"Preživela sem hudo operacijo in kemoterapijo, trajala je pol leta in strašansko težko sem jo prenašala, a misel na sina mi je ves čas dajala veliko moč. Niti za hip nisem pomislila, da zmaga ne bo moja ..., tudi izvidi so nato pokazali, da je vse v redu, zdravnik je rekel, da sem ozdravljena in da raka ni več. To je bilo ponovno rojstvo in veselje, še najbolj za Gala, ker ga ni več skrbelo zame. Odkar živiva brez njegovega očeta, je še bolj navezan name in ga zelo skrbi," s tresočim glasom govori Galova mama.

Mlada ženska z visoko izobrazbo in redno službo ima neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, športom, ki mu veliko pomeni. Pred nekaj meseci pa so se vsi njuni načrti sesuli.

Nočem, da izgubi tudi te otroške radosti
Veselje nad premagano boleznijo namreč ni trajalo dolgo. Markerji v krvi so pokazali, da se je rak vrnil, nadaljnje preiskave pa, da se je vrnil v veliko hujši obliki. "Da je moja diagnoza veliko slabša, kot je kazalo sprva. Ponovno me čaka kemoterapija, ki zelo izmuči človeka. Prejšnjič sem jo premagala s pomočjo alternativnega zdravljenja, ki mi je pomagalo, predvsem pri obvladovanju bolečin in slabosti. Seveda sem upala tudi, da mi bo prinesla zdravje, saj je to velik finančni zalogaj. Ves čas sem se spraševala, ali je prav, da dajem ves ta denar zase, za svoje zdravje, ali naj ga raje kar začnem dajati na stran za sina ..."

"Upam, da poskrbim zanj vsaj toliko, da, če pride do najhujšega, ne bo prikrajšan za stvari, ki mu jih lahko nudim zdaj. Nočem, da izgubi hokej, nočem, da izgubi vero, da bo lahko vsako poletje na morju raziskoval življenje, nočem, da je prikrajšan za najbolj osnovne otroške radosti."

Skrb za lastno bolezen in še za mamino zdravje
"Z Galom sva se v času mojega zdravljenja preselila k moji mami, tudi zato, da bi kar se da zmanjšala stroške. Prej sva bila podnajemnika in najemnina je bila precej visoka. Hkrati pa je tudi mama zdravstveno kar precej odvisna od drugih, tako da smo nekako sklenili dogovor, da tudi jaz skrbim zanjo. Demenca in druge zdravstvene tegobe namreč zahtevajo, da je tak starostnik pod nadzorom."

Hokej mora ostati, tudi če ...
"Ne kupim si nikakršnih novih oblačil, čeprav sem izgubila veliko kilogramov, nosim stara. Galu tudi že nekaj časa nisem kupila novih čevljev, včasih sicer dobi rabljene, pa tudi oblačila, od otrok mojih prijateljic, a čevlji in športna obutev so pri tako aktivnem fantku kar precejšen finančni zalogaj, ker se hitro ponosijo. Ne privoščiva si več tudi gledaliških predstav, pa kakšnih ustvarjalnih delavnic, le hokej še zmeraj plačujem, ker mu toliko pomeni, čeprav je seveda tudi to visok strošek. Saj varčujemo pri vsem, tudi pri hrani, pa kljub temu ne moreva več na izlete. Zelo me skrbi, kaj bo letos s počitnicami na morju. Že lani mi ni uspelo, Gal pa si tako zelo želi, da bi lahko šla skupaj. Tudi meni bi dobro delo za nekaj dni spremeniti okolje, da te isto okolje ne spominja nenehno na vse tegobe in vse, kar te še čaka ..."

Kaj, če Gal ostane sam?
"Čaka me še ena preizkušnja s hudo kemoterapijo. Zbiram moči zanjo in močno upam, da mi bo uspelo. A nekje v ozadju je ves čas prisoten strah, kaj pa, če ne uspe, kaj, če Gal ostane sam. Ker ne more živeti z očetom, je moja skrb še toliko večja, zato se trudim, da bi čim več rešitev za njegovo prihodnost poiskala že zdaj, da bi bilo zanj res najbolje poskrbljeno."

Zelo me skrbi, v kakšne roke bo prišel
"Zelo me je strah, kdo bo skrbnik mojemu sinu. Ga bo Gal sprejel? Bo sam sprejet? Bo zanj poskrbljeno tako, kot mora biti poskrbljeno za fantiča, ki je šele stopil v šolo? To vse so skrbi, ki me zdaj razjedajo, čeprav bi se morala posvetiti svoji bolezni, a dokler ne začutim varnosti zase in za svojega sina, me te misli glodajo in glodajo. Najbolj me skrbi, ali se bo Gal lahko normalno šolal, bo imel možnosti razviti vse svoje čudovite lastnosti in talente? Zelo me skrbi, v kakšne roke bo prišel ..."

Preveč rada imam to življenje
"Zase si želim, da ne bi morala nenehno razmišljati tem, ali je prav, da si z alternativnimi metodami lajšam vse te vse bolj neukrotljive bolečine, ker moram za to plačevati. Želim si, da bi zmagala v tej bitki in da teh problemov ne bi bilo več. Gal bi imel mamo in jaz Gala. Moram uspeti! Preveč rada imam to življenje, da bi ga izpustila kar tako iz rok," v solzah konča svojo pripoved mama prvošolčka, ki je zdaj že v bolnišnici, kjer še zadnjič poskuša premakniti meje mogočega.