Z ministrom za finance, podpredsednikom vlade in glavnim vladnim pogajalcem s sindikati javnega sektorja Klemnom Boštjančičem se je v Odmevih pogovarjala Rosvita Pesek.
Tisti z dolgim spominom še nismo pozabili razlastitve delnic in podrejenih obveznic pred desetimi leti. Tam še vedno ni epiloga. Kdaj bo novi zakon pomenil za podrejence in ali se ta slaba izkušnja, ki so jo nekoč imeli vlagatelji, lahko ponovi?
Zakon, ki bo urejal vprašanje teh podrejencev, je v zadnji fazi priprave in bo še spomladi romal v državni zbor. Verjamem tudi, da bo sprejet pred poletjem. Vseeno pa gre za precej različne stvari. Tako imenovana ljudska obveznica je vrednostni papir, za katerega jamči država. V primeru tistih vrednostnih papirjev so jamčile takratne banke. Vemo, kaj se je z bankami zgodilo pred približno desetimi leti. Razmere so drugačne.
Se torej slaba izkušnja ne bo ponovila? Obljubljate?
Absolutno.
Kakšna so vaša pričakovanja, kako se bodo državljani odzvali na ta eksperiment? Pričakujete, da bodo dvignili denar z bank in kupili te obveznice?
Ne skrivamo, da na neki način testiramo trg. Gre za prvo takšno izdajo v Sloveniji. Je pa tudi res, da redno izdajamo tako imenovane zakladne menice. Gre za podoben instrument, 36- in 12-mesečne. Vse te izdaje so tako rekoč razgrabljene, je pa tukaj ročnost sicer tri leta. Verjamemo, da bo tudi za te obveznice veliko zanimanja.
Kolegi, ki bančništvo malo podrobneje spremljajo, so mi rekli, da izdaja ljudskih obveznic pomeni, da država krvavo potrebuje denar. Opozorila tistih, ki spremljajo finance, denimo gospoda Kračuna, so znana. On redno opozarja, da očiščena poraba raste, primanjkljaj se povečuje nad pričakovanji, nad tremi odstotki. Vsi ti očitki na račun javnih financ so znani. Pa sploh še nimamo dogovora s tistimi, ki stavkajo, in o novem plačnem sistemu. Kaj se torej obeta?
Slovenija se zelo dobro ali pa uspešno zadolžuje na mednarodnem trgu ali pa ima najugodnejši položaj od vseh srednje- in vzhodnoevropskih držav ...
Kakšen dolg imamo, koliko milijard znaša?
Mislim, da je približno 43 milijard.
Koliko odstotkov BDP-ja?
Malo manj od 70 odstotkov. Nimamo še zadnjih podatkov. Padlo naj bi tik pod 70 odstotkov.
Zmotila sem vas, prosim, nadaljujte.
To je rezultat dveh stvari. Imamo najbolj profesionalno zakladnico in to ni samo moja ocena, ampak tudi velikih investicijskih bank in posledica tega, da mednarodni investitorji verjamejo Sloveniji, verjamejo, da bo Slovenija izpeljala reforme, verjamejo, da bo Slovenija rasla bolj kot druge primerljive države, in to je čisto empirično dokazljivo s številčnimi podatki. Malo sem se nasmehnil, ko ste rekli, da se zadolžujemo z ljudskimi obveznicami zaradi tega, ker potrebujemo denar. Seveda se država mora zadolževati zaradi dveh razlogov: eno je refinanciranje starih dolgov, drugo pa je primanjkljaj. Slovenija se zelo dobro zadolžuje na mednarodnih trgih, kot je gospod Kračun povedal. Večinoma pa gre za desetletne vrednostne papirje, ki imajo seveda tudi nekoliko drugačno logiko kot ta ljudska obveznica. Z njo v največji meri nagovarjamo kapitalski trg. Ena od treh prioritet ministrstva za finance – ali pa, če hočete, mene kot ministra – je razvoj kapitalskega trga. Upam si reči, da to nikoli do zdaj ni bila prioriteta ministrstva za finance. Na neki način lovimo ravnotežje med našim klasičnim zadolževanjem in ukrepom, kot bo izdaja ljudske obveznice.
Rekli ste, da nam verjamejo, da bomo izpeljali reforme. Vi ste zdaj podpredsednik vlade. Ali vi verjamete, da boste izpeljali reforme? Saj še nobene nimamo nikjer, vse še niti v papirjih ne?
Absolutno smo zelo smelo, že ko je vlada nastopila mandat ...
... na pol mandata ste ...
... v koalicijski pogodbi napovedali vrsto reform. Lotili smo se jih in vanje zagrizli. Seveda smo ob tem spremljani z vseh strani, opozicije, tudi medijev, velikokrat s kritikami. Večkrat sem opozoril, da kritike poslušamo od tistih, ki jih neka reforma zadeva ali pa ki mislijo, da bodo prizadeti. Absolutno bomo vrsto reform izpeljali ali pa bomo vsaj ustvarili nastavke, kot recimo v davčni reformi, kjer bomo marsikaj naredili, ali pa pri davčnih spremembah, da ne bom govoril o reformi. Nekatere stvari želimo nastaviti, da jih bo kdor koli drugi – tudi naslednja vlada – lahko vzel v roke in začel pri njih. Ker poslušam kritike, kaj pa ste že izpeljali, kaj je realizirano, bom odgovoril s protivprašanjem: katera od preteklih vlad se je tako resno lotila katere koli reforme? Ves čas poslušam kritike in metanje polen, češ lotili ste se reform, kje so te reforme. Gre za ene najobsežnejših ukrepov, ki bodo imeli dolgoročne posledice. Nekaj teh stvari je že narejenih, nekaj jih pa še bo.
Ne želim se na politični ravni prepirati z vami, ampak vaši vladi se najbolj zavida ogromna moč; tako kot ste vi zmagali, ni zmagal še nihče in zato je bilo toliko upov položenih v reforme. Poglejmo, kje smo. Zdravniki 11. dan stavkajo. Ne morem se znebiti občutka, da se vlada z zdravniki sploh noče dogovoriti. Pogajanja se končajo po dobri uri.
Imate popolnoma napačne podatke, bom drugače odgovoril. Ste morda kdaj pomislili, da so tudi te stavke, ki se dogajajo in ki so napovedane, rezultat reform – tudi rezultat reform na področju zdravstva. Ker smo posegali v vrsto stvari in tudi privilegijev različnih skupin, pa tukaj nimam v mislih zdravnikov, ampak marsikoga, ki mu te stvari niso všeč. Najlažje se jih je lotiti ali pa jim nasprotovati s tem, da se v medijih ustvarja negativno vzdušje. Vsaka reforma je težka, nobena ni preprosta in vsaka bo pospremljena s kritikami in z zelo, zelo malo pohvalami.
Ne morem se bolj ne strinjati z vami glede očitkov, ki ste jih izrekli na račun zdravnikov. Vi namreč tistega, kar ste jim obljubili, ne spoštujete. Vi ste jim dali obljubo, ki ste jo prelomili, dva podpisa sporazumov imate z njimi in nobenega niste uresničili. Zdaj težko rečete, da zdravniki zato, ker se jim položaj slabša, stavkajo.
Vlada je imela tri podpisane stavkovne sporazume še iz lanskega leta. Eden je bil z zdravniškim sindikatom Fides, drugi je bil z visokošolskim sindikatom, tretji pa s Svizom, torej največjim sindikatom. Vladi je uspelo z dvema sindikatoma podpisati nova sporazuma, govorimo z obema šolskima sindikatoma, samo s Fidesom ji tega še ni uspelo podpisati, pa verjamem, da bomo. Enako bi nam to lahko tudi drugi sindikati danes očitali, pa so se usedli za mizo, se pogovorili, si verjamemo in si zaupamo ter smo si s tem seveda odprli možnost, da v naslednjem letu oziroma v letošnjem letu dejansko sklenemo dogovor. Fides pač verjame, da lahko izsili svoje. Ves čas poudarjamo, da je reforma plačnega sistema v javnem sektorju ena najbolj kompleksnih stvari, ki jo lahko izpeljemo samo celovito in samo na način, da se pogovarjamo z vsemi sindikati skupaj, ne pa parcialno s posameznimi. Tudi kar se same obljube tiče: ta stavkovni sporazum ne govori o ničemer konkretnem. Govori samo o datumu. Mi se pogovarjamo o tem, da želimo ta datum prestaviti. Smo pa zaradi tega pripravljeni tudi določene stvari bolj definirati, če imajo sindikati – in vsi trije so jih imeli – pomisleke, da morda ne mislimo resno.
Sodniki so danes povedali: z nami nihče ni sedel, nihče se ni pogovarjal. Besni smo, vlada je ignorantska in neodzivna. Vi ste podpredsednik te vlade.
Sodniki nimajo svojega sindikata. Pogovore s sodniki oziroma za celotno sodno vejo je v pretežni meri vodila ministrica za pravosodje. Ne skrivam tega in večkrat povem tudi javno, da tudi znotraj vlade prihaja do konfliktov glede tega, kaj posamezni ministri ali pa vodje posameznih resorjev obljubljajo zaposlenim, ki sodijo pod njihov dežnik, in glede tega, o čemer se pogaja pogajalska skupina vlade, to je v pretežni meri ministrstvo za javno upravo ali po novem jaz kot glavni pogajalec. Veliko teh stvari izhaja iz dvoumnih sporočil, ki so prihajala v javnost. Verjamem, da nastane zmeda, če ministrica na eni strani nekaj reče in potem gre še v javnost ter pripravi zakon; po drugi pa ministrstvo za javno upravo, ki je za vse skupaj odgovorno, v osrednjem delu pripravlja nekaj drugega.
Ampak imamo odločbo ustavnega sodišča.
Odločba je ena stvar, ki je zelo pomembna. Pogajamo se s 46 različnimi sindikati javnega sektorja. Zelo so si različni, imajo zelo različne poglede, tako da si lahko mislite, kakšna naloga je uskladiti se z vsemi ali vsaj večino. Ključna predpostavka v teh pogovorih je, da se ne pogovarjamo parcialno s katero koli skupino. Ker če se bomo parcialno pogovarjali, potem bodo razpadla osrednja pogajanja in preprosto si ne moremo privoščiti, da se na eni strani z eno ali dvema skupinama dogovorimo, po drugi strani pa pričakujemo, da bo preostali del javnega sektorja to razumel in sledil tem tako imenovanim skupnim pogajanjem.
Javna pogajanja potekajo in vsi občutljivo spremljamo, komu se bo kaj dvignilo, kakšna bodo razmerja, kakšni bodo dvigi plač. Po drugi strani visita na nitki dve ministrici, obe za približno isto vsoto, ena za šest, druga za osem milijonov evrov. Ali bi lahko rekli, da ste pri kateri koli od njiju zaznali občutek, da skrbno ravnata z javnim denarjem; s tem, da si ena ni šla pogledat verjetno največje investicije v njenem letu, niti njeni podrejeni niso šli pogledat stavbe za sodnike; in da ima druga 13 tisoč računalnikov, ki ležijo v enem skladišču? Ali ju podpirate?
Nekoliko bolje poznam prvo zgodbo, torej vprašanje nakupa stavbe za sodnike. V javnosti je bilo pojasnjenih že veliko vprašanj, v resnici pa tudi veliko pomislekov. Ne moremo skrivati, da se je že izkazalo, da ta nakup ni bil optimalen – pa sem prijazen. Kdo je na koncu odgovoren? Nekateri so odgovornost za to že morali prevzeti. To so ljudje, ki so ta posel operativno vodili. Verjamem pa, da jo bo v prihodnosti še kdo. Zdi se mi absolutno pomembno, da se odgovornost prevzame. Prav je, da se od tega ne beži. Je pa treba povedati še eno zelo pomembno stvar. Ta primer kaže, da v tej državi marsikaj ni v redu. Za večino nepremičnin skrbi ministrstvo za javno upravo, ki ima direktorat za stvarno premoženje, ki po mojem mnenju odlično opravlja delo in ima odlično vodstvo. Ampak naša zakonodaja daje tako možnost tudi nekaterim drugim, v primeru pravosodnih organov ministrstvu za pravosodje. To še zdaleč ni edini primer. Veliko je takih "posebnih zgodb" v Sloveniji. Verjamem, da ljudje na ministrstvu za pravosodje za to niso tako usposobljeni, kot so strokovnjaki na ministrstvu za javno upravo. Verjamem, da se bodo v prihodnjih mesecih tozadevno morale zgoditi tudi določene sistemske spremembe.
O ministrici Stojmenovi Duh niste rekli ničesar.
Poznam del te zgodbe. Ne vem ali pa nisem seznanjen s tem, da bi bilo kar koli narobe s samo nabavo teh računalnikov. Računalniki so v skladišču in čakajo. Kot razumem, v resnici niso natančno opredeljeni pogoji, kdo je upravičen do teh računalnikov. Ne želimo, da se zgodi to, kar se je pod prejšnjo vlado, ko je šlo za izobraževanja. Takrat je bila neka kvota izobraževanj, potem pa je šlo po sistemu kdor prej pride, dobi. Absolutno verjamem, da je bolje, da se počaka še en mesec, da ti računalniki ostanejo in da se določijo natančni kriteriji, kdo je res upravičen do njih. Ne more jih dobiti tisti, ki se bo prvi prijavil prek računalnika.
Ampak navadno vemo prej, za koga kupujemo. Hvala za pojasnila.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje