Kako bomo živeli, ko bomo stari? Je pomembno vprašanje za čisto vsakega posameznika. Kje bomo živeli? Bodo pokojnine dovolj visoke za človeka dostojno oskrbo? Kaj bo z našimi starši? Jim bomo lahko plačali dom? Kaj pa ob opozorilih, da je denarja za dostojno življenje starostnikov premalo, dela država? To je le nekaj vprašanj, ki so se jim posvetili na okrogli mizi v organizaciji Skupnosti socialnih zavodov Slovenije o skrbi za starejše v Grand hotelu Union v Ljubljani.

Ni zgolj nesprejemljivo, pač pa žaljivo, da morajo otroci plačevati za oskrbo svojih staršev, da bi ti na stara leta lahko dostojno živeli, so se strinjali sogovorci v razpravi.

Svojo izkušnjo je v uvodu delil 80-letni upokojenec Miroslav Kolenko, ki v domu za upokojence v Slovenski Bistrici živi že tri leta in pol. "Po smrti žene se življenje bistveno spremeni, prvič, marsikaj mora zdaj človek sam postoriti, pa mu je to včasih malo odveč, zato sem pomislil, zakaj ne bi zame poskrbeli drugi. Srečo imam, da imam takšno pokojnino, da mi to ne predstavlja takšnega stroška in mi nekaj malega ostane tudi zase. V domu sem dobil vse, oskrbo, urejeno prehrano. Drugače se lahko nam moškim zelo hitro zgodi, da pristanemo v kakšni gostilni, in to hitro lahko postane žalostna zgodba," je Kolenko opisal razloge za odhod v dom starejših občanov in dodal, da se ima v domu "lepo".
O primeru poslabšanja zdravstvenega stanja ne razmišlja in se s tem ne obremenjuje. "Vsak človek pomisli, danes si še fit, jutri se pa že marsikaj lahko zgodi, tega v domu vidimo veliko, ko se komu kaj zgodi, to je treba malo odmisliti, vnaprej se nima smisla obremenjevati," je dejal. Če se človek odloči oditi v dom starostnikov, se mora odločiti za to sam, ne pa pod prisilo svojcev ali koga tretjega, je še poudaril, saj je v nasprotnem primeru življenje v domu stresno.

Dom si lahko plačuje 20 odstotkov stanovalcev
Iva Soršak, direktorica Doma dr. Jožeta Potrča iz Poljčan, je navedla, da so v podravski regiji socialnoekonomski kazalniki slabši kot v nekaterih drugih regijah, kar vpliva na plačilno sposobnost njihovih stanovalcev. Pred 12 leti je bil odstotek tistih, ki so si lahko sami plačevali oskrbnino v domu od svoje pokojnine, tam 32-odstoten, danes pa je takih le še 20 odstotkov, je navedla neizprosne številke.

Po njenih besedah se je zdaj pogosto začelo dogajati, vse od zadnje gospodarske krize, to, da ljudje, ki so že v oskrbi v domu, odhajajo nazaj domov, in sicer najpogostejši razlog je, da svojci izgubijo službo in ne morejo več plačevati za starostnika.

Soršakova je nadaljevala, da so današnji starostniki bistveno drugačni kot še pred 15 leti, "to je t. i. babyboom generacija", ki je živela v relativnem izobilju. In ti niso več z vsem zadovoljni, pri oskrbi imajo veliko večja pričakovanja in zahteve od generacij pred njimi. Po njenih besedah so v domovih tako ljudje iz kmečkega okolja kot tudi bolj izobraženi intelektualci, in že pri tem se vidi velika razlika v potrebah in pričakovanjih stanovalcev od doma starejših.

"Včasih so starejši skrbeli za mlajše"
Število tistih, ki kljub 40 letom delovne dobe in polni pokojnini doma starejših oziroma oskrbnine s svojo pokojnino niso sposobni plačevati, je iz leta v leto višje, je opozoril tudi Dragan Žohar, direktor Špesovega Doma Vojnik. "To so zgodbe, ki se dotikajo vseh nas, povzročajo težave pri plačevanju in stiske ljudi," je navedel.

Za starejše morajo tako poskrbeti mlajše generacije, ki pa so zaradi pritiskov modernega časa vedno bolj omejene tako finančno kot časovno. "Včasih je bilo normalno, da so starejši skrbeli in pomagali mlajšim, sinovom in vnukom, zdaj pa postaja kruta realnost, da mora mladina doplačevati za starše, da si ti sploh lahko privoščijo oskrbo v domu," je opozoril Žohar in dodal, da je to za nekoga, ki je s polno delovno dobo zaslužil svojo pokojnino, žaljivo in povsem nesprejemljivo.

Izguba dostojanstva in psihološke posledice
Nesposobnost poskrbeti zase oziroma si plačevati dom ima lahko hude psihološke posledice, je opozorila Jana Mali z ljubljanske fakultete za socialno delo. "Ljudje si čim dlje časa želijo ostati samostojni, imeti vpliv na svoje življenje. Sprememba na materialni ravni vpliva tudi na to, da človek ne ohrani več dostojanstva v svojem življenju in išče načine, kako ga ohraniti," je dejala in dodala, da se odhodi iz domov dogajajo tudi iz tega vzroka. Eksistencialna odvisnost starejših ljudi od svojih otrok ni prispevek h kakovosti življenja, je opozorila.

Malijeva je poudarila številne dobre prakse v domovih, kjer se ustanavljajo t. i. gospodinjske skupnosti, ki poustvarijo bolj domače okolje. Oskrba bo v prihodnosti verjetno šla v to smer, a za to bo potrebna tako kadrovska kot finančna podpora, je dodala.

Izzivi starajoče se družbe
"Naslavljati državo je zelo enostavno, češ država je kriva za to in za ono, ampak država smo mi vsi. Zgodba zakona o dolgotrajni oskrbi je kompleksna. Gre za izzive starajoče se družbe, dejstvo je, da je starejših vedno več in da se izdatki, povezani s starostjo, povečujejo," je opozoril na strukturno problematiko demografskih kazalnikov Davor Dominkuš z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Na omizju je bilo poudarjeno dejstvo, da v Sloveniji na zakon o dolgotrajni oskrbi čakamo že 14 let. "Če ni dogovora o tem, od kod bodo prišla finančna sredstva, je lahko zakon še tako lepo napisan, pa bo brezpredmeten," je še dodal Dominkuš. Na strateški ravni bo treba spremeniti prioritete družbe, je sklenil.

V preteklosti se je po Dominkuševih besedah omenjalo več mogočih dodatnih virov financiranja, in sicer ena možnost je denar iz pokojninske blagajne, šlo bi za del denarja, namenjenega za rekreacijo, ki bi ga tisti z najnižjimi pokojninami še vedno dobivali. Druga možnost pa je po nizozemskem zgledu uvedba obveznega zavarovanja, ki bi ga plačevali čisto vsi, zaradi velikega števila zavarovancev pa bi bil prispevek zelo majhen. "S šestimi evri, če bi vključili 1,5 milijona ljudi, bi lahko pokrili vse izdatke za dolgotrajno oskrbo," je navedel. Še ena možnost pa je bila, da se v okviru reformiranega zdravstvenega sistema ohrani premija dodatnega zdravstvenega zavarovanja, del premije pa bi šel za dolgotrajno oskrbo.

Zakon o dolgotrajni oskrbi
Tatjana Buzeti z ministrstva za zdravje je opozorila na segment integrirane oskrbe na domu, ki je povsem zanemarjen in bi lahko rešil veliko težav. Zakon o integrirani oskrbi, ki ga bodo julija dali v javno razpravo, se bo osredotočal ravno na področje ureditve oskrbe na domu in ne na spreminjanje institucionalnega varstva. Za možnost oskrbe na domu trenutno ni dovolj dobro poskrbljeno, ljudje si na drugi strani takšne možnosti želijo, vse skupaj pa bi razbremenilo domove, je dodala.

Na vprašanje, kako bo videti nova ureditev za 80-letno gospo z demenco, ki potrebuje trajno oskrbo, za katero svojci plačujejo 1.500 evrov, je Buzetijeva odgovorila, da se bo lahko vsak človek sam odločil, ali želi s svojimi potrebami živeti doma - dobil bo formalno ekipo za oskrbo na domu -, ali bo šel v dnevni center, ali pa se bo odločil za institucionalno varstvo.

Žohar je prepričan, da zakon, ki ga pripravlja država, "obeta veliko, na operativni ravni pa nič, bojim se, da se spet pogovarjamo o zakonu, ki ga pišejo z iznajdbo nove abecede". Po njegovih besedah bi morali vpeljati poskusni pilotni projekt manjšega obsega, tako bi preverili zakonske rešitve najprej na manjši skupini ljudi.

"Ljudje pred krutim dejstvom"
"V Sloveniji smo že naredili prvi del dolgotrajne oskrbe, to je, da starejše potisnemo ven iz bolnišnic in splošnega zdravstva, nismo pa naredili drugega dela, ki se nanaša na kritje stroškov, ki nastajajo zaradi povečane potrebe po tuji pomoči," pa je dejal sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Jaka Bizjak.

"Ljudje so postavljeni pred kruto dejstvo, so stari in odvisni od tuje pomoči, to tujo pomoč pa moraš v pretežni meri plačati sam, kar je po mojem mnenju v neskladju s kakršno koli idejo socialne države," je opozoril Bizjak. Opozoril je na dve težavi institucionalnega varstva v domovih, in sicer pomanjkljive kapacitete, saj je v večjih urbanih regijah težko dobiti prosto mesto, druga težava pa so cene zdravstvenih storitev, okoli dve tretjini prihajata iz "žepa stanovalcev oz. svojcev, preostanek pa od ZZZS-ja".

Manjka političen konsenz
"O dodatnem viru financiranja bo treba najti političen konsenz. Ali bo to davek ali kaj tretjega, bo morala odločiti politika. Zadnjih 10 let opažam, da je umanjkala odločitev s političnega vrha, ki bi to težavo prepoznala," je opozoril Bizjak, da bo morala država to težavo slej ko prej rešiti.

"Drugače se bo začelo pogosto dogajati, da bomo našli obnemogle starostnike, ki so ostali v svojem stanovanju, gasilci bodo vlamljali in jih reševali, ljudje z demenco pa bodo tavali po mestnih ulicah," je opisal, kaj se bo zgodilo, če bomo nezmožne plačevanja prepustili samim sebi.

Treba je vzpostaviti sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo v finančnem smislu omogočil vsakemu, da ima takšno oskrbo omogočeno, če jo bo potreboval. "Dajmo že enkrat vzpostavit predvidljiv sistem, ko bodo ljudje vedeli, kaj jih čaka, če se zgodi najhujše," je poudaril Bizjak in dodal: "Gre za tipična socialna tveganja, kot primer demence, jo dobiš ali pa ne, čista loterija." Oskrba za takšno osebo lahko hitro stane tudi 1.500 evrov in več mesečno, česar marsikatera pokojnina in svojci skupaj ne zmorejo, je sklenil misel.