Bučar v delu med drugim obravnava drugo svetovno vojno, ustanovitev Osvobodilne fronte, sodelovanje z okupatorjem in vlogo in položaj Katoliške cerkve na Slovenskem. Zgodovinar Jože Pirjevec je dejal, da Bučar v delu "nima nobene pietete do komunistov, a je hkrati oster tudi do Katoliške cerkve". Dogodka so se udeležili številni znani obrazi - predsedniški kandidat Danilo Türk, nekdanji predsednik Milan Kučan, evroposlanec Jelko Kacin ter profesor s FDV-ja Niko Toš.

Knjiga ni politična razprava, niti strokovno zgodovinopisno delo, gre za esejistični pristop človeka, ki je v veliki meri dogajanja v procesu nastanka samostojne slovenske države doživel na lastni koži. Delo odlikuje načelna in etična drža tako do pozitivnih izkušenj kot do napak in zmot, je dejala urednica Irena Ostrouška.

Vzpostavitev države je bil celovit, a večkrat prekinjen proces
Ena izmed Bučarjevih tez je, da je osamosvojitev Slovenije in vzpostavitev lastne države celovit proces, ki pa je bil v zgodovini v različnih trenutkih prekinjen. V delu še posebej veliko pozornosti namenja zavesti o oblikovanju lastne države v različnih zgodovinskih obdobjih.

Bučar v delu poda pomembno oznako Osvobodilne fronte - kot ključnega zgodovinskega trenutka, ko so Slovenci vzeli svojo usodo v svoje roke, je povedal Pirjevec. Prav ustanovitvi OF je posvečen najobširnejši del nove Bučarjeve knjige. Tudi tisti, ki so Osvobodilni fronti nasprotovali, so se morali vključiti vanjo, če so želeli aktivno prispevati k ustanavljanju nove države.

Čeprav je bila ideja OF-ja o lastni državi leta 1941 kmalu zadušena, je ostala živa in preživela 50 let komunistične vladavine. Omogočila nam je, da smo prišli do lastne države, navaja Bučar.

Komunisti najbolj dosledni borci za osamosvojitev
Komuniste je označil kot najbolj dosledne borce za osamosvojitev, saj so za oblikovanje lastne države morali zmagati v vojni, medtem ko se je Katoliška cerkev priklanjala trenutnemu gospodarju. A je vendarle Katoliška cerkev iz druge svetovne vojne izšla kot zmagovalka, saj je bila ena redkih organizacij, ki so tudi po vojni ohranile organizacijsko samostojnost.

"Bučarjeve misli so precej izostrene, precej jasne," je knjigo komentiral Pirjevec, a hkrati podvomil, da bi lahko prispevala k narodni spravi, zlasti zaradi odločnosti nekaterih stališč.

Premajhen poudarek na priključitvi Primorske?
Pirjevec nam je razkril, da je Bučar nekoliko zanemaril pomen priključitve Primorske, kar je eden njegovih glavnih očitkov knjigi. "Brez osvobodilnega gibanja ne bi imeli Primorske in brez Primorske, dvomim, da bi danes imeli samostojno Slovenijo," zatrjuje Pirjevec, ki meni, da kakršna koli moralna revizija sodelovanja z okupatorjem v današnji Evropi "ni spodobna".

M. U.