Kot je znano, slovensko medijsko krajino sestavlja več brezplačnih časopisov. Zadnja med njimi, Slovenski tednik in Ekspres, sta ob ustanovitvi dvignila precej prahu, saj so jima mnogi očitali, da za njima stoji (desnosredinska) politika. Pri tem se je zastavilo vprašanje o pomenu brezplačnikov na sploh. Kakšen je njihov cilj? Ekonomski ali politični? Kako delujejo? Je mogoče vse brezplačnike metati v isti koš?

Matevž Tomšič s Fakultete za uporabne družbene študije je za MMC dejal, da so za brezplačnike značilne bolj lahkotne vsebine. Opozoril je, da njihovi izdajatelji potrebujejo veliko branost, če želijo biti zanimivi za oglaševalce, ki so njihov glavni vir prihodka. »Zato od njih neke posebne analitične ‘globine’ pri obravnavi družbenih vprašanj niti ni pričakovati,« je dodal.

Tomšič: Težava niso brezplačniki, pač pa osrednji časopisi
Bašič Hrvatinova meni, da nekateri brezplačniki spoštujejo temeljne standarde ustvarjanja medijskih vsebin, drugi pa svoje »'brezplačne' bralce in bralke odkrito tržijo tistim, ki jih zanima izključno (politični) vpliv in temu prilagojena vsebina«. Prepričana je, da bodo prvi uspevali, dokler bodo ljudje pripravljeni svojo pozornost dajati brez nadomestila. »Drugi pa bodo (so) ugasnili takoj, ko bodo odigrali svojo politično vlogo. Politika brezplačnike financira samo toliko časa, kolikor lahko uporablja denar drugih,« dodaja. Tukaj velja spomniti, da je Ekspres prenehal izhajati takoj po volitvah, Slovenski tednik pa je z oktobrom postal plačljiv časnik.

Če je bilo pri medijski analitičarki mogoče zaznati kritiko Ekspresa in Slovenskega tednika, pa za Tomšiča tega ne moremo reči. Strinjal se je sicer, da je bila za omenjena brezplačnika značilna politična opredeljenost, »ki se je neredko izrodila v odkrito pristranskost in nekorektno obravnavo političnih nasprotnikov«, a je hkrati menil, da se v svojem navijaštvu nista veliko razlikovala od t. i. resnih medijev. »Tako je odgovorni urednik 'osrednjega' slovenskega dnevnega časopisa v svojem komentarju dan pred volilnim molkom eksplicitno zapisal, da uredništvo podpira spremembo oblast – tega si tudi ti brezplačniki niso privoščili,« je argumentiral svoje mnenje. Težava slovenskega medijskega prostora so zato po njegovem mnenju osrednji časopisi, ki predstavljajo instrument lastnikov in političnih povezav, ki jih ti vzpostavljajo.

Repovž: Ekspres in Slovenski tednik oblika orodja politike
Do brezplačnikov, predvsem do Slovenskega tednika in Ekspresa, je oster tudi predsednik Društva novinarjev Grega Repovž. Oba omenjena časnika po njegovih besedah dokazujeta, kako lahko v zadnjih letih v Sloveniji vidimo medije – »kot obliko propagandnega orodja politike«. »Vse skupaj je zelo slabo, a ne le za medije in novinarje. Slabo je za državljane in normalen razvoj države,« je poudaril za MMC.

Na drugi strani Repovžev stanovski kolega, predsednik Združenja novinarjev in publicistov Peter Jančič, pojav brezplačnikov pozdravlja, čeprav s pridržkom. Kot je navedel za MMC, deloma popravljajo monopolnost na trgu dnevnega časopisja, saj imajo nove izdajatelje in lastnike. »A velika dilema je, ali po kakovostnih standardih, ki so posledice brezplačnosti in zato zavezanosti oglaševalcem (in majhnim proračunom za novinarje), res pomenijo dopolnitev,« pravi Jančič.

Novković: Brezplačnikov ne moremo enako obravnavati
In kako na vse očitke, s katerimi se spopadajo, gledajo predstavniki brezplačnikov? »Zavračanje brezplačnikov kar počez ni upravičeno. Če se postavimo na takšno stališče, potem bi lahko kar počez kritizirali brezplačne televizijske programe, brezplačne radijske postaje, brezplačne medije na spletu in tako naprej. Vsak brezplačnik je posebna zgodba,« je za MMC zatrdil odgovorni urednik brezplačnikov Žurnal24 in Žurnal Goran Novković. Dejal je, da se njihova ekipa vsak dan trudi meriti z najmočnejšimi mediji v državi.

»Rezultat tega je visoko razmerje bralca na izvod po podatkih NRB-ja. To kaže na kakovostno vsebino. V tem se kvalitetni brezplačniki tudi ločijo od drugih. Pred volitvami pa smo dobili še nekaj drugih brezplačnikov, na katere je padel sum, da so pravzaprav trobila političnih strank. Skratka, vseh brezplačnikov nikakor ne moremo enako obravnavati,« je sklenil Novković.

Lasbaher: Za takšen projekt je treba zgolj imeti jajca
Z nekaj vprašanji smo se obrnili tudi na lastnika, direktorja in urednika Slovenskega tednika Andreja Lasbaherja, vendar do objave prispevka odgovorov nismo prejeli. Na spletni strani omenjenega časnika pa smo zasledili njegov članek, v katerem piše o začetku izhajanja tednika: »Tiskovne konference, intervjuji javnih oseb v tajkunskih medijih, 'medijski strokovnjaki', blogarji in forumaši, vsi so kar naenkrat odkrili skupnega sovražnika: Slovenski tednik! /…/ Brezplačnika Slovenski tednik sem se lotil na podlagi izkušenj. Dolga leta sem že pri medijih, sodeloval sem tudi kot urednik mariborskega Žurnala ob samem začetku izhajanja. /…/ Mediji so del mojega življenja, vsaj del moje poslovne poti. Za začetek takšnega projekta je treba zgolj imeti jajca.«

Lasbaher v tem zapisu zanika, da bi za Slovenskim tednikom stala politika: »V teh mesecih so mi pripisali toliko botrov, me vtaknili v različne hobotnice in mi pripisali najvišja politična mesta (kot podpornika ali celo najpomembnejšega člana neke stranke), da sem včasih le nejeverno zmajal z glavo.« Ob tem je prepričan, da so takšna namigovanja »posledica tega, da se v Sloveniji še vedno igramo neodvisno novinarstvo. Vsi so baje neodvisni od izplačevalca plač, od novinarskih virov, od družbe, od planeta Zemlje. Čisto takšni so se slovenski novinarji tudi rodili. Neodvisni, brezmadežni in rdeči (razen izjem). In čisto slučajno so vsi hodili na eno, edinstveno in pravilno fakulteto. In tam so jim predavali povsem neodvisni profesorji. Ja, seveda.«

Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si