo uskladiti z odločbo ustavnega sodišča, pa čeprav se je rok iztekel že aprila lani.

Vlada je sindikatom že ponudila dve različici glede razrešitve tega vprašanja, a sindikalna stran ni sprejela nobene. V vsakem primeru bo to področje po njegovih besedah treba zakonsko urediti in uskladiti z odločbo ustavnega sodišča. Če bo dogovor vlade s sindikalno stranjo vendarle mogoče doseči, ga bodo spoštovali, je zagotovil Koprivnikar, v nasprotnem primeru pa bo "o tem pač moral odločiti zakonodajalec".

Izrazita razbitost sindikatov
Vodja Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj meni, da je pri sindikalni organiziranosti v javnem sektorju problem njena izrazita razbitost, ki gre v smer fragmentacije poklicnih sindikatov, in da bi v prihodnje to smer morali obrniti v njeno nasprotje, združevanje.

Pogajanja 40 sindikatov, kjer so zlasti pri enem delu interesi izrazito ozko usmerjeni in se vežejo na skupino, ki jo zastopajo, po njegovih besedah zelo otežuje artikuliranje interesov vseh zaposlenih hkrati, ker je težko priti na skupni imenovalec.

"Število sindikalnih subjektov, ki se na strani zaposlenih pogajajo z vlado, je že zdavnaj preseglo neko racionalno mejo in to trenutno stanje škodi zaposlenim, ker je težje dosegati rezultate, ki so v interesu zaposlenih," pravi Štrukelj, čeprav, kot dodaja, ve, da se bo s takšno izjavo zameril mnogim. Tudi v Evropi ne pozna države, kjer bi pogajanja tekla tako, da bi bila na eni strani vlada, na drugi pa 40 sindikatov.

V Sloveniji več kot 3000 sindikatov
Vodja pogajalske skupine dela sindikatov javnega sektorja Drago Ščernjavič prav tako ugotavlja, da obstaja sindikalna porazdeljenost v mnoge prave oblike in dodaja, da včasih šepa notranja koordinacija in sodelovanje med sindikati ne le v javnem sektorju, ampak tudi v realnem. Po podatkih Ajpesa je vseh pravnih sindikalnih subjektov, ki oddajo zaključni račun, čez 3000. A število sindikatov je po njegovih besedah takšno, kot ga dopušča zakon o reprezentativnosti sindikatov.

Ščernjavič obenem opozarja, da je v času krize in okoliščin, v katerih smo, zelo veliko nezaupanje in je zato prav, da so vse pravne oblike pri pogajalski mizi, sicer bi bilo nezaupanje še večje in tudi medsindikalni konflikti bi lahko bili ostrejši. Pri tem izpostavlja, da v javnem sektorju obstaja poslovnik o pogajanjih, ki določa proceduro, način, kako se pogaja, kako se dajejo predlogi in pobude. Eno od možnosti zato vidi tudi v dopolnitvi obstoječega poslovnika.

Sindikati bi po njegovih besedah lahko imeli neki posvetovalni organ, nekakšen svet vseh sindikatov, v katerem bi imeli svoje predstavnike in bi oblikovali stališča, pobude, predloge, pa tudi določili mandat za pogajalce, ki bi ga nato ti zastopali v pogajanjih z vladno stranjo.