V Evropo, tudi Slovenijo, je pljusknil nov begunski in migrantski val. Na italijanski otoček Lampedusa je prejšnji teden v treh dneh prišlo 8.500 beguncev. Pri nas je letos nezakonito prestopilo mejo več kot 40.000 ljudi, lani v enakem obdobju 13.000. To je trikrat več beguncev in migrantov kot v letu, ko je Hrvaška vstopila v schengensko območje. O tem, ali se Slovenija in Evropska unija odzivata učinkovito, se je v tokratni epizodi Ob osmih Tomaž Celestina pogovarjal z nekdanjim premierjem in zunanjim ministrom Mirom Cerarjem. V času njegove vlade je Slovenija na mejo s Hrvaško postavila ograjo. Objavljamo del pogovora.

Če govorimo o številki 40.000 migrantov in beguncev: gre dejansko za toliko ljudi, ki se skozi Hrvaško kot zadnjo varno državo preprosto sprehodijo do Slovenije?
Ja, to je znano že iz preteklosti. V času moje vlade so to izvajali v veliko večjem obsegu in bolj brezsramno. Vemo, da so policisti peljali ponoči begunce celo do rek, do zelene meje, in jih tam spuščali v neznano, kar je bilo zanje tudi nevarno. Zato je bilo treba takrat ukrepati in v nekem hipu smo se morali odločiti za ograjo, za tehnične ovire, da smo preprečili sosednji državi, da na tak pravzaprav nesprejemljivi način ravna z begunci in da se ti potem razpršeno gibljejo po Sloveniji. To namreč ogroža naše državljane, vzbuja zaskrbljenost in tudi ogroža begunce oziroma migrante. Zato so tehnične ovire potrebne za usmerjanje teh ljudi na vstopne točke, kjer lahko nadzorujemo prehod meje z zakonitimi sredstvi.

Ko je zdajšnja vlada lani rekla, da bo umaknila ograjo, sem bil tega zelo vesel, kajti ograje si nisem nikoli želel, in verjetno si je nihče v Sloveniji ni. Ampak mislil sem, da ta odločitev temelji na nekih strokovno preverjenih ocenah, zdaj pa pravzaprav vidimo, da ni – da so bile te ocene ali zmotne ali niso bile upoštevane. Je bilo pa jasno, da je treba pričakovati nadaljnji pritok migracij. Vemo, da te tokove sprožajo podnebne spremembe, krize, vojne in podobno in da je to izziv tudi za prihodnja leta.

Če nadaljujeva pri ograji: v teh dneh opazujemo skoraj konfliktne izjave med predsednikom vlade in notranjim ministrom o tem, ali bo ograja ostala ali ne. Policisti pa opozarjajo, da ta ograja usmerja begunski tok do neke točke, ki je vsaj približno nadzorovana.
To zadnje popolnoma drži, to je smisel tehničnih ovir oziroma ograje. Bistveno je razumeti, da ima Slovenija več kot 700 kilometrov zelene meje, ki je ni mogoče nadzorovati z našimi policijskimi in tudi vojaškimi silami. Poleg tega preprosto nimamo dovolj ljudi, niti ne opreme, ki je zelo draga. Ker se ta hip finance ne gibljejo v optimalnih okvirih, je težko pričakovati velika vlaganja v to. Zato bodo verjetno te tehnične ovire, ograja, kakor koli to imenujemo, morale ostati, je pa tu vedno treba prisluhniti stroki. Temeljno načelo je varnost naših državljanov, in to je bilo tudi vodilo v mojem času. Kajti, če nenadzorovano dovoliš, da se migranti, ki so že sami izgubljeni na tujem ozemlju, pa dostikrat lačni in v slabem psihološkem stanju, gibljejo po naših vaseh ali mestih, lahko pride tudi do konfliktnih situacij. Tudi med samimi migranti se pojavljajo konflikti. Politika ne sme dovoliti tega, kar se pač prevečkrat dogaja, da prehitro spreminja odločitve. Ljudje se ne bodo več počutili varne, in zato mora biti odločitev o kakršnem koli ukrepu premišljena in veljati srednje- ali dolgoročno in samo izjemoma se sme odstopati od tega.

Kako močen je občutek, da se Evropa iz vala leta 2015 ni ničesar naučila ali ni želela naučiti? Poslušamo obljube o ravnanju z begunci, o novem akcijskem načrtu, pogovorih z državami, od koder prihajajo, ostrejšem nadzoru. Vse to bi morali že imeti.
Bojim se, da se kaj bistveno novega ne bo zgodilo, razen posamičnih ukrepov. Ob takšnem obsegu migracij, upoštevaje še tiste iz Ukrajine, in ob vojni je Evropa pred zelo velikim izzivom. Seveda k temu prispeva dejstvo, da tudi gospodarstvo nekako bolj stagnira kot napreduje. Kajti vemo, da je precejšen del migracij ekonomski, da ljudje prihajajo s trebuhom za kruhom, in najslabše, kar se lahko zgodi, je to, kar se že dogaja v številnih državah: da te ljudi potisnemo na rob družbe in potem v nekih getih ugotovijo, da niso prišli v sanjsko deželo, ampak da so tudi tu pozabljeni, zavrženi. V tem razočaranju se lahko zelo hitro ideološko radikalizirajo. Zato je zelo pomembna integracija; ne asimilacija (treba je pustiti kulturno raznolikost), ampak zadostna integracija teh tujcev, da se lahko otroci šolajo, ljudje delajo, se vključijo v družbo, ker potem rastemo skupaj. Če integracije ni, je pa vse skupaj velika težava.

Ali ima Evropa premislek, koliko sveže krvi, novih ljudi, demografske spodbude, tudi delovne sile, potrebuje skozi te migracije? Ali gre zgolj za neko stihijsko ravnanje?
Do neke mere so zadeve premišljene. Vsaka država približno ve, koliko sveže delovne sile potrebuje, vendar to ni tista, ki pride spontano … Poziv "Pridite, bomo zmogli!", je bil lep prikaz tega, kako lahko neko zmotno sporočilo potegne milijone ljudi na pot v neko množično migracijo. Je pa tudi dejstvo, da so vzroki za migracije drugje: v podnebnih spremembah, v vojnah, meddržavnih sporih, v lakoti, revščini, diskriminaciji določenih skupin. Evropa se trudi, da bi pomagala Afriki, Aziji, ampak seveda se vsega ne da storiti z denarjem. Mislim, da bo treba na neki točki narediti učinkovitejši nadzor nad zunanjimi mejami in zakonito peljati ta proces, kajti ob preveč nenadzorovanih nezakonitih migracijah bomo imeli hude težave.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.