V javni razpravi je predlog zakona o visokem šolstvu, ki ga je skušala uzakoniti že prejšnja Janševa vlada. Medtem ko je politika bolj kot ne enotna glede zakona, so glas dvignili študentje, ki opozarjajo, da je namen zakona zgolj komercializacija.

Študentsko gibanje Iskra je nastalo lani poleti iz socialnega kroga, ki je nastal iz protestov pred Ljubljansko borzo in študentov filozofske fakultete, da bi ustanovili samoorganizirano študentsko gibanje, ki je po njihovem mnenju edini način za vključevanje mladih v procese odločanja. "Iz organizacijskih napak v preteklosti smo skušali vzpostaviti neko drugo obliko organiziranja, tako da bo dlje vzdržna in da skušamo minimalizirati individualno stihijo," pravi predstavnik Iskre Miha Kosi.

Iskra se je s svojimi zahtevami po ohranitvi brezplačnega javnega šolstva dejavno vključila v javno razpravo glede novega zakona o visokem šolstvu, tudi s skupščinami na ljubljanskih fakultetah, ki so vzbudile precej nejevolje pri vodstvu ljubljanske univerze. Zdi se, da so na več posluha naleteli pri ministru za visoko šolstvo in znanost Jerneju Pikalu, ki je sprejel njihove predstavnike in jim obljubil, da bo javno šolstvo še naprej nekomercialno. Vendar so ga predstavniki Iskre opozorili, da ne bodo popuščali, dokler stvari ne bodo jasno in nedvoumno zapisane.

O sedanjih in prihodnjih dejavnostih študentskega gibanja, ki skuša dokazati,da mladi in še posebej študentje niso "pasivni" oz. da si še kako želijo sodelovati v procesih odločanja, smo se pogovarjali z iskraši, bodočim strojnikom Mihom Kosijem, sociologom Tinetom Beletom in fizikom Matejem Prijateljem.

Študentom se vse prevečkrat očita, da so preveč pasivni. Zdi se, da so še največji odpor pokazali ob napovedi uvedbe zakona o malem delu. Vi skušate s svojimi dejavnostmi dokazati ravno nasprotno.

Matej Prijatelj: Študentje želijo biti dejavnejši, toda cel sistem od države do univerze skuša ukalupiti posameznika, da naj bo tiho in študira. Proti temu se moramo boriti.

Tine Bele: Študentje niso pasivni, samo treba jim je dati neke vzvode, da se jih sliši.

Prejšnji teden ste organizirali okoli 20 skupščin na fakultetah za vzpostavitev samoorganiziranega študentskega gibanja, ki naj bi bil edini način za vključevanje mladih v procese odločanja. Kaj naj bi pomenila ta samoorganizacija?

Miha Kosi: S samoorganizacijo želimo doseči, da bodo študentje sposobni sami artikulirati svoja politična stališča in zastopati svoje interese, ki po našem mnenju presegajo neko identitetno politiko študenta s prehodnim statusom. Končno gre za enak interes, kot ga imajo delavci, saj bomo tudi študentje nekoč delavci ali upokojenci. Neko študentsko gibanje bi pripomoglo k družbenim spremembam.

Matej Prijatelj: Najbolj množična skupščina je bila na filozofski fakulteti. Na umetniških fakultetah so študentje, ki so prvič prišli na tak demokratičen dogodek, dejali, da bi se ponovno zbrali že naslednji teden.Kakšen je bil odziv na skupščinah?

Tine Bele: Na skupščinah študentje niso bili tiho in debatiralo se je o problemih, ki so precej širši, kot smo sami mislili.

Na fakulteti za farmacijo so vam skupščino preprečili s policijo?

Miha Kosi: To je bilo popolnoma nesprejemljivo, saj smo pred skupščino na rektorja univerze naslovili odprto pismo, da naj zagotovi možnost prostega izražanja mnenj vseh študentov. Odgovoril je, da takšen način zbiranja presega interese študentov. Torej, če še študentje sami organizirajo in razpravljajo o zakonu o visokem šolstvu, to presega njihove interese. Če pa rektor univerze z nekega govorniškega položaja podaja svoje mnenje o zakonu, se to po njegovem mnenju popolnoma sklada s študentskimi interesi.

Rektor ljubljanske univerze Ivan Svetlik (kot minister za delo, družino in socialne zadeve je hotel uveljaviti malo delo, katerega posledica so bile nasilne dijaško-študentske demonstracije pred DZ-jem), je vašo dejavnost označil za sporno, ker se mu zdi vsaka dejavnost študentov, ki “meji na političnosti”, problematična in je ne podpira.

Miha Kosi: Če se pogovarjamo o sprejemanju nekih zakonov in o zadevah, ki bodo urejale neke širše družbene odnose, ne moremo biti nepolitični. Politika pomeni dejavno zastopati in izražati svoja mnenja.

Matej Prijatelj: Takšne izjave rektorja so precej cinične, saj je sam že vrsto let del slovenskega strankarskega esteblišmenta.

Miha Kosi: Študentje po njegovem mnenju nismo kompetentni, da bi soupravljali univerzo, za izražanje lastnega mnenja in samoorganizacijo.

Tine Bele: Na eni strani nas obtožujejo, da smo pasivni, na drugi strani pa se takoj, ko začnemo misliti s svojo glavo in se organiziramo, na nas spravijo z vsemi mogočimi sredstvi.

Matej Prijatelj: Vrhunec je bila policijska preprečitev skupščine, ki je nihče ni pričakoval.

Kaj so hoteli policisti od vas oz. kdo jih je poklical?

Tine Bele: Ljubljanskim študentom so preprečili vstop v fakulteto in zagrozili s kaznijo.

Miha Kosi: Že pred tem smo prejeli več groženj in ravno zato smo rektorju napisali odprto pismo, da naj poskrbi, da se takšne stvari ne bodo dogajale. Dogodek na farmaciji je bil posledica njegove nenačelne drže oz. ni želel zaščititi ustavno zagotovljenih pravic do svobode zbiranja in izražanja. Rektor nam je na odprto pismo odgovoril, da prepušča odločitev dekanom fakultet, ali bodo dovolili skupščine ali ne.

Matej Prijatelj: Skupina okoli 20 ljudi se je želela le pogovoriti o svojih težavah in so zaradi tega poklicali policiste. Tu gre tudi za vprašanje, ali ima fakulteta sploh pravico, da svojim študentom prepove vstop v svoje prostore. Univerza kot ustanova pa bi morala biti celo dolžna spodbujati takšne dejavnosti študentov.

Na katere zadeve so študentje na vaših skupščinah najbolj opozarjali?

Miha Kosi: Skupščine so bile načeloma namenjene zakonu o visokem šolstvu. Vendar so na plano prišle tudi strukturne težave celotne države, kot sta brezposelnost in neperspektivnost mladih.

Matej Prijatelj: Na umetniških akademijah so bili izpostavljene strahotne razmere za študij, marsikje nimajo niti ogrevanja. Vendar tega sami ne morejo rešiti. Lahko pa bi to skušali rešiti študentje kot skupnost, saj gre za relativno majhen strošek v primerjavi z drugimi naložbami univerze.

Tine Bele: Ob tem se je pokazala tudi nujnost reforme študentske organizacije, ker smo študentje brez političnega zastopstva. Ne moremo se zoperstaviti destruktivnim težnjam, ki prihajajo od vlade na področju visokega šolstva.

Minister Pikalo vam je obljubil, da bo spoštoval vaše zahteve, da se za redni študij prve in druge bolonjske stopnje ne sme zaračunavati šolnin. Jasno sta mu povedali, da ne mislite nasedati lepim besedam, temveč zahtevate, da se to jasno zapiše v novi zakon o visokem šolstvu?

Miha Kosi: Vztrajali bomo, dokler zadeva ne bo zapisana v zakonu. Pri tem pa je treba opozoriti, da tu ne gre zgolj za plačljiv študij na prvi in drugi bolonjski stopnji, temveč za vse težnje po komercializaciji študija in podrejanju znanja trgu. Predlagani zakon namreč ima neko inherentno tendenco, da bi znanost in visoko šolstvo podredil gospodarstvu. S tem se krha avtonomija univerze.

Rektor Svetlik naj bi opozarjal, da naše fakultete ne omogočajo “konkuriranja na svetovnem trgu”. V takšnih izjavah naj bi se po vašem skrivali nekakšni neoliberalni trendi v visokem šolstvu.

Miha Kosi: Celoten zakon sloni na neki ideji človeškega kapitala, kjer znanje ni več javno dobro, temveč blago na trgu. Študentje niso več iskalci znanja, temveč potrošniki tega blaga. To je ideološka podstat predlaganega zakona, s katero se nikakor ne moremo strinjati.

Matej Prijatelj: Tudi iz rektorjevih izjav v njegovih zadnjih intervjujih je mogoče razbrati, da podpira smer trženja znanja in "amerifikanizacije" univerze.

Tine Bele: Stališče rektorja je odprto zagovarjanje tržne logike univerze. Njena težava je v tem, da sama produkcija znanja postane produkcija presežne vrednosti. S tem samo znanje izgublja svoje jedro, ker se začne proizvajati samo zaradi samega sebe. Proizvajati se začnejo le neko specifično znanje in kompetence, ne pa več znanost na splošno. S tem se izgubi funkcija univerze.

Matej Prijatelj: Zadeva je morda še hujša. Po vsem svetu prevladuje težnja, da se nekaj trguje, denimo, z zdravstvom, šolstvom, pokojninami … Dogaja se, da javne ustanove postajajo tržne. Pri tem je treba biti pazljiv in kritičen.

Tine Bele: S privatizacijo javnih institucij posredno prihaja tudi do nižanja plač, saj morajo ljudje plačevati nekaj, kar je bilo prej brezplačno.

Katere so še druge bistvene zadeve, ki bi morale biti po vašem mnenju upoštevane v novem zakonu o visokem šolstvu?

Matej Prijatelj: Celoten namen zakona je komercializacija. Že v uvodu zakona je zapisano, da bo šolstvo storitev na prostem trgu. Težko je pričakovati, da se bo dalo kaj bistveno spremeniti. Zato je treba biti previden, kaj se bo na koncu dejansko zgodilo.

Prizadevate si za reformo študentske organizacije ljubljanske univerze (ŠOU), kaj so vaše bistvene zahteve? Na račun sprememb v študentski organizaciji bosta zdaj potekala kar dva referenduma (27. 11. in 4. 12.)?

Miha Kosi: ŠOU je podoben aparat kot država, le na malo manjši ravni. Dva referenduma sta posledica politikantske poteze skupine Povezani, ki je sklicala referendum na isti dan, kot smo ga mi. Pri tem so našli neko proceduralno napako in zaradi neveljavnosti našega prvega sklica se je naš referendum prestavil na četrti december. Med referendumoma je bistvena razlika. Na našem predhodnem referendumu, ki je zavezujoč za študentsko organizacijo, se bo glasovalo o statutu.

Matej Prijatelj: ŠOU sicer skuša sam voditi neko reformo, ki pa jo pišejo tisti, ki samo vodijo organizacijo. Zato ne gre pričakovati sprememb. Dogaja se, da je mogoče celo predstavnike ŠOU-a prepričati, da je naša reforma dobra. Večina odzivov pri študentih pa je pozitivna.

Miha Kosi: Naš predlog reforme je zelo radikalen. Predlagamo ustanovitev skupščin, na katerih bi vsi študentje odločali tako o finančnih, organizacijskih kot političnih usmeritvah. Predlagali smo tudi možnost nadzora, ki bi ga izvajala protikorupcijska komisija in Računsko sodišče. Študentje naj bi začutili, da imajo neke realne vzvode moči znotraj študentske organizacije, in posledično bo rasla participacija študentov. Tako bi dobili neko zelo artikulirano gibanje.

Matej Prijatelj: Študentje gredo enkrat na dve leti na volitve, nato pa ne morejo več vplivati na razmere v ŠOU-u. Prek skupščin na fakultetah pa bi imeli tudi poznejši vpliv. Ena takšnih možnosti bi bil tudi veto na različne nenavadne projekte ŠOU-a, kot je bil nedavni poskus nabave hotela.