V društvu opažajo, da se delitve iz polpretekle zgodovine prenašajo iz generacije v generacijo in povzročajo hude težave pri delovanju družbe. Zato so v sodelovanju s pravno fakulteto pripravili mednarodno konferenco, na kateri želijo razviti vrsto mediacije, ki se imenuje rekonciliacija. Po besedah predsednice organizacijskega odbora Gordane Ristin želijo ponuditi postopek, kako naj sprava poteka v praksi.

Gre za dolgoročni postopek, kjer mediatorji organizirajo srečanja po vsej državi, posamezniki, ki so bili prizadeti, pa imajo priložnost povedati svojo plat zgodbe. Ko so posamezniki slišani in razumejo tudi druge, mediator uvede v postopek dialog, katerega cilj je, da se vzpostavi razumevanje med prizadetimi.

Organ bi ustanovila država
Mediatorji bi med postopkom ugotavljali, kakšne so želje prizadetih, in jih prenesti centralnemu organu.

Tega bi morala po besedah Ristinove z zakonom ustanoviti država, kot denimo svet pri uradu predsednika republike, ministrstvu za pravosodje ali sodnem svetu. Kot je dodala, bi bilo idealno, če bi državni zbor denimo podpisal deklaracijo o postopku sprave in dal zeleno luč, da se ta lahko začne.

Za vsak spor potrebna dva
V okviru dvodnevne konference so danes na pravni fakulteti pripravili tudi okroglo mizo, na kateri so udeleženci spregovorili o spravi v samostojni Sloveniji.

Sociologinja Spomenka Hribar je opozorila, da je sprava mogoča le onstran ideologije, "med ljudmi kot ljudmi", ki morajo drug drugemu priznati dostojanstvo. Za direktorico Študijskega centra za narodno spravo Andrejo Valič Zver pa je pogoj spravnega procesa delovanje pravne države, ki v Sloveniji po njenih besedah še precej šepa. Na področju sprave morajo tako delovati politika, pravosodje in izobraževanje.

Valič Zverova je spomnila, da je večina postkomunističnih držav pravno obračunala z zločini nekdanjih totalitarnih sistemov, v Sloveniji pa ni bilo lustracije. Hribarjeva se sicer strinja, da bi morali biti zločinci identificirani, a "če se bomo šli zdaj lustracijo, pa res ne bo nikoli miru".

Direktorica študijskega centra je še dejala, da ima vsaka slovenska družina svojo družinsko zgodbo, a zgodbe polovice so morale biti do samostojnosti zamolčane. Hribarjeva pa je opozorila, da sta pri vsakem državljanskem sporu potrebna dva. "Medtem ko se išče samo en sovražnik, boljševizem, nihče na desnici ne vzame v obzir tega, kakšna je bila vloga desnice med vojno," je dejala.

Predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman pa se ne strinja, da na področju sprave v Sloveniji ni bilo narejenega nič: "Slovenija je naredila vse, kar se v tako zmedenih in konfliktnih političnih razmerah lahko naredi." Mediacija pa je po njegovem mnenju priložnost, da se začnemo pogovarjati, kako bomo pokopali svoje mrtve.