Slovenski odpor izraža izjemno vitalnost in iznajdljivost, smisel za organizacijo in inovacije /.../. Moč je črpal iz kulture, upravičeno lahko rečemo, da je tudi spremenil slovenski značaj, saj so dotlej Slovenci vedno pričakovali, da bo o njih odločal nekdo drug in niso znali vzeti usode v lastne roke.
Težava je v tem, da sprava pri nas ni pojmovana kot racionalna razprava o preteklosti na vzročno-posledični osnovi, z argumenti in ob ohranjanju različnih pogledov. Bili smo že blizu tega, a so se zadnja leta stvari poslabšale. Sprava se pri nas razume v smislu 'jaz imam prav', če mi pritrdiš je to sprava, če vztrajaš pri svojem, pa sprave ni in je ne bo.
Poleg tega smo se s profesorjem zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti pogovarjali še o medijskih kritikah NOB-ja, poskusu rehabilitacije škofa Rožmana in bana Natlačna, vojnih zakonih ter predlogu zakona o povračilu vojne škode.
Spomin na upor proti okupatorju
Kako gledate na sodobne politične, medijske in družbene kritike NOB-ja in partizanov? Išče se skrita grobišča domobrancev, posnetih je bilo več dokumentarnih filmov o partizanskih zločinih ipd.
Kritika ni nič slabega, če je podana v celotnem kontekstu dogajanja. Tudi partizanski zločini so brez dvoma bili, prav tako kot povojni poboji. Vendar je celovita slika taka: OF je začela odporniško gibanje, partizanska vojska se je v takrat popolnoma pokorjeni Evropi uprla nacistični Hitlerjevi vojski, iz 2000 partizank in partizanov v letu 1941 je narasla na vojsko 35.000 pripadnikov leta 1945, nikoli ni zapustila slovenskega ozemlja, bojevala se je do njegovih etničnih robov in osvobodila
Slovenijo, spremenila mejo, vzpostavila državnost. Zgrešeno je bilo ubijanje tistih nasprotnikov NOB-ja s strani Varnostno obveščevalne službe, ki so bili zgolj ostri protikomunisti, ne pa kolaboranti, v nekem obdobju izvajanje t. i. »druge faze revolucije« na osvobojenem ozemlju (obračunavanje na razredni osnovi) in druga nepotrebna ubijanja npr. po porazu pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice in četnikov na Turjaku in v Grčaricah po kapitulaciji Italije ter seveda povojni poboji vrnjenih domobrancev. Vendar: slovenska partizanska vojska je bila del protifašistične koalicije, bila je zmagovalka v drugi svetovni vojni, izvedla je številne operacije v koordinaciji in sodelovanju z zavezniki, rešila več kot 300 ameriških in britanskih pilotov ter več kot 500 pobeglih ujetnikov. Slovenski odpor izraža izjemno vitalnost in iznajdljivost, smisel za organizacijo in inovacije (skrite bolnišnice, tiskarne, državna organizacija z lastnim denarjem, centralno banko, celo znanstvenim inštitutom, veliko gledališč, celo lutkovnim, s šolami, športnimi tekmovanji …). Moč je črpal iz kulture, upravičeno lahko rečemo, da je tudi spremenil slovenski značaj, saj so do takrat Slovenci vedno pričakovali, da bo o njih odločal nekdo drug in niso znali vzeti usode v lastne roke.
Zdi se, da NOB izginja tudi iz učbenikov.
NOB iz učbenikov ne izginja, je pa vtis, da se obravnavi tega obdobja pri pouku zgodovine iz različnih razlogov učitelji izogibajo.
Konec lanskega leta je bila razveljavljena sodba zoper škofa Rožmana, razmišljalo se je tudi o postavitvi spomenika banu Natlačnu. Kako ste videli ta poskus rehabilitacije ljudi, ki so dolgo veljali za »negativce«?
Razveljavitev obsodbe škofa Rožmana je posledica zdajšnje konstelacije političnih sil in vpliva Katoliške cerkve, zaradi česar je bilo moč spremeniti zakonodajo. Ne razrešuje pa vprašanja njegove zgodovinske vloge (odgovornosti) in zgodovinarskih ter drugih sodb o njem. O banu Natlačnu Inštitut za novejšo zgodovino pripravlja posvet, morda bo prinesel kakšna nova dejstva, čeprav je njegova vloga med vojno sicer kar dobro osvetljena. Osebno menim, da je bila njegova usmrtitev s strani VOS-a napaka, kar pa ne pomeni, da zato že zasluži spomenik. Vsak človek ima pravico do nagrobnika, spomeniki pa naj bi nosili simboliko, ki je pomembna za narod ali skupnost in nosi v sebi določene vrednote. Natlačen je sicer v življenju - tudi po funkciji bana pred vojno - naredil tudi kaj dobrega, kot vsi politiki, ki imajo moč, čeprav je bil tudi takrat ideološko zelo pristranski in neprizanesljiv do nasprotnega političnega tabora. Za vojni čas pa nedvoumno kljub vsem pogojnikom in čejem ter definicijam o t. i. funkcionalni kolaboraciji na osebni ravni simbolizira sodelovanje z okupatorjem. Če bi mu postavili spomenik, bi bilo to nedvoumno sporočilo, kakšne vrednote zagovarja sodobna Slovenija.
Kakšno je vaše mnenje o še vedno neusklajenih vojnih zakonih in vročih političnih razpravah o njih?
Šturm je pred kratkim predstavil tudi predlog zakona o poplačilu vojne škode v vrednosti, ki je bil deležen mnogih kritik, med drugim te, da bi imela največ koristi od njega Cerkev.
Zakon o poplačilu škode je še en prispevek k zamegljevanju resničnega dogajanja med vojno, pelje v absurdnosti, saj bomo znotraj slovenske družbe izplačevali sami sebi oz. določenim privilegiranim subjektom, kot je Katoliška cerkev, odškodnino za škodo, ki jo je kot agresor povzročil nekdo drug. In z izplačili jemali že tako negotovo prihodnost mladim.
Je sprava, ki jo čakamo že več kot 60 let, po vašem sploh še mogoča? Kako?
Osnovno je definiranje sprave. Na osebni ravni je stvar posameznika in je ni mogoče predpisati. Na družbeni ravni je vprašanje osnovnih demokratičnih pravic za vse: enakopravnosti, svobode govora, svobodne razprave, tudi pravice do groba in pietete do mrtvih. To v Sloveniji vsaj deklarativno imamo. Težava je v tem, da sprava pri nas ni pojmovana kot racionalna razprava o preteklosti na vzročno-posledični osnovi, z argumenti in ob ohranjanju različnih pogledov. Bili smo že blizu tega, a so se zadnja leta stvari poslabšale. Sprava se pri nas razume v smislu "jaz imam prav", če mi pritrdiš je to sprava, če vztrajaš pri svojem, pa sprave ni in je ne bo.
M. N.
Slovenski odpor izraža izjemno vitalnost in iznajdljivost, smisel za organizacijo in inovacije /.../. Moč je črpal iz kulture, upravičeno lahko rečemo, da je tudi spremenil slovenski značaj, saj so dotlej Slovenci vedno pričakovali, da bo o njih odločal nekdo drug in niso znali vzeti usode v lastne roke.
Težava je v tem, da sprava pri nas ni pojmovana kot racionalna razprava o preteklosti na vzročno-posledični osnovi, z argumenti in ob ohranjanju različnih pogledov. Bili smo že blizu tega, a so se zadnja leta stvari poslabšale. Sprava se pri nas razume v smislu 'jaz imam prav', če mi pritrdiš je to sprava, če vztrajaš pri svojem, pa sprave ni in je ne bo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje