Ob deseti obletnici smrti Janeza Drnovška končuje svojo pot tudi Gibanje za pravičnost in razvoj, ki ga je leta 2006 ustanovil nekdanji slovenski predsednik republike in dolgoletni predsednik vlade. "Tako kot vsaka stvar v življenju, imamo dva odločujoča koraka, rojstvo in smrt. To velja tudi za gibanje. V nekem trenutku ga je treba zapreti. Gibanje je prišlo na tisto stopnjo, ko je najbolj pošteno povedati, da je bilo to Drnovškovo gibanje. Desetletje po njegovi smrti je dovolj dolga doba in ne bomo ga umetno ohranjali pri življenju. Ali pa pod Drnovškovim imenom prodajali neke nove ideje. To bi bila najslabša možnost," pravi upokojeni profesor in nekdanji rektor Univerze v Ljubljani Stanislav Pejovnik, ki je od Drnovška prevzel vodenje Gibanja za pravičnost in razvoj.

Pejovnik meni, da je bil Drnovšek velik vizionar, ki mu je uspelo povezati tako rekoč nepovezljive stvari. "Drnovšek je gibanje ustanovil kot civilno iniciativo ljudi zelo različnih opredeljenosti. Razlike so bile tako velike, da jih je lahko le on sam povezoval in iskal skupne točke. Na eni strani so bili na primer člani, ki so primarno iskali razpravo in vodenje v smeri duhovnosti, medtem ko so bili na drugi strani člani, ki so jih je primarno zanimale gospodarstvo družbe in finančne zadeve. Ljudje so mu tako zaupali, da so bili pripravljeni sprejeti njegove ideje. V zadnjem obdobju njegove bolezni je prišla bolj do poudarka duhovna komponenta. Vendar je prav tem obdobju stopil pred ljudi s sončnico v rokah in ljudem pojasnil, da je edino pravilno zdravljenje rakavih obolenj onkološko zdravljenje. Zavedal se je svoje odgovornosti. Bal se je, da bi lahko kdo njegove poglede na ta mejna področja napačno razumel in jih zlorabil. Takšne ljudi je neposredno poimenoval za šarlatane. Ta izjave je presenetila mnoge, tudi mene, saj smo vedeli, da je sam preizkusil tudi druge načine zdravljenja, zato je ljudem hotel jasno razkriti svoja stališča," poudarja Pejovnik.

Drnovšek pa njegovih besedah ni bil samo politik, temveč je bil državnik. "Vodenje države je imel za resno in odgovorno nalogo. Znotraj države je znal določiti prioritete in jih je spoštoval. Šolstvo in znanost sta bila visoki prioriteti v njegovi viziji razvoja in vedel je, da je največja prednost Slovenije, da ima zelo izobraženo prebivalstvo," še pojasnjuje.

Ali bi morali lik in delo Janeza Drnovška bolj ohranjati v nacionalnem spominu, tako kot to počne del desnega pola slovenske politike s čaščenjem Jožeta Pučnika, ki je pustil verjetno manjši pečat na poosamosvojitveno Slovenijo kot nekdanji predsednik republike in premier Drnovšek?
Drnovšek je bil v nasprotju s Pučnikom ljudski človek. Nikoli ne bom pozabil njegovega obiska Strojanov (ob protestih lokalnega prebivalstva v Ambrusu proti tamkajšnji romski družini o. p.), ko je stopil pred ljudi in jih vprašal: "Ali ste vi ljudje ali kaj?" V zagorskem narečju jim je pojasnil, da Jezus ne bi pustil, da Romi zmrznejo. Tega ni počel iz neke preračunljivosti, saj je vedel, da izgublja podporo dela volivcev. Sledil je svoji osnovni opredelitvi – skrbi za malega človeka. V tem pogledu je bil zunajserijski politik. Kar pa se čaščenja tiče, ga ni maral. Ravno ta skromnost ga še bolj ohranja v nacionalnem spominu.

Tudi njegov vstop v politiko je bil za tiste čase zunajserijski. Pri 38 letih je bil prvi demokratično izvoljen član predsedstva Slovenije v nekdanji SFR Jugoslaviji. Njegova izvolitev je bila svojevrsten upor, nezaupnica tedanjemu političnemu vrhu.
Drnovšek tedaj ni bil izvoljen le kot Janez Drnovšek, ampak tudi kot "ne Marko Bulc". Tega se je zavedal in je stavil na to karto, ko je šel na volitve. Predtem je delal v diplomaciji v tedanjih družbenopolitičnih organizacijah in v politiki ni bil popoln začetnik. Imel je stike s politiko, vendar ni bil del tedanjega esteblišmenta. Na volitvah je imel resno konkurenco, saj so bili nekateri njegovi protikandidati podobni politiki, kot je bil Drnovšek. Razen Marka Bulca, ki pa je bil za kandidata izbran kot ne preveč politično izpostavljen kandidat tedanje vladajoče politike. Ta je takrat že spoznala, da ne sme predlagati čistega politika, temveč nekoga malo odmaknjenega, nekoga bliže gospodarstvu. Drnovšek ni imel denarja za veliko kampanjo, ljudi je prepričal in vse priložnosti, ki jih je imel, je obrnil sebi v korist. Že tedaj je dobil veliko podporo Slovencev. Pozneje se je temu primerno vedel tudi kot član predsedstva v Beogradu in se od tam ni vrnil z negativnimi ocenami.

SFRJ je kot predsednik predsedstva vodil od maja 1989 do maja 1990, ko so intenzivno potekali osamosvojitveni procesi v Sloveniji. Zaradi svoje vloge v Beogradu pa ni bil deležen pretiranih kritik ali poznejših diskreditacij "osamosvojiteljev."
Ljudi je vedno begalo dejstvo, da je bil malce skrivnosten. Nikoli se ni čisto odprl. Tudi sam sem se večkrat začudil, ko sem bil prisoten na sejah vlade, kakšno avtoriteto je imel. Vendar kljub veliki avtoriteti ni bil nikoli avtoritaren. Vse svoje sodelavce v vladi je držal „na kratko“, bistveno bolj, kot so bili pripravljeni priznati. Včasih je bilo dovolj, da je koga pogledal na poseben način in je bila zgodba končana.

Katere njegove poteze v času osamosvajanja bi sicer označili kot najpomembnejše?
Bila sta dva nasprotujoča si koncepta in zgodovinarji ju bodo morali še povsem natančno oceniti. Drnovšek ni bil zagovornik nasilja in oboroženih spopadov. Vedno je govoril, da se je treba pogovarjati. Njegov odnos do vseh stvari je bil, da se je vedno najprej treba poskusiti dogovoriti. Tudi v politiki. Da nam je bil prihranjen nepotreben krvav spopad v vojni za samostojnost, je prav gotovo tudi Drnovškova zasluga. Dobili smo vse pravice suverene države, ki bi si jih z drugačnim pristopom morali pridobiti v vojni.

Toda Drnovškovo nagnjenje k pomirjanju strasti, tudi političnih, naj bi, kot so se pozneje pojavili očitki, rezultiralo v tem, da poosamosvojitvene orožarske afere nikoli niso dobile nekega epiloga. Zaradi njegovih želja naj bi se ustavila parlamentarna preiskava preprodaje orožja na Hrvaško in v BiH. Zaslužki pa so se izgubili neznano kam.
Med ljudstvom velja, da je Drnovšek ustavil parlamentarno preiskovalno komisijo, ki jo je tedaj vodil Rudi Moge. Kaj se je res zgodilo, ve zelo malo ljudi. Ne upam trditi, da je on ustavil preiskavo, vendar bi bila razkritja v tistem času za Slovenijo kot državo velika sramota. Kršenje resolucije Združenih narodov, ki je prepovedala prodajo orožja na konfliktna območja z namenom velikega zaslužka, prav gotovo ni poteza, ki bi Slovenijo kot državo povzdignila v očeh mednarodne javnosti. Toda v državah, ki imajo najmočnejše varnostno obveščevalne službe, so vse to vedeli. ZDA imajo najbrž bolj natančne podatke kot mi, kdo je komu prodajal orožje in koliko. Vprašanje časa je, kdaj jih bodo dali v javnost, morda tudi nikoli. Zelo verjetno je, da je pri tem Drnovšek skušal v svetovni javnosti obdržati pozitivno sliko Slovenije. Vendar je pri tem treba povedati, da je Drnovšek kot premier, ko je šla zgodba predaleč, pokazal vso odločnost in je tedaj odstavil Janeza Janšo z mesta obrambnega ministra. Pri teh zadevah je treba biti previden in morda je še prezgodaj, da bi jih ocenjevali.

Najbrž pa je najbolj zaslužen, da je Slovenija relativno gladko in hitro postala leta 2004 članica EU-ja, dve leti in pol pozneje pa še članica evrskega območja. Čeprav je leta 2002 zapustil mesto premierja in bil izvoljen kot predsednik republike.
Vedno je postavil neke prioritete in znotraj njih določil cilje ter sledil, kako se izpolnjujejo. Na vsaki seji vlade je bila prva točka, kako poteka približevanje EU-ju. Janez Potočnik, ki je bil odgovoren za pristopanje Slovenije v EU, je imel na razpolago toliko časa, kot je želel. Vstop Slovenije v EU je bil Drnovškov primarni cilj.

Ali je bil Janez Drnovšek, gledano iz sedanje perspektive, boljši predsednik ali premier?
Bil je izvrsten državnik. Namenoma delam razliko med politikom in državnikom. Vedel je, da je politika služenje ljudem in da mora delati v dobro ljudi, države. V to je verjel in v tej smeri je tudi delal. Sploh se ni spraševal, ali je dobro, ali gremo v Nato ali ne. Vedel je, da če Slovenija ne bo postala članica Nata, ne bo vstopila v EU. Zakaj je morala Slovenija vstopiti v EU? Ker je premajhen sistem, da bi delovala samostojno. Zavedal se je, da bomo z vstopom v EU izgubili nekaj suverenosti.

Pravite, da je bil Drnovšek največji državnik med slovenskimi politiki. Ali morda v tem tiči skrivnost, zakaj ljudje vedno znova iščejo neke nove obraze na volitvah. Želijo si neke nove državnike?
Menim, da ljudje ne iščejo novih obrazov, dovolj imajo starih politikov, ki niso naredili tistega, kar bi morali. Svoj upor kažejo v tem, da so pripravljeni podpreti kogar koli. To je nezaupnica obstoječi politični nomenklaturi.

Ali se je močno spremenil v času hude bolezni? Vsaj na videz je postal bolj ljudski, bolj duhoven ... Bil je, denimo, eden redkih svetovnih politikov, ki je bil na inavguraciji prvega staroselskega predsednika Bolivije Eva Moralesa.
To je bil njegov državniški odnos. Menil je, da je treba pozdraviti prvega indijanskega predsednika na tem svetu. To je bil njegov državniški inovatorski odnos. Nobenemu izmed slovenskih politikov ni padlo na pamet, da bi se ukvarjal z nekim Indijancem, ki pa je postal državnik svetovnega slovesa. Predlani je imel Morales govor na generalni skupščini Unesca. Stopil sem do njega in mu povedal, da sem veliko slišal o njem od nekdanjega slovenskega predsednika Drnovška. Nato sva se pogovarjala kar četrt ure. "Bil je genij," je med drugim dejal.