Nov zakon je potreben ne le zato, ker je veljavni slab, ker tako kot tisti pred njim temelji na nekih starih tradicijah in logikah iz konca 80. let, ampak predvsem, ker se je področje medijev spremenilo. Pojavljajo se nova vprašanja, povezana s spletom in digitalizacijo, na katera je treba odgovoriti, je za MMC povedal predavatelj na Fakulteti za družbene vede in medijski strokovnjak Marko Milosavljevič.

V zvezi z predlogom novega zakona o RTV-ju se preliva ogromno črnila (in še več govori na številnih tiskovnih konferencah). Zdi se, da ima veliko skupin in strank veliko za povedati. Je bilo razprave med nastajanjem predloga zakona dovolj? Vi ste pri njegovem nastajanju sodelovali.
Postopek nastajanja zakona je bil odprt in razprava zelo široka, z zelo velikim številom zelo raznolikih ljudi z vseh koncev politike, gospodarstva, družbe itd. Vsekakor sta bila način sprejemanja in razprava bistveno bolj odprta in bliže demokratičnim standardom kot v primeru prejšnjega zakona o RTVS, ko se je stalno govorilo, da so zakon pripravljali neki medijski strokovnjaki, ni se pa želelo razkriti, kdo ti strokovnjaki so. Njihovo identiteto se je skrilo, kar se mi zdi pri nekem zakonu popolnoma nesprejemljivo. Mislim, da moramo živeti v družbi, ki je čim bolj pregledna, kjer moramo državljani vedeti, kdo za nečim stoji in če za nečim stojimo, moramo to seveda tudi javno pokazati, ne pa da se skrivamo. To skrivanje je postalo bolj razumljivo, ko se je izkazalo, da je avtor zdaj veljavnega zakona en sam, kot se je tudi sam pohvalil. To je politik, ne človek s področja medijev, ki se na medije ne spozna. In to se v zdaj veljavnem zakonu tudi pozna.

V sami kampanji pa pogrešam resnično razpravo, ki bi se mi zdela zelo koristna. Ljudje so zmedeni, zbegani, številni sploh ne vedo, kaj naj bi bilo z novim zakonom narobe in zakaj je sploh razpisan referendum. Mogoče to komu koristi, da se bodo ljudje odločali enostavno na osnovi tega, za katerega političnega voditelja so. Toda če želimo sprejeti kakovostne zakone, se ne moremo tako odločati, temveč se moramo odločati na osnovi argumentov. Počasi bi res že morali nehati gledati samo skozi prizmo desnega ali levega in se pogovarjati tudi vsebinsko in strokovno, ne le skozi optiko, ki nam jo nenehno vsiljuje peščica političnih strank v Sloveniji.

Torej javnost niti ne ve, o čem bo pravzaprav odločala na referendumu. Ali pač?
Ljudje vedo, da je referendum, vedo, da je referendum o javni radioteleviziji, mislim pa, da relativno malo število ljudi dejansko pozna ključne točke pripomb bodisi nasprotnikov bodisi zagovornikov zakona. Mislim, da so ljudje o tem večinoma slabo seznanjeni in to verjetno zato, ker se v vsej dozdajšnji kampanji vsebine skoraj ni dotaknilo. Ustvarjenih je bilo nekaj zelo splošnih očitkov, nihče pa jih ni podprl s kakšnimi natančnimi podatki, analizami ali utemeljitvami. Tako smo soočeni s tem, da bodo ljudje verjetno odločali na osnovi svojih predhodnih političnih dispozicij. Verjetno to določenim strankam seveda ustreza. Za sprejemanje kakovostnega zakona pa to ni pravi način.

Nov zakon naj bi se sprejel, ker je - zelo poenostavljeno povedano - t. i. Grimsov zakon slab. Ali Širčin zakon popravlja vse napake prejšnjega? Lahko izpostavite najočitnejšo?
Ne gre le za to, ali je Grimsov zakon slab. Zakon je bil sprejet leta 2005 in v tem času se je na medijskem področju zgodilo marsikaj. Celoten svet se je soočil z množico vprašanj na področju medijske politike zaradi razvoja novih platform in tehnologij, ki postavljajo pred državo, družbo in regulatorje nova vprašanja. Pred petimi leti se nismo soočali z vprašanjem, kako opredeliti zasebnost na družabnih omrežjih, kako opredeliti medije in ali v medije vključiti, recimo, Facebook. Danes se spoprijemamo s tem vprašanjem. Pred petimi leti si nismo zastavljali vprašanja, kaj narediti z digitalnimi kanali, ker jih v Sloveniji ni bilo. Danes pa si zastavljamo to vprašanje. Pred petimi leti tudi še ni bilo vprašanja, kaj naj, če sploh, počne javna televizija na spletu. Danes se v Evropi o tem veliko razpravlja. V Nemčiji se npr. pojavljajo očitki in omejitve tudi na tem področju. Komercialne televizije tam zahtevajo, da se javna RATV na spletu bistveno bolj omeji, češ da posega na področje, ki zgodovinsko ni njeno in s tem omejuje zasebno pobudo. Podobni očitki se pojavljajo v Veliki Britaniji in tudi drugje. To so zadeve, ki jih pred petimi ali 10 leti ni bilo. Zakon je nastal tudi iz potrebe ažuriranja določil, ko gre za zakon o javni RTV, njen multimedijski razvoj, vprašanje specializiranih kanalov, digitalnih oblik idr., ki morajo omogočati večjo prožnost v primerjavi s preteklostjo. In tudi zaradi tega je bil nov zakon potreben, sicer bo RTV obtičala v analogni predpotopni dobi.

Omenili ste tri očitke novemu zakonu s strani nasprotnikov. Politizacijo, privatizacijo in komercializacijo. Kako komentirate spremembe, ki jih nov zakon predvideva v okviru programskega sveta, predvsem spremenjen način njihovega imenovanja. Tukaj naj bi med drugim šlo za politizacijo.
Način imenovanja, kot je določen z novim zakonom, je bistveno manj politično določen kot prejšnji. Število članov sveta, ki jih izbira parlament kot zakonodajno telo, je bistveno manjši v primerjavi s prejšnjim: v prejšnjem je lahko politika imenovala 21 od 29 članov programskega sveta in s tem je vladajoča politika v svetu prevladala. To je bilo očitno vsakomur, tudi vsakemu nevtralnemu tujcu, ki je ta zakon prebral. Po novem zakonu bi parlament kot politično telo predlagal le pet članov. Če bi si trenutna vlada želela zagotoviti nadzor nad programskim svetom, kot očitajo nasprotniki novega zakona, bi to po starem zakonu zlahka naredila v prihodnjih mesecih. Očitki, da nov zakon prinaša politizacijo, so zato popolnoma nesmiselni, ravno nasprotno, vzpostavljeni so mehanizmi za pomembno depolitizacijo - če jo bomo znali izvesti.

Tudi zmanjševanje števila svetnikov naj bi bilo problematično.
Osebno se mi zdi, da je vodenje nekega organa bolj optimalno, če je število članov manjše. 29 članov, kolikor jih ima zdaj programski svet, je izredno veliko in predstavljajte si okroglo mizo, na kateri sodeluje toliko ljudi. Preden vsak od njih pride do besede, minejo ure in ure. Verjetno imamo člane programskega sveta zato, da kaj rečejo, in če vsak od teh članov programskega sveta pride na sejo sveta in nekaj pove, recimo v petih minutah, in tudi če ni nobene replike in nobene druge točke, je to že dve uri in pol govora oz. seje. Kako je tak organ v resnici funkcioniral v preteklosti, ni jasno, razen seveda, če so bili številni člani vedno znova tiho in niso razpravljali. Ampak, ali je bistvo sveta, da imamo člane, ki so tiho, ki ne razpravljajo, ali pa imamo svet, da imamo notri kompetentne ljudi, ki o določeni stvari imajo svoje mnenje in svoje mnenje povedo? Sicer jih pač v svetu ne potrebujemo. Zaradi gole številke ljudi, ki so glasovalni stroj in ki bodo le dvigovali roke, ne potrebujemo, potrebujemo ljudi, ki bodo o zadevah razpravljali. Tega pa se z 29 člani ne da početi učinkovito.

Je sicer v zakonu dovolj varovalk, da se prepreči politizacija programskega sveta. Med drugim mislim na člen, ki našteva nezdružljivosti funkcij programskih svetnikov.
Ti členi so potrebni. Toda hkrati je res, da verjetno nobena dikcija in noben zakon ne more preprečiti tega, da v določen organ še vedno nekdo, ki je bil nekoč nekaj v politiki, ne bi mogel priti. Edina možnost je, da bi sprejeli popolno prepoved, po kateri nihče, ki je kadar koli v življenju imel kakšno koli politično funkcijo, ne bi smel biti v nobenem od teh organov. To pa pomeni, da izločimo ogromen del Slovencev, tudi ogromen del bolje izobraženih Slovencev, ki so politično aktivni. Če to želimo, moramo to narediti radikalno. A potem se pojavi vprašanje, kdo vse bi tako odpadel in zakaj bi tem ljudem sploh prepovedali tovrstno delovanje. Nehigienično je sicer, da bi bili v svetu obstoječi člani nekih vodstev, aktivni politiki itd., medtem ko se moramo pri nekdanjih bolj zanašati na politično kulturo z vidika, da je neprimerno, da se nekdo poskuša aktivirati zgolj zaradi razlogov, da bi znova prišel do neke funkcije ali vpliva. Zakonsko je prepoved izredno težko doseči. Imamo ogromno politikov, ki so zdaj v gospodarstvu, v politiki pa so bili pred 10, 15 leti in jih ljudje danes poznajo zgolj še kot gospodarstvenike. Ali to pomeni, da je tudi taka oseba, če bi jo nekdo predlagal za člana programskega sveta, popolnoma neprimerna? To bi bil zelo radikalen poseg.

Redno zaposlene novinarje na RTV-ju je med drugim strah izgube statusa javnega uslužbenca, ki po njihovem mnenju prinaša s seboj negotovost zaposlitve. Imajo prav?
Ne razumem, zakaj se pojavlja ta strah. Kakšen pa je bil položaj ljudi na RTV-ju, preden so postali javni uslužbenci? Se jih je tudi takrat lahko kar odpustilo? Mislim, da ne. Zaposleni na RTV SLO so javni uslužbenci postali pred slabim desetletjem. Ta sprememba je takrat naletela na veliko upiranja. Če jih pred tem ni mogel nihče kar tako odpustiti, premestiti ali kaj podobnega, zakaj bi jih torej zdaj lahko? To nikakor ni utemeljeno in povezano s statusom javnih uslužbencev.

Očitku o politizaciji sledi očitek komercializacije in po mnenju nekaterih neupravičena sprememba statusa zavoda.
Status same organizacije se spreminja minimalno. Začetne ideje in pobude, ki so nastale zaradi multimedijskega razvoja in položaja javne RTV v Evropi, so bile bistveno radikalnejše, a so se na koncu ublažile in nevtralizirale. Tako je sprememba oblike organiziranja javne RTV, kakršna je zapisana v zakonu, resnično izjemno blaga.
Glede očitkov o komercializaciji pa mislim, da je to vprašanje za gledalce in poslušalce. Ali so zadovoljni s programom? Prepričan sem, da bo večina rekla, da je preveč komercialen in ne, da je preveč zahteven. Nekoč se je govorilo o tem, da so programi RTV SLO preveč hermetični, nekako usmerjeni v ozke, zahtevnejše kroge, v zadnjih letih pa je prišlo vsaj v osrednjem času gledanja televizije do zelo radikalne komercializacije programa. Najboljši odgovor bi najbrž lahko dali gledalci in verjetno so ga že dali, s tem ko so pobegnili od javne televizije h komercialnemu ponudniku, saj so očitno začutili, da jim javna televizija ne daje nič tako posebnega in drugačnega. In to je slabo. Če ljudje dobijo občutek, da na javni televiziji ne dobijo nič takšnega, kar bi bilo vredno gledati, gredo drugam. Ko gre za informativni program, so gledalci pobegnili h komercialnim postajam, ko gre za komercialne vsebine, recimo razvedrilni program, pa so komercialne vsebine na TV Slovenija pogosto bolj komercializirane od oddaj na komercialni televiziji. To je narobe svet.