"Zakonodaja s področja pravne varnosti ni slaba, a je samo črka na papirju, dela se še vedno tako, kot smo delali leta 1980," pravi Brane Lotrič, predsednik Združenja od 1999 do 2012. Skoraj 15 let opozarjajo na pomanjkljiv nadzor nad avtošolami, v katerih je še vedno preveč teorije in premalo prakse.

Od Zgage do Omerzela
Svoje besede je skupaj s sedanjim predsednikom Združenja Martinom Miklavcem podprl z obsežno dokumentacijo dopisov od leta 2000 naprej, še iz časov, ko so avtošole spadale pod šolsko ministrstvo Pavla Zgage.

Že takrat so opozarjali na nelojalno konkurenco, saj je kot edino merilo konkurenčnosti veljala cena; tisti, ki ne plačuje davkov ali dela na črno oziroma nima čistega poslovanja, si lahko privošči nižje cene. Odgovora ni bilo. Ko so šole privolile v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve (MNZ), pa je takratni minister Rado Bohinc predstavnikom Združenja zabrusil le, naj ga ne učijo obrti, a zgodilo se ni nič.

Mate je prvi prisluhnil
Prvi, ki je prisluhnil združenju, ki je bilo ustanovljeno leta 1999 v okviru Podjetniško-trgovske zbornice pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), je bil notranji minister Dragutin Mate. "Nekaj se je premaknilo, a ne zadosti," se neslavne zgodovine pometanja težav avtošol pod preprogo spominja Lotrič.

Zakaj se česa ne da narediti?
Nič bolje se ni odrezalo niti ministrstvo za javno upravo, kjer so zapisali tudi, zakaj se nujnih sprememb ne da uveljaviti. O težavah pri usposabljanju voznikov začetnikov so z MNZ-ja leta 2010 prejeli odgovor, da je s tem vse v redu. Na pomanjkljiv nadzor so leta 2011 opozorili tudi takratnega prometnega ministra Patrika Vlačiča. Elektronski naslov, kamor naj bi pošiljali informacije o neustreznem usposabljanju, pa na spletni strani Agencije za varnost prometa nikoli ni deloval.

Združenje ni tisto, ki bi moralo prijaviti nepravilnosti?
"Vsaka vlada si je prometni zakon pisala kot svoj spomenik, hkrati pa je bila gluha za nas, ki smo 15 let prosili za nadzor nad samimi seboj," je dejal Lotrič. Združenje svoj del odgovornosti zaradi neprijavljanja goljufij pri pridobivanju vozniških dovoljenj zavrača in noče "prsta upreti v nikogar". Prepričani so, da so za "nepravilnosti" pristojni drugi - prometni inšpektorji in policija, ministrstva in agencija.

Javni uslužbenci mimo kodeksa
Na ugotovitev novinarjev, da je vsak dolžen prijaviti sum kaznivega dejanja, če ga zazna, pa v Združenju nimajo jasnih odgovorov, opirajo pa se na 12. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev iz leta 2001, po katerem so ti dolžni prijavljati sume kaznivih dejanj.
Samoočiščenje. Kdaj?
Martin Mikalvc vseeno priznava, da je "samoočiščenje nujno" in da "prostora za tiste, ki se jim goljufije sodno dokažejo, v združenju ni". Kljub temu zavrača možnost, da bi seznam šol s sumljivimi praksami javno objavili in tako zaščitili takšne, ki delajo zakonito. To, da je izpit mogoče pridobiti na koruptiven način, pa se je "šušljalo", dokler policija o preiskavi sama ni obvestila javnosti.
Kaj vse ni v redu
Opozarjali so tudi na pomanjkljivo delo Komisije za vozniške izpite, saj je vprašljiva strokovnost posameznih učiteljev, inštruktorji morajo po predpisih opraviti 50 teoretskih in le 24 ur praktičnih ur; dovoljenja za trenerje varne vožnje so izdana površno; velika večina jih nima ustreznih znanj, inštruktor je praktično vsak, je našteval strokovnjak za trening varne vožnje Brane Küzmič. Tudi pogoji za delo izpitnih centrov so pomanjkljivi, saj jih le peščica uporablja neprometne površine za trening varne vožnje, čeprav bi jih morali vsi.

V Sloveniji je 191 avtošol, v okviru katerih je 40 organizacij, ki jim je to le ena izmed dejavnosti, opravljajo pa treninge varne vožnje, tečaje za mlade voznike in podobno.